Nature - Raziskovalci z Inštituta za kemijo Maxa Plancka so še nekoliko dvignili temperaturo, pri kateri je še vedno mogoče opaziti superprevodnost (prevajanje električnega toka brez upornost). Material iz kovinskega vodikovega sulfida je bil superprevoden do temperature 203 K oziroma -70 °C, kar je absolutni svetovni rekord. Manj priročno je dejstvo, da so morali vzorec izpostaviti tlaku 96 gigapaskalov, kar je približno milijonkrat več od zračnega tlaka ob morju. O tem pišejo v zadnji številki Nature.

Gre za nadgradnjo oziroma dokončanje decembrskega članka, ko jim je uspelo priti do temperature -83 °C. Vse to so že te temperature, ki jih je v laboratorijih mogoče trivialno doseči...

Slo-Tech - Raziskovalci z Inštituta Maxa Plancka za kemijo v nemškem Mainzu so odkrili, da žveplovi hidrid SH_n izkazujejo superprevodnost do temperature 190 K oziroma -83 °C, kar je absolutni rekord. Manjša težava je le, da so morali za dosego tega rekorda tlak zvišati na 150 GPa, kar je približno 1.500.000-krat več kot na Zemljinem površju. A odkritje ima kljub temu velik fizikalni pomen.

Ko so leta 1911 odkrili superprevodnost, so bili nad učinkom osupli,...

Nature - Lani je učinek superprevodnosti praznoval sto let, a do danes še nismo našli materialov, ki bi imeli to lastnosti pri temperaturah, ki so vsaj blizu sobni. Pravzaprav nismo uspeli dokazati niti ali tovrstni materiali zagotovo obstajajo ali zagotovo ne. Toda razvoj je vseeno prinesel precej novih spoznanj in materialov.

Superprevodniki so materiali, ki imajo električno upornost enako nič. Pri dovolj nizkih temperaturah ima takšno lastnost precej spojin, a se z naraščanjem temperature zelo hitro uniči. Načeloma jih lahko po kritični temperaturi, torej najvišji temperaturi, kjer še izkazujejo superprevodnost, razdelimo na nizkotemperaturne in visokotemperaturne superprevodnike - ločnica med njimi je vrelišče tekočega dušika pri -196 °C, saj je to najnižja zelo enostavno dosegljiva temperatura.

Konvencionalne...

Wired News - Znanstveniki, ki so preučevali, kako se taščice, ene izmed bolj razširjenih domačih ptic, lahko orientirajo po zemljinem magnetnem polju, so prišli do ugotovitve, da so spremembe magnetnega polja, ki jih lahko taščice zaznajo tako majhne, da je edini pojav, ki občuti takšne spremembe, kvantna prepletenost.

Kvantna prepletenost je sicer kvantno-mehanski pojav, pri katerem stanja kateregakoli delca v sistemu dveh ali več delcev ne moremo opisati brez da ne bi opisali tudi stanja vseh preostalih delcev, kljub temu, da so delci prostorsko ločeni. Prepletenost je sicer močno v uporabi v kvantni informacijski teoriji, saj omogoča sicer nemogoče pojave (na primer kvantno teleportacijo).

In če lahko najboljši laboratoriji vzdržujejo...

Hexus - Peltier (več o njem lahko preberite v našem članku) sicer ne spada med najnovejše pogruntavščine na področju hlajenja računalniških komponent, poleg tega je zaradi svojega delovanja in potrebe po odvajanju toplote postal vse manj prisoten v repertoarju računalniških navdušencev. Kljub temu so se na spletni strani Hexus.net dokopali do slik Corsairovega hladilnika za pomnilniške module, ki poleg ogromnega vodnega bloka skriva v sebi tudi omenjen peltier.

Poslanstvo hladilnika je povsem jasno: na račun nižjih temperatur doseči višje frekvence in posledično boljše rezultate. Zaenkrat še ni informacij ne o imenu novega hladilnika, ne o (morebitni) uradni predstavitvi. Več o tem si lahko preberete na Hexus.net

Slashdot - Običajne leče, ki jih poznamo iz vsakdanjih naprav kot so CD predvajalniki, imajo precejšnjo šibkost da ne morejo fokusirati svetlobe na območje ki bi bilo manjše od približno polovice valovne dolžine svetlobe. Prav ta omejitev največje možne resolucije, ki se imenuje difracijska meja namreč omejuje količino podatkov, ki jih lahko zapišemo na optične medije. S pomočjo t.i. metamaterialov sicer lahko to mejo obidemo, vendar pa je izdelava metamaterialov zelo draga in zapletena in zaenkrat še ni primerna za masovno uporabo.


Raziskovalci iz Univerze v Michiganu pa so odkrili postopek kako...

Argonne National Laboratory - Superprevodniki so bili v zadnjem desetletju pravi znanstveni hit in so prodrli na veliko področij v industriji. Superprevodnost pa v večjem obsegu sama po sebi, brez ustrezne izolacije, ki prepreči izgube energije in ohranja električni naboj, ni dovolj. Superizolatorji so bili do določene mere zapostavljeni v mrzlici iskanja čim boljših superprevodnikov, kar pa se zna v prihodnjih letih spremeniti. Znanstveniki ameriškega državnega laboratorija Argonne so namreč v sodelovanju z nekaj Evropskimi institucijami uspeli izpeljati zanimiv poskus, ki jih je pripeljal do novega odkritija o superizolatorjih. Spoznanje bo morda spremenilo raziskave na področju fizike zgoščene snovi in položilo temelje za novo generacijo mikroelektornike.
Mednarodna skupina znanstvenikov iz laboratorija Argonne, Nemčije, Rusije in Belgije je pod vodstvom Valerija Vinokura in Tatjane Baturine uspela ustvariti tanek film titanovega nitrida, ki so ga ohladili na temperaturo blizu absolutne ničle. Skozi material...

Slashdot - Znanstveniki v grenoblskem CNRS (Centre National de la Recherché Scientifique) so uspeli doseči superprevodnost v siliciju, poroča Slashdot. Superprevodnost je pojav, da snov pri ohladitvi pod kritično temperaturo izgubi klasično ohmsko upornost, tako da začne tok v sklenjeni zanki teči neomejeno in brez izgub. Ta efekt srečujemo pri mnogih kovinah (a ne pri zlatu in večini feromagnetov) pri nizkih temperaturih (pod 20 K) in pri nekaterih drugih spojinah, ki imajo kritično temperaturo nad vreliščem tekočega dušika.

V CNRS so za pripravo superprevodnega silicija uporabili mnogo višjo stopnjo dopiranja, kot to počnemo za izdelavo polprevodniških elementov....

Slashdot - Zelo zanimiv problem teoretične fizike in tudi astronomije je problem manjkajoče mase. V grobem ta pravi, da se glede na trenutno hitrost širjenja vesolja in množino snovi v vesolju nekaj ne sklada, saj je mase bistveno premalo. Prvo hipotezo o rešitvi tega problema je leta 1933 postavil Švicar Fritz Zwicky, ko je ugotovil, da je t.i. vidne mase (torej vidnih galaksij) 400-krat premalo za trenutno jakost gravitacije. Zaključil je, da je očitno v vesoljo veliko nezaznavne mase, katere gravitacijske učinki so opazni, in jo poimenoval temna snov. Od tedaj je to ena izmed zanimivejših in verjetnejših hipotez. Trenutne ocene so namreč, da je kar 90 - 95 odstotkov vse mase...

Slo-Tech - Na Newscientist poročajo, da smo bili v iztekajočem se tednu priče eni največjih neviht na Sončevem površju. Vse od prejšnjega petka Sonce seva nadpovprečno veliko EM-valovanja in visokoenergetskih protonov. Znanstveniki poročajo, da je v tem času prišlo do vsaj sedemnajstih srednjih in petih velikih izbruhov iz vsake sončne pege. Čeprav vrednosti izsevanih rentgenskih žarkov ne dosegajo tistih iz predlanskega oktobra in novembra, pa je število izsevanih visokoenergetskih protnov daleč največje po nevihti oktobra 1989.

Znanstveniki pojasnjujejo, da se sončeve pege - to so območja na Soncu, ki so od ostalega površja nekaj tisoč stopinj hladenjše, zato so videte temne - pojavljajo periodično vsakih 11 let. Zadnji...

BBC - Najprej samo nekaj osnov o fuziji in fisiji. Na pogled zelo podobna izraza, ki pa sta si fizikalno povsem različna. Fisija ("fission"), oziroma cepitev po slovensko, je razpadanje atomskih jeder. Ta proces se dogaja v nuklearnih elektrarnah in ima kot produkt reakcije veliko močno radioaktivnih elementov z razmeroma dolgo razpolovno dobo in še nekaj dodatnih snovi kot so nevtroni in podobno. Fuzija ("Fusion") pa je zlivanje atomskih jeder, ki se dogajajo pri za nas nepredstavljivo visokih temperaturah. Primer fuzije je "delovanje" Sonca, kjer pri temperaturi 15 - 20 milijonov stopinj...

Wired News - Od nekdaj je človek sanjaril o spreminjanju oglja v drage kamne ali kovine. Ampak, zakaj se ustaviti pri zlatu, ko so na voljo še veliko več vredni elementi, na primer ogljik? A ne kar katerikoli ogljik, temveč najboljši prijatelji nežnejšega spola -- diamanti?

Pravzaprav je stvar nemarno preprosta, takorekoč vsakdo z nekoliko bolje opremljeno delavnico bi lahko to počel. Vzamete opilek diamanta, nekaj grafita ali česa podobno ogljikastega, ju podvržete 50.000 atmosferam in par tisoč stopinjam, hip, hip, strašni trik, pred vami se svetlika čisto pravi diamant. Preprosto kajne? No, prav tega se je lotila skupina znanstvenikov iz Floride. Kar jih ločuje od minulih tovrstnih...