Kratkotrajni šok je bil pričakovan. Takoj po katastrofi so cene poletele v nebo, saj so se diski podražili tudi za več kot dvakrat. A dolgoročnejših vplivov to ne bi smelo imeti, saj so tovarne precej hitro obnovili, proizvodnja je spet stekla, na nameček pa imajo proizvajalci računalnikov večidel sklenjene dolgoročne nabavne pogodbe z vnaprej dogovorjenimi cenami. A v praksi cene ostanejo visoke, če ni res dobrih razlogov za znižanje.
Trg diskov trpi še zaradi velike konsolidacije, saj sta na njem ostala le dva velika igralca - Seagate in Western Digital, ki skupaj obvladujeta 90 odstotkov prodaje. Manjši del odpade še na Toshibo. To je eden izmed razlogov, da cene ne padajo tako hitro, kot bi si želeli.
Po prvi sanaciji po poplavah so cene diskov pričele upadati, a so bile še lani, leto dni po poplavah, še vedno višje kot pred njimi. Tako stanje se nadaljuje tudi letos. Pred poplavami je bila povprečna cena prodanega diska okrog 50 dolarjev, letos pa je upadla z 62 na 60 dolarjev. Nekoliko nižje cene ima Western Digital, ki je tudi uspešnejši prodajalec, saj so v zadnjem četrtletju prodali 62 milijonov diskov, kar je 10 odstotkov več kot Seagata. Toshiba caplja daleč zadaj z 22 milijoni prodani diskov.
Temu primerni so tudi poslovni rezultati, saj je Seagate v zadnjih treh mesecih nabral 3,5 milijarde dolarjev prihodkov in iz tega 427 milijonov dolarjev dobička (28-odstotna marža). Podjetje ima toliko denarja, da celo odkupuje lastne delnice. Western Digital je še nekoliko boljši, saj so iz 3,8 milijarde dolarjev prihodkov ustvarili 495 milijonov dolarjev dobička, ob čemer so prav tako odkupovali lastne delnice in izplačevali dividende.
Prodaja diskov je nekoliko manjša, kot je bila v istem obdobju lani, dobički pa približno enaki. Vse bolj se zdi, da so bile poplave odlična priložnost, da sta si Western Digital in Seagate malo opomogla na račun potrošnikov. Dobički letos in lani so namreč bistveno večji, kot so bili leta 2010 in 2011.
