Slo-Tech - O stranpoteh in težavah znanosti, ki jih povzročata pretirana tekmovalnost in gonja za objavami in citati, smo že večkrat pisali. Poleg ponarejanja rezultatov so posamezni neetični znanstveniki sistem skušali pretentati tudi na druge načine, denimo s prodajo avtorstev na člankih, objavljanjem v lažnih revijah in podobno. Ena izmed novih prevar pa je podkupovanje urednikov.

Nicholas Wise s Cambridgea, ki poleg rednega dela raziskovalca na področju dinamike fluidov razkrinkava znanstvene prevare, je lani presenečeno ugotovil, da se je razmahnil podkupovanje urednikov. To so običajno redno zaposleni raziskovalci, ki jih revije prepričajo v (večinoma brezplačno) urednikovanje, kar pomeni začetno preverjanje prispeli rokopisov, iskanje recenzentov in na koncu tudi odločanje o objavi. Več akterjev je urednikom začelo ponujati znatne podkupnine, če bi sprejeli članke v objavo v sicer povsem legitimnih revijah. Zneski segajo v tisoče dolarjev.

Matt Hodgkinson z UK Research Integrity...

Slo-Tech - Pred desetimi leti so trije študentje na MIT-u sestavili program SCIgen, ki skupaj lepi slovnično pravilne stavke brez vsebine ter jih oblikuje v članek z zapletenim naslovom in primerno zgradbo. V resnici je vsa vsebina v njem popolnoma nesmiselna, a to ne pomeni, da takšnih člankov ni mogoče objaviti. V sumljivih revijah, zlasti takih, ki zaračunavajo za objavo člankov, so jih večkrat uspeli objaviti, o čemer smo že obširno pisali.

Zanimiva je zgodovina SCIgena, ki je nastal zgolj kot projekt za zabavo, a je tekom svojega obratovanja pomagal razkriti temnejše plati znanstvenega sveta. Razvili so ga Jeremy Stribling, ki je doktoriral leta 2009 in danes dela za Keybase, Dan Aguayo, ki je magistriral leta 2002 in danes...

Science Blog - Prva avtorica letošnjih člankov o revolucionarni metodi za pripravo matičnih celic (STAP), na katera je kmalu padla težka senca dvoma, je po pritisku znanstvene skupnosti in svojega delodajalca japonskega inštituta RIKEN, ki je v svoji neodvisni preiskavi pri avtorici ugotovil kršitve znanstvene etike, popustila in dovolila umik člankov.

Spomnimo, da je Haruko Obokata s sodelavci letos objavila dva članka v Nature, kako lahko z neverjetno enostavnim postopkom somatske celice pretvorimo v matične celice. Po njenih navedbah naj bi zadostovala zgolj izpostavitev celic neugodnim pogojem, najlaže kar kislemu mediju. Kmalu je na članka padla senca dvoma, ki se je okrepila, ko rezultatov laboratoriji po svetu niso uspeli reproducirati. Kasneje se je ugotovilo, da...

Slo-Tech - Ugledna znanstvena revija PLoS je lani decembra napovedala spremembo politike, ki od marca letos zahteva, da avtorji že ob oddaji članka priložijo vse zbrane podatke oziroma navedejo mesto, kjer so ti javnosti dostopni. Sliši se precej enostavno: ko narišete graf, je treba poskrbeti še za javno objavo številk, iz katerih je ta graf nastal. V praksi pa je situacija bistveno bolj zapletena.

Včasih raziskovalci ugotovijo, da bi potrebovali podrobnejše ali surove podatke predhodne raziskave, kot so bili objavljeni v članku. To ni enostavno, o čemer smo pisali lani, saj je veliko zlasti podatkov iz starejših študij izgubljenih, nedostopnih ali kod drugod v digitalnih vicah. Četudi so vsi...

Slo-Tech - Naslednja težava, s katero se soočamo v znanosti (in še marsikod), je trajnost oziroma dolgoživost podatkov. Zanemarimo tistih nekaj škandalov, ko so brezvestni raziskovalci ponarejali rezultate raziskav objavljali neresnične, izmišljene ali prerejene podatke. Tudi povsem legitimni podatki imajo težavo, da počasi izginjajo v digitalna večna lovišča. Kanadski raziskovalci so ta problem pogledali in ugotovili, da je izjemno razširjen in obsežen (znanstveni članek).

Ohranjanje digitalnih podatkov je velik problem na vseh področjih, tako domače hranjenje fotografij kot vzdrževanje arhivov v podjetjih. Po eni strani podatke vsake toliko časa preseneti odpoved strojne opreme, ko lahko...

Slo-Tech - Večkrat smo že pisali o tegobah znanstvenikov in raziskovalcev, ki se morajo soočati s kruto realnostjo publish or perish (objavljaj ali pogini), ki je še posebej kričeča prav v državah, kot je Slovenija. ARRS namreč kot najbolj zveličavni kriterij za znanstveno odličnost postavlja število točk, kjer največ šteje število objavljenih člankov in citatov, ki jih ti dosežejo. O tem več v nadaljevanju, sedaj pa poglejmo eksperiment, ki ga je za Science opravil harvardski biolog John Bohannon.

Veliki založniki znanstvenih revij so velik problem, saj naročnine na svoje revije drago zaračunavajo, univerze in inštituti pa so jih skoraj primorani kupiti, saj največ štejejo prav objave v teh revijah z visokim faktorjem vpliva. In ko imaš enkrat visok faktor vpliva, ki se računa kot povprečno število citatov članka iz revije v vseh revijah na svetu, bodo najboljša dela...

The New York Times - Večkrat smo že pisali o težavah, ki pestijo moderni svet znanosti, kjer je edino zveličavno merilo uspeha število objav in njihova citiranost. To vzpodbuje številne nepoštene prakse: od izsiljevanja založnikov, ki dobro vedo, da z revijami z visokim faktorjem vpliva v rokah držijo ključe do akademskega uspeha, in to izkoriščajo za prodajo nesramno dragih naročnin (protistrup se zdi preprodaja gesel), do nečednega početja samih znanstvenikov. Prevare niso neznane, tako da smo že pisali o enostavnosti objave nesmiselnih člankov, vedno večjem številu umaknjenih člankov zaradi odkritih nepravilnosti v znanstveni metodi in celo samorecenziranju člankov. Še ena velika past, ki preži na nič hudega sluteče avtorje, pa so prevarantske revije...

Nature - Na naši strani smo že večkrat pisali o tegobah v akademiji, ki zadevajo objavo znanstvenih člankov in predvsem žafransko drage revije (glej spodnje povezave). Največ točk pač prinesejo objave v uglednih revijah z visokim faktorjem vpliva (IF). Naročnina na te revije še zdaleč ni poceni, zato se že nekaj let na glas razmišlja, kako bi založnike odstavili od kosa pogače. Doživeli smo tudi že bojkote najbolj pohlepnih založnikov.

Problem je v osnovi zelo enostaven. Članke brezplačno napišejo raziskovalci (v bistvu ne brezplačno, ampak jih financirajo...

Slo-Tech - V znanosti se danes soočamo s hudo inflacijo vsega mogočega razen sredstev. Napihujejo se nazivi, olepšujejo se raziskave, povečuje se število objavljenih člankov in prijavljenih projektov, čeprav kakovost temu ne sledi. Konkurenca je kruta in vrednotenje raziskovalnega dela izključno po objavah (pri nas je situacija še malo bolj okorna, saj šteje le število objav, normirano s faktorjem vpliva revije) je pripeljalo tudi do vprašljivih praks.

Po eni strani to vidimo z naraščanjem števila umaknjenih člankov, za katere so po objavi ugotovili hude...

SCIRP - Marcie Rathe z Univerze Južne Severne Dakote v Hooplu je 3. avgusta 2012 v odprto znanstveno revijo Advances in Pure Mathematics poslal članek s področja teoretične matematike s hudo učenim naslovom, ki ga zaradi kmalu očitnih razlogov ne bomo prevajali (Independent, Negative, Canonically Turing Arrows of Equations and Problems in Applied Formal PDE). Le deset dni pozneje, kar je za matematične članke zelo hitro, so v reviji članek sprejeli v objavo in avtorju poslali kratek seznam pripomb, po katerih naj članek pred objavi malo popravi. Pripombe so bile površinske narave, nanašale so se na povzetek,...

Slo-Tech - Veste, kako se ocenjuje ali bolje rečeno poizkuša oceniti kakovost znanstvenoraziskovalnega dela? Vrhunska znanost občasno zaide v poljudne revije in zelo redko celo v dnevno časopisje, a ogromen delež dela in raziskav je objavljen v znanstvenih revijah, kjer jih berejo le strokovnjaki z danega in sorodnih področij. Obstoji pa še druga pomembna skupina ljudi, ki bi morala biti še posebej seznanjena z rezultati...

Nature - Počasi se premikajo stvari na področju znanstvenih revij, kjer trenutno vladata divji kapitalizem in kaos. Založniki revij, ki praktično vse delo brez plačila naložijo akademikom (pisanje članka, predlaganje recenzentov, recenziranje se opravijo brezplačno), potem za dostop do revij mastno zaračunavajo (zaradi česar tudi preprodaja gesel ni nič neobičajnega). Naročnine na posamezno revijo ali pakete nekega založnika gredo v stotisoče evrov letno na inštitucijo, kar načenja proračune tudi najbogatejših univerz. Tehniška univerza München in Univerza Harvard sta zgolj najodmevnejši imeni, ki...