Clusterf*ck: Diagram povezav med akterji afere. Vir slike: boingboing.net
vir: Boing BoingPetraeus in Broadwellova sta za komunikacijo, da bi ju bilo čim teže povezati z realnimi imeni, uporabljala psevdonimne račune pri GMailu, preko katerih sta si izmenjevala strastne besede. In če ne bi bilo ljubosumja, bi verjetno celotna zadeva še dolgo ostala prikrita. Gospa Broadwell pa je tako gospo Jill Kelley, prostovoljsko organizatorko dogodkov v vojaški letalski bazi MacDill, nadlegovala s pošiljanjem sporočil z več različnih psevdonimnih e-poštnih računov. Zaradi nadaljne zgodbe velja omeniti, da sporočila niso vsebovala groženj, zgolj nadlegovanje.
Za Jill Kelley pa se izkaže, da ima zelo vpliven krog poznanstev. Nadlegovanje je prijavila FBI, ki je po presoji zadeve ugotovil, da zadeva ni uradno pregonljiva. Kelleyjeva pa ima tudi pri FBI znanca. Ta je želel primer preiskovati sam, a so nadrejeni zaradi goreče pripravljenosti sumili osebno vpletenost, zato do tega ni prišlo in so ga s primera odstranili. Ker se zadeva ni premikala, kot je ta agent želel, sklenil za pomoč povprašati kar Davida Reicherta, izvoljenega v predstavniški dom v Kongresu. Ta je posredoval informacije uradu FBI, ki je nato na njegovo posredovanje ukrepal in začela s preiskavo zoper to nadlegovanje.
FBI je nato odkril identiteto pošiljateljice, gospo Broadwell, in sklenil nadzorovati še vse njene osebne poštne račune in, glede na odkritje afere z Davidom Petraeusom, tudi komunikacijo z drugimi. Petraeus je po medijskem razkritju afere dejanje priznal in sestopil z mesta direktorja obveščevalne agencije.
Razlogi za sestop so dokaj jasni: direktor je za komunikacijo uporabljal spletne storitve in ni upošteval varnostnih predpisov, z afero pa se je tudi izpostavil potencialnemu izsiljevanju, česar si CIA močno ne želi. Ali je Broadwellova na podlagi njunega odnosa prišla tudi do kakega tajnega podatka se zaenkrat še preiskuje.
Tu pa se zgodba šele dobro prične. Jill Kelley je namreč zelo aktivna na vseh področjih. Znanec pri FBI, ki je posredoval za njeno zadevo, je Kelleyjevi pošiljal svoje slike, zgoraj brez. Kelleyeva je tudi vodila neprofitno organizacijo, namenjeno raziskavam raka in uresničevanju zadnjih želja za rakom obolelim, v resnici pa je sredstva porabila za zabave, razvedrilo, potovanja in -- pravnike.
Verjetno najbolj boleče pa je dejstvo, da je preiskava FBI razkrila, da sta si Kelleyjeva in general John Allen, naslednik Petraeusa v Afganistanu, po grobih ocenah izmenjala nekaj sto za otroke neprimernih sporočil, ki natisnjeni znesejo približno 20 do 30 tisoč strani.
Navedena afera je pomembna, ker kaže, kako lahko nekdo, ki ni neposredno na vplivni funkciji -- v tem primeru Jill Kelley -- zaradi manjšega nadlegovanja, ki se po uradni dolžnosti sploh ne preiskuje, zlorabi FBIjev aparat nadzora, da vdre v zasebnost nekaj zelo vplivnih ljudi, posledično razkritja prizadanejo tudi njega samega in mimogrede pretrese tudi ureditev države.
Za spoznavanje delovanja aparata nadzora in spreobrnenje tistih, ki ga vneto zagovarjajo, pa ni boljšega, kot da ga sami izkusijo, seveda z druge strani.
Za vse, ki jih zanima več: na Mother Jones vodijo daljši in detajlni povzetek celotnega dogajanja.