Forum » Problemi človeštva » Vlada 2022-? aka. "Ali Golob kompenzira?" 4.0
Vlada 2022-? aka. "Ali Golob kompenzira?" 4.0
Temo vidijo: vsi
spaget ::
Ne,ne. Pri nas je prisoten še drug problem(i). Nekako velja. Večja je revščina v državi, več je korupcije
in s tem nedelujočih vej oblasti. V teh "revnih" državah običajno narod dela več kakor drugje.
Saj veste onega : Narod bo to vse pozlatil.
in s tem nedelujočih vej oblasti. V teh "revnih" državah običajno narod dela več kakor drugje.
Saj veste onega : Narod bo to vse pozlatil.
StarMafijec ::
Jaz samo pišem, kakšno stranko si želim in da Slovenija nima niti ene desne stranke. Nizki davki so blaginja za vse (tako bogate kot revne). Ob nizkih davkih bi vsi imeli več. Problem je, da je premalo ljudi ekonomsko podkovanih in so prepričani, da jim bo šlo boljše, če jim bo država namesto pol plače pobrala 3/4 plače. To je pa levičarska "logika".
Ja, in če bo ena stranka to omenila, bo en teden po medijih non stop o tem, kako rušijo socialno državo.
Pa če poslušaš volivce SDS, bodo jokali, kako smo razprodali podjetja. Pač volilno telo kao desne stranke je povsem zblaznelo komunistično.
Desna je bila DL, nekaj časa tudi NSi (so imeli program, ki ga je napisal Pezdir).
Zgodovina sprememb…
- spremenil: StarMafijec ()
Ales78 ::
Če bi bila "normalno" bolniško odsotna, bi to Bergant na začetku oddaje povedal. Kot je tudi že kdaj prej se zgodilo.
Mislim da vsi vemo kaj pomeni, če si "bolniško odsoten" v JS...
Tudi o opominih iz RTVja niso odgovorili.
Moram reci, da je prav cudovito, kako se zavzemate, da bi bil Prebilic izvoljen, sem vedel, da vam bo pri srcu obdavcitev premozenja in na ta racun, znizanje davcne obremenitve pri placah.
Pohvalno, pocasi se pobirate iz SDSove gnojne jame.
StarMafijec je izjavil:
@kamiKaZaA: Volilno telo v Sloveniji ne bo nagradilo stranke, ki obljublja nizke davke. Ni šans. So bili že taki poizkusi ...
Ne, samo fasisticnih populistov ne bo nagradilo za njihovo nakladanje. Pa ne zaradi nizkih davkov.
Travel is fatal to prejudice, bigotry, and narrow-mindedness, and many of our
people need it sorely on these accounts. Broad, wholesome, charitable views of
men and things cannot be acquired by vegetating in one little corner of earth.
people need it sorely on these accounts. Broad, wholesome, charitable views of
men and things cannot be acquired by vegetating in one little corner of earth.
Zgodovina sprememb…
- predlagalo izbris: Bellator ()
Utk ::
Če kaj, je to znak da se niti Prebiliča ne sme volit. Ker prihaja iz istega brloga. Da ne govorimo da je že v štartu izdajalc. Kandidiral za Vesno, ustanovil svojo stranko brez da bi se skregal s kom iz Vesne, itd.
Ales78 ::
Če kaj, je to znak da se niti Prebiliča ne sme volit. Ker prihaja iz istega brloga. Da ne govorimo da je že v štartu izdajalc. Kandidiral za Vesno, ustanovil svojo stranko brez da bi se skregal s kom iz Vesne, itd.
Ne vem, kakor jaz vidim, se ves cas trudis, da bi Golobove volilce spravil k Prebilicu.
Pa bodi vesel, da te koncno nekdo pohvali.
Travel is fatal to prejudice, bigotry, and narrow-mindedness, and many of our
people need it sorely on these accounts. Broad, wholesome, charitable views of
men and things cannot be acquired by vegetating in one little corner of earth.
people need it sorely on these accounts. Broad, wholesome, charitable views of
men and things cannot be acquired by vegetating in one little corner of earth.
Zgodovina sprememb…
- spremenilo: Ales78 ()
Utk ::
Golobovi volilci so bedaki in sigurno ne bojo nikogar pametnega volili. Najbolje bi naredili če bi na dan volitev ostali doma ali šli v Dalmacijo. In tam ostali.
Ales78 ::
Golobovi volilci so bedaki in sigurno ne bojo nikogar pametnega volili. Najbolje bi naredili če bi na dan volitev ostali doma ali šli v Dalmacijo. In tam ostali.
No, to vemo, volilci katere stranke so najbolj neizobrazeni, med vsemi strankami, mar ne?
https://www.24ur.com/novice/volitve/izo...
Mogoce imate pa v tem problem, je treba se solstvo unicit poleg javnega zdravstva.
Samo klinc, ko tudi marshal Twito ni vec najbolj mlad.
Travel is fatal to prejudice, bigotry, and narrow-mindedness, and many of our
people need it sorely on these accounts. Broad, wholesome, charitable views of
men and things cannot be acquired by vegetating in one little corner of earth.
people need it sorely on these accounts. Broad, wholesome, charitable views of
men and things cannot be acquired by vegetating in one little corner of earth.
Zgodovina sprememb…
- spremenilo: Ales78 ()
Utk ::
Izobrazbo si lahk kupiš, če ti je foter komunajzarski direktor, lahko kupiš celo doktorat, pameti pa ne.
Gambino ::
Golobovi volilci so bedaki in sigurno ne bojo nikogar pametnega volili. Najbolje bi naredili če bi na dan volitev ostali doma ali šli v Dalmacijo. In tam ostali.
Seveda ostati doma, je zmaga za SDS, ki več kot tistih 25% ne zmore dobiti!
Če se gremo legimiteto, potem bi vsak normalen želel, da pride na volitve čim več ljudi in ne čim manj!
Za vas je demokracija španska vas!
Utk ::
Golob je legitimno zmagal in vidimo zdaj rezultat. Morda so nekateri pač preveč neumni za volitve. Morda so nekateri od teh vsaj toliko pametni, da so po Golobu se začeli tega zavedat...
bbbbbb2024 ::
Če kaj, je to znak da se niti Prebiliča ne sme volit. Ker prihaja iz istega brloga. Da ne govorimo da je že v štartu izdajalc. Kandidiral za Vesno, ustanovil svojo stranko brez da bi se skregal s kom iz Vesne, itd.
Kolikor sem razumel, je šlo za dnar. EU poslanci so (neformalno) vezani, da nekaj denarja od EU poslanstva kanalizirajo nazaj stranki. Ali najamejo prostore stranke, zaposlijo strankarske veljake (ali njihovo mladež) kot svoje pomočnike.
Prebilič tega ni hotel storiti. Dalo se ga je razumeti, da je on sam zrihtal pol denarja (to ni čisto jasno, kaj je Vesna hotela). Vesna ta hip od Prebiliča nima haska nobenega. Niti pro-forma, niti sicer. Kar pomeni, da je kot poslanec zadržal vsak cent, ki mu gre kot poslancu. Ne samo plača, tudi doklade za terensko delo, pisarno, pomočnike, ipd.
Zato so šli svojo pot, Vesna itak, ker haska nima, Prebilič pa je vse koristi zadržal, vedel je, da mu pri Vesni ne bodo več dali palčike od rabljene lizike, zato je šel po svoje.
Kdo ima bolj prav, težko sodim tako od zunaj. Načeloma menim, da je krivda večja na Prebiliču, ker da Vesna ne bi *čisto* nič prispevala, ni res. Brez Vesne bi on še vedno županoval. To tudi govori nekaj o integriteti njega kot človeka. Ne trdim, da je lopov, samo da se Vesni ni mogel niti malo revanširati, pa se ne bi smelo zgoditi.
To je karakter Pivke. Komolčarska do daske - do... prvega bananinega olupka. Za proper politika je to slaba karakterna lastnost. Politik mora biti (po moje) fluiden, ne zameriti se, imeti tople odnose z ljudmi. Ker sicer bleščeča kariera traja do prvega zabitega dolgega noža v hrbet.
Zgodovina sprememb…
- spremenilo: bbbbbb2024 ()
bbbbbb2024 ::
goloba so v Murski Soboti nagnali od šanka:
https://nova24tv.si/video-podjetnik-ob-...
Bwahahahah... To se še ni zgodilo. Ni bo golobček dobil glasov za parlament, pa da se na trepalnice postavi.
https://nova24tv.si/video-podjetnik-ob-...
Bwahahahah... To se še ni zgodilo. Ni bo golobček dobil glasov za parlament, pa da se na trepalnice postavi.
c3p0 ::
Boljše kot oni s hišo, ko so ga skoraj častili, čeprav je pernati (z državo) prispeval natanko 0.
Daniel ::
Tisti, ki se radi poglabljate v zakone, a je kaj na tem ali zgolj pretiravajo?
Citiram:
OBČINA VAM BO ZA 200 EVROV DOLGA ZARUBILA HIŠO ALI KMETIJO
OPOZORILO DRŽAVLJANOM
Sprememba zakonodaje, ki jo mnogi vidijo kot razlastitveni zakon na prefinjen način, odpira vrata scenarijem, ki so se do včeraj zdeli nemogoči. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3C) omogoča, da majhen, skoraj zanemarljiv dolg do občine sproži nesorazmerno hud ukrep: rubež vaše najvrednejše lastnine - pa naj bo to hiša, polje ali kmetija.
KAKO JE TO MOGOČE? POSTOPEK ZAOBIDE SODIŠČA.
To je ključna nevarnost sistema, ki se vzpostavlja. Ne potrebujete več sodne obravnave, kjer bi sodnik pretehtal sorazmernost med dolgom in kaznijo. Dovolj je zgolj pisarniška odločba uprave. Občina lahko na podlagi lastne odločbe predlaga vpis bremena v zemljiško knjigo, FURS pa vam avtomatsko odtegne denar z računa. Vaš dom ali zemlja postaneta talec birokratske odločitve zaradi dolga, ki je morda le stotinka njune vrednosti.
ČE PADE SODNI SVET IN NEODVISNOST SODSTVA, PADE ZADNJA USTAVNA VAROVALKA.
Vse to postane še bolj nevarno, ko pogledamo širšo sliko: pritisk na neodvisnost sodstva, ki ga izvaja Ministrstvo za pravosodje na Sodni svet. Če Sodni svet, varuh neodvisnosti sodnikov, popusti pod pritiski politike, izginja zadnja varovalka državljana pred samovoljo oblasti. Brez močne in neodvisne sodne veje oblasti postanejo administrativne odločbe uradnikov dokončne in neizpodbitne. Beseda uradnika postane zakon, vi pa ostanete brez možnosti obrambe.
STE SPLOH BILI POZORNI NA DATUM - 30. SEPTEMBER 2025?
Od takrat naprej se pooblastila države in občin, da posegajo v vašo lastnino in osebne podatke brez vaše privolitve, še krepijo. Najbolj skrb vzbujajoče je, da se to dogaja brez sodnega varstva. To v praksi pomeni, da lahko uradnik za pisalno mizo, brez sodnika, odloča o vaši zemlji, vašem domu, vašem denarju in posledično o vaši prihodnosti. Pot od lastnika do dolžnika in na koncu do razlaščenca postaja nevarno kratka. https://www.uradni-list.si/_pdf/2025/Ur...
POGLEJMO NEKAJ PRAKTIČNIH PRIMEROV, KI SEM JIH ZA VAS SIMULIRAL KOT PRIMER
KMET - PRIMER
Janez ima njivo, ki jo občasno nasuje, da voda ne zalije krompirja. Čez mesec dni prejme odločbo, da mora nasutje odstraniti, ker ni zaprosil za dovoljenje. Občina naroči stroj, mu pošlje račun in nato vpiše "zastavno pravico" na njegovo zemljo. Janez nima niti sodne poti, da bi dokazal, da je poseg nujen. Njegovo polje ni več samo njegovo. Opozorilo: "Danes ti vpišejo breme na zemljo, jutri ti jo vzamejo v imenu reda."
Predstavljajmo si torej tega pridnega, vestnega kmeta Janeza, skrbnega gospodarja, ki se sooča z vsakdanjo težavo: njegova njiva z dragocenim krompirjem leži na območju, kjer voda ob deževju rada zastaja. Njegova rešitev je preprosta in praktična. Z lastnim traktorjem ob robu njive nasuje nizek nasip, da bi pridelek zaščitil pred gnitjem. Zanj je to nujen ukrep za ohranitev letine in preživetja. Vendar pa s tem, ne da bi se zavedal, stopi na področje gradbene in prostorske zakonodaje. Njegov nasip, čeprav majhen, je namreč poseg v prostor, za katerega bi moral pridobiti dovoljenje. Morda njegov nasip preusmerja vodo na sosedovo zemljišče ali pa posega na varovano območje.
Kmalu na njegova vrata potrka država v obliki inšpektorja. Sledi hiter upravni postopek: Janez prejme odločbo, ki mu nalaga, da mora v tridesetih dneh nasutje odstraniti. Njegovi argumenti, da je šlo za nujen ukrep, so v tem postopku pravno nepomembni. Edino vprašanje je, ali je imel dovoljenje. Ker ga ni imel, je odločba neizogibna. Ko rok mine in Janez ne ukrepa, občina pošlje bager, opravi delo namesto njega in mu izstavi račun za stroške. Ker Janez računa ne poravna - bodisi iz kljubovanja bodisi iz pomanjkanja sredstev - občina svojo terjatev zavaruje. V zemljiško knjigo vpiše zastavno pravico na njegovo njivo. Janezovo polje, simbol njegove svobode in dela, ni več samo njegovo. Obremenjeno je z dolgom do države, ki je nastal, ker je poskušal zaščititi svojo lastnino. Ta vzorec pa nikakor ni omejen na podeželje; z enako, če ne še večjo silovitostjo, se kaže tudi v mestnih središčih.
MEŠČAN / MESTNI LASTNIK HIŠE - PRIMER
V mestnem okolju, kjer so odnosi med posameznikom in upravo pogosto zgolj številke v sistemu, se lahko tudi najmanjša napaka prelevi v resno grožnjo temeljni varnosti - varnosti lastnega doma. Zgodba, ki se zdi skoraj neverjetna, a je v praksi mogoča, to ponazarja na srhljivo jasen način. Spoznajmo Majo, lastnico stare meščanske hiše. Kot večina ljudi živi v hitrem tempu, obdana z vsakodnevnimi obveznostmi, položnicami in roki. V tem labirintu ji uide majhna, skoraj nepomembna napaka: pozabljena položnica za komunalni prispevek v vrednosti 120 evrov. To ni dejanje kljubovanja ali namernega izogibanja, temveč preprosta človeška pozabljivost, kakršna se lahko pripeti vsakomur.
Zgodba: Maja ima staro hišo in majhen dolg do občine, ker je pozabila plačati komunalni prispevek 120 evrov. Občina izda odločbo, da dolg poravna tako, da vpiše breme na njeno hišo. Brez sodišča, brez soglasja. Ko hoče hišo prodati, ugotovi, da je blokirana. Opozorilo: "Zaradi 100 evrov dolga ti lahko blokirajo dom, kot da Ustava in pravica do lastnine in pravice ne obstaja!"
A tam, kjer bi Maja pričakovala opomin ali morda zamudne obresti, občina deluje drugače. Namesto dolgotrajnih postopkov izterjave za tako majhen znesek uporabi enega najmočnejših vzvodov, ki jih ima na voljo. Ne da bi sprožila sodni postopek, kjer bi sodnik presojal sorazmernost ukrepa, občina na podlagi lastne pravnomočne odločbe in neplačanega dolga poseže neposredno v bistvo Majine lastnine.
Tiho in brez drame, zgolj z administrativnim aktom, občina predlaga vpis zastavne pravice na njeno hišo v zemljiško knjigo. To se zgodi brez njenega soglasja in brez sodne presoje. Za občino je to zgolj učinkovit način zavarovanja terjatve; zanjo je to le še en rešen primer v vrsti. Za Majo pa se v tistem trenutku, ne da bi sploh vedela, usoda njene nepremičnine spremeni.
Leta minevajo in Maja, ki je na dolg že zdavnaj pozabila, se odloči hišo prodati. Morda se seli, morda potrebuje denar za nov začetek. Najde kupca, stečejo postopki in pri preverjanju zemljiškoknjižnega stanja - kar je standardni del vsake nepremičninske transakcije - pride na dan šokantno odkritje. Na njeni hiši je vpisano breme v korist občine. Njena hiša je "blokirana". Ne more je prodati, ne more je zastaviti za posojilo; njena lastninska pravica je v praksi zamrznjena, dokler dolg, ki je medtem z obrestmi in stroški postopka morda nekoliko narasel, ni v celoti poravnan.
Tukaj se razkrije bistvo problema in moč opozorila. Ne gre za 120 evrov. Gre za nesorazmerje med vzrokom in posledico. Zaradi dolga, ki predstavlja morda stotinko odstotka vrednosti hiše, je njena najvrednejša lastnina postala talec birokratskega postopka. Majin primer postane živo opozorilo, ki odmeva v srži ustavne zaščite lastnine: "Zaradi 100 evrov dolga ti lahko blokirajo dom, kot da ne obstaja Ustava." Pokaže, kako lahko učinkovitost upravnega aparata deluje kot hladno, neusmiljeno orodje, ki brez sodnega nadzora poseže v samo srce posameznikove ekonomske in osebne svobode.
STANOVALEC V BLOKU - PRIMER
V svetu, kjer tehnologija postaja neločljiv del našega vsakdana, se meje med udobjem in nadzorom nevarno tanjšajo. Zgodba Marka, običajnega stanovalca v mestnem bloku, ni znanstvena fantastika, temveč vpogled v prihodnost, ki je že tu in trka na naša vrata - ali bolje rečeno, na vrata naše garaže.
Marko živi utečeno življenje sodobnega človeka. Vsako jutro se usede v svoj novi, pametni avtomobil, ki je veliko več kot le prevozno sredstvo. Je potujoči center podatkov, opremljen z GPS-om, senzorji in stalno povezavo z internetom. Ta avto je njegov zvesti spremljevalec, ki mu pomaga pri navigaciji, ga opozarja na nevarnosti in skrbi za njegovo varnost.
Zgodba: Marko živi v bloku in ima avto. Neko jutro dobi kazen, ker je avto zaznan, da je peljal prehitro mimo občinske kamere. Podatke o njegovi vožnji je posredoval avtomobil sam. Kazni ne plača, ker meni, da ni dokazov - čez nekaj tednov mu FURS avtomatsko pobere denar z računa. Opozorilo:
"Avto te bo ovadil, država pa ti bo pobrala denar, ne da bi ti sodnik sploh prisluhnil."
Nekega jutra pa ta utečena rutina dobi grenak priokus. V poštnem nabiralniku ga pričaka uradna pošta - kazen za prehitro vožnjo. Na dopisu je natančen čas in lokacija, kjer naj bi prekoračil hitrost, posnela pa ga je občinska nadzorna kamera. A nekaj je drugače. Dokazni material ni zgolj fotografija; priložen je izpis telemetričnih podatkov. Hitrost, lokacija, pospeševanje. Marko je zmeden in ogorčen. Prepričan je, da ni vozil prehitro in da gre za napako sistema. Odloči se, da kazni ne bo plačal, saj meni, da so dokazi pomanjkljivi in da ima pravico do zagovora.
Tu pa se zgodba obrne. Vir teh natančnih podatkov ni bil le občinski radar. V tihem paktu med tehnologijo in oblastjo je podatke o svoji hitrosti in lokaciji posredoval tudi njegov lastni avtomobil. Njegov "zvesti spremljevalec" je postal digitalni ovaduh.
Marko, prepričan v pravni sistem in svojo pravico do poštenega postopka, čaka na sodni poziv. A ta nikoli ne pride. Namesto tega čez nekaj tednov ob pregledu bančnega stanja doživi šok. Znesek kazni, skupaj s stroški postopka, je preprosto izginil z njegovega računa. Brez sodnega poziva, brez obravnave, brez možnosti, da bi predstavil svojo plat zgodbe. Finančna uprava Republike Slovenije (FURS) je na podlagi pravnomočne odločbe prekrškovnega organa avtomatsko in neposredno izvršila plačilo.
V tem trenutku Marko spozna grozljivo resnico nove dobe. Njegov boj ni bil proti človeku ali sistemu, ki ga je mogoče izpodbijati, temveč proti neizprosni logiki algoritma in avtomatizirane države. Sodnik je postal algoritem, sodna dvorana pa digitalna transakcija. Njegova lastnina - avto - je delovala proti njemu, država pa je svojo moč uveljavila z enim klikom, mimo vseh tradicionalnih varovalk.
Tako se uresniči mračno opozorilo, ki presega vprašanje prometnega prekrška: "Avto te bo ovadil, država pa ti bo pobrala denar, ne da bi ti sodnik sploh prisluhnil." To ni več zgodba o kazni, ampak o sistemu, v katerem tehnologija, ustvarjena za naše udobje, postane orodje za popoln nadzor in takojšnjo, neizpodbitno kazen.
UPOKOJENEC ALI PREJEMNIK SOCIALNE POMOČI
Socialna država se včasih kaže kot dobra in skrbna mati, a v tem skriva past, ki se zdi kot tiha mehka, čuteča kraja, ki se izvede z močjo zakona. To ni zgodba o nasilju ali prevari, temveč o hladni, birokratski logiki, ki poseže v življenje posameznika brez njegovega soglasja. Marija, upokojenka, ki je vse življenje delala in prispevala v skupno blagajno, je to izkusila na najbolj boleč način. Njeno življenje je skromno in utečeno, vsak evro njene pokojnine pa ima svoj namen. Je vir njene neodvisnosti in dostojanstva. Nekega dne pa v njenem poštnem nabiralniku pristane uradno pismo. Ne gre za voščilo ali obvestilo, temveč za odločbo. V hladnem, uradniškem jeziku ji sporoča, da je postala zavezanka za plačevanje novega prispevka za dolgotrajno oskrbo.
Marija je zmedena. Za nobeno storitev ni nikoli zaprosila. Je samostojna, skrbi zase in ne potrebuje pomoči. Misli, da gre za pomoto, a odločba je jasna in neizpodbitna. Še bolj jo pretrese znesek, ki ga mora plačevati. Njena pokojnina je že tako nizka, da si komaj privošči vse potrebno, nov obvezni odtegljaj pa bi pomenil resno stisko.
Ker denarja preprosto nima in ker verjame, da gre za krivico, odločbe ne upošteva. A država ne čaka. Ne pošilja opominov in ne kliče. Deluje tiho, avtomatsko in z neusmiljeno natančnostjo. Ko Marija naslednji mesec prejme pokojnino, zgrožena ugotovi, da je znesek nižji. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) ji je, na podlagi pravnomočne odločbe, denar preprosto vzel - odtegnil neposredno z njenega računa.
Tu se razkrije vsa teža Marijine stiske in sistemske nemoči. Edina pot, da bi se uprla tej odločitvi, je tožba na socialnem sodišču. A tožba zahteva denar: plačati je treba sodno takso, morda najeti odvetnika. To so sredstva, ki jih Marija nima. Ujeta je v začaran krog: država ji vzame denar, ki ga nujno potrebuje, hkrati pa ji prav pomanjkanje tega istega denarja preprečuje, da bi poiskala pravico.
Njena zgodba tako postane živo utelešenje mračnega opozorila, ki odmeva med mnogimi upokojenci: "Država ti bo vzela iz pokojnine za storitev, ki je nisi nikoli naročila." Ne gre več za solidarnost, ki temelji na dogovoru, temveč za prisilo, ki jo država izvrši brez vprašanj. Pokojnina, nekoč simbol varnosti po desetletjih dela, postane zgolj še en vir, iz katerega si država avtomatsko postreže, posameznik pa ostane brez glasu in brez možnosti obrambe.
LASTNIK STANOVANJA
V svetu nepremičnin, kjer se vrednosti nenehno spreminjajo, obstaja sila, ki deluje tiho, a z izjemno močjo - državna birokracija. Andrej, skrben lastnik, ki oddaja manjše stanovanje, da bi si zagotovil dodaten vir dohodka za prihodnost, se je s to silo srečal na nepričakovan in frustrirajoč način.
Njegova zgodba se ne začne z opozorilom ali sodnim pozivom, temveč z neopaznim pismom v poštnem nabiralniku. Navadna pošta, brez povratnice, brez uradnega videza, ki bi nakazoval na pomembnost vsebine. V notranjosti je bilo kratko obvestilo Geodetske uprave Republike Slovenije (GURS). V hladnem, podatkovnem svetu algoritmov in masovnih cenitev je bila vrednost njegove nepremičnine administrativno povišana. Za Andreja to ni pomenilo, da je njegovo stanovanje dejansko več vredno na trgu; pomenilo je le eno - višji davek na nepremičnine.
A pravi problem se je skrival v podrobnostih. Obvestilo ni vsebovalo jasnega pravnega pouka, ki bi mu razložil, kako se lahko pritoži. Ko je Andrej začel raziskovati, je trčil ob zid sistemske krivice: dokazno breme je bilo obrnjeno na glavo. Ni bila naloga GURS-a, da utemelji, zakaj je vrednost višja; postala je Andrejeva naloga, da zbere dokaze, morda celo najame dragega cenilca, in dokaže, da je GURS naredil napako. On, posameznik, se je moral boriti proti celotnemu državnemu aparatu, ki je svojo odločitev že sprejel.
Najhujše pa je šele sledilo. Medtem ko je Andrej raziskoval, kako naj se bori proti tej odločitvi, je davčna ura že tekla. Sistem ni čakal na rešitev njegovega ugovora. Finančna uprava je novo, višjo vrednost takoj vzela za osnovo in začela obračunavati višji davek. Njegov dolg je rasel, še preden je sploh imel priložnost, da bi svojo zadevo predstavil.
Tu se v polnosti razkrije pomen opozorila: "Ko ti birokrat zviša vrednost stanovanja, plačaš davek za nekaj, kar sploh ne obstaja." Vrednost, ki jo je določil GURS, ni bila posledica tržnih gibanj ali izboljšav, ki bi jih Andrej naredil na stanovanju. Bila je zgolj številka v podatkovni bazi, administrativna fikcija. Vendar pa je davek, ki ga je moral plačevati na to fiktivno vrednost, prihajal iz njegovega resničnega denarja. Njegova lastnina ni postala vrednejša, le njegova obveznost do države se je povečala, on pa je ostal sam v boju, da dokaže resničnost proti birokratski abstrakciji.
POD ČRTO LAHKO POVEMO SLEDEČE
Ko stopimo korak nazaj in pogledamo zgodbe Janeza, Maje, Marka in Andreja, ne vidimo več zgolj osamljenih primerov birokratskih krivic. Pred nami se izriše vzorec, srhljiva slika sistemske preobrazbe, ki poteka pod pretvezo napredka. To, kar danes imenujejo "modernizacija uprave" , je v resnici tiha razlastitev.
Ne gre za očitno odvzemanje lastnine z dekreti ali silo. Ta razlastitev je subtilnejša, bolj zahrbtna. Prikrade se skozi digitalizacijo, avtomatizacijo in administrativno učinkovitost, ki so same po sebi lahko koristne, a v rokah neomejene oblasti postanejo orodje za nadzor in izčrpavanje. Kmet Janez ni izgubil njive, a je izgubil pravico, da bi jo samostojno varoval. Maja ni ostala brez stanovanja, a je njena lastnina postala talec majhnega dolga. Andrej še vedno prejema najemnino, a davek plačuje na fiktivno vrednost, ki jo je določil algoritem.
V tem novem sistemu se temeljna načela obračajo na glavo. Država ustvarja sistem, v katerem se pravice državljana spremenijo v obveznosti, uradnik pa v sodnika. Pravica do lastnine se prelevi v obveznost pridobivanja neštetih dovoljenj in plačevanja davkov na vrednost, ki je ne določa trg, temveč uradniška tabela. Pravica do poštenega sojenja izgine, ko tvoj avto postane ovaduh, FURS pa avtomatski izvršitelj. Pravica do pokojnine, prigarane skozi desetletja dela, postane zgolj vir, iz katerega si država brez vprašanj vzame denar za storitve, ki jih nisi nikoli naročil.
Uradnik za pisalno mizo, programer, ki piše kodo za GURS, ali sistem, ki avtomatsko odtegne denar z računa - vsi oni postajajo sodniki, porota in rablji v eni osebi. Delujejo hitro, učinkovito in brez empatije, saj sodijo številkam, ne ljudem. Odstranili so tisto najpomembnejšo varovalko svobodne družbe: neodvisno sodišče, kjer bi posameznik lahko predstavil svojo plat zgodbe in kjer bi sodnik pretehtal sorazmernost ukrepa.
Zato končno opozorilo ni zgolj retorična figura, temveč resna in neizbežna napoved prihodnosti, če bomo nemo opazovali. Če tega ne ustavimo zdaj, bomo jutri vsi lastniki brez lastnine. Imeli bomo ključe svojih domov, listine svojih zemljišč in prometna dovoljenja za svoje avtomobile, a v resnici bomo le začasni upravitelji premoženja, ki pripada državi. Naša lastnina ne bo več vir naše svobode, temveč veriga naših obveznosti. In ko bo ta proces končan, bo poti nazaj zmanjkalo.
VIR: https://www.uradni-list.si/_pdf/2025/Ur...
Mag. Mihael Bellis
Ljubljana, 15. 10. 2025
PRAVNA POMOČ ZA VSE, KI VESTE DA TA ZADEVA NE POZNA HECA:
-------------------------------
URADNA VLOGA - ZAHTEVA ZA INFORMACIJE JAVNEGA ZNAČAJA
Vloga občana EMŠO: _________________________
Datum: ________________________
PREJME
Občina _____________________________________
Poštna številka in kraj ________________________________________
V vednost: Informacijskemu pooblaščencu Republike Slovenije, Državnemu odvetništvu Republike Slovenije, Državni zbor RS, Državni svet RS, Ministrstvo za pravosodje RS, Ministrstvo za finance RS
VLAGATELJ:
Ime in priimek ___________________________________
Naslov ___________________________________
Telefon __________________________________
E-pošta __________________________________
ZADEVA: Zahteva za dostop do informacij javnega značaja glede pravne podlage in načina izvajanja določb Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3C, Uradni list RS, št. 75/25)
Spoštovani,
na podlagi 39. člena Ustave Republike Slovenije ter Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ-1, Uradni list RS, št. 51/20 in 21/24) zahtevam dostop do informacij javnega značaja v smislu 2. člena ZDIJZ-1.
Kot občan in lastnik nepremičnine v območju vaše občine me zanima, kako namerava občina izvajati določbe novega Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3C), ki je začel veljati z objavo v Uradnem listu RS, št. 75/25. Ker zakon vsebuje določbe, ki lahko povzročijo neposredne posledice za zasebno lastnino in pravice posameznikov, želim vnaprej pridobiti jasna, uradna in pravno utemeljena pojasnila, da bi lahko ustrezno ravnal v skladu s pravom. V skladu s tem zahtevam naslednje informacije:
I. Pravna podlaga za posege v zasebno lastnino
1. Zakonita zastavna pravica (lien): Zahtevam navedbo natančne pravne podlage (zakon, člen, odstavek, točka), na podlagi katere občina lahko po uradni dolžnosti in na podlagi upravne odločbe vpiše zakonito zastavno pravico na zasebno nepremičnino za zavarovanje terjatev iz naslova stroškov izvrševanja inšpekcijskih ukrepov (npr. 109. člen ZUreP-3C). Hkrati zahtevam pojasnilo, kako ta postopek zagotavlja skladnost z 23. členom URS (pravica do sodnega varstva) in 22. členom URS (načelo enakega varstva pravic), saj gre za poseg v premoženje brez sodnega postopka.
2. Ocena skladnosti z Ustavo RS: Zahtevam, da občina v okviru svojih pristojnosti predloži pisno stališče o tem, kako ocenjuje skladnost spornih določb ZUreP-3C z Ustavo RS, zlasti glede na 33. člen URS (varstvo lastnine) in 23. člen URS (pravica do sodnega varstva).
3. Vročanje upravnih aktov: Zahtevam pojasnilo, katera določba ZUreP-3C ali Zakona o upravnem postopku (ZUP) dopušča vročanje odločb, od katerih tečejo prekluzivni roki za pravna sredstva, na način, ki ni v skladu z 87. členom ZUP (osebno vročanje). Prav tako zahtevam opredelitev pravnih posledic nepravilnega vročanja v takih primerih.
II. Varstvo osebnih podatkov
1. Pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov: Zahtevam navedbo natančne pravne podlage za zbiranje, obdelavo in posredovanje osebnih podatkov (ime, naslov, podatki o lastništvu nepremičnin itd.) v zvezi z izvajanjem ZUreP-3C - in sicer v skladu s 6. členom GDPR ter 10.-13. členom Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2, Ur. l. RS, št. 131/23).
2. Kategorije podatkov in viri: Zahtevam informacijo o vseh kategorijah mojih osebnih podatkov, ki jih občina zbere ali obdela v zvezi z izvajanjem ZUreP-3C, ter virih teh podatkov (npr. GURS, FURS, kataster, notranji registri).
3. Odgovorna oseba za varstvo podatkov: Zahtevam kontaktne podatke osebe ali službe v občini, odgovorne za varstvo osebnih podatkov.
V skladu z 10. členom ZDIJZ-1 pričakujem pisni odgovor v 15 dneh od dneva prejema te vloge. Informacije naj bodo predložene v razumljivi, jasni in lahko dostopni obliki, v skladu z načelom transparentnosti javne uprave. V primeru, da občina ne izpolni obveznosti dostopa do informacij javnega značaja, si pridržujem pravico do vložitve pritožbe pri Informacijskem pooblaščencu ter do uporabe vseh drugih pravnih sredstev, predvidenih z veljavno zakonodajo.
Citiram:
OBČINA VAM BO ZA 200 EVROV DOLGA ZARUBILA HIŠO ALI KMETIJO
OPOZORILO DRŽAVLJANOM
Sprememba zakonodaje, ki jo mnogi vidijo kot razlastitveni zakon na prefinjen način, odpira vrata scenarijem, ki so se do včeraj zdeli nemogoči. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3C) omogoča, da majhen, skoraj zanemarljiv dolg do občine sproži nesorazmerno hud ukrep: rubež vaše najvrednejše lastnine - pa naj bo to hiša, polje ali kmetija.
KAKO JE TO MOGOČE? POSTOPEK ZAOBIDE SODIŠČA.
To je ključna nevarnost sistema, ki se vzpostavlja. Ne potrebujete več sodne obravnave, kjer bi sodnik pretehtal sorazmernost med dolgom in kaznijo. Dovolj je zgolj pisarniška odločba uprave. Občina lahko na podlagi lastne odločbe predlaga vpis bremena v zemljiško knjigo, FURS pa vam avtomatsko odtegne denar z računa. Vaš dom ali zemlja postaneta talec birokratske odločitve zaradi dolga, ki je morda le stotinka njune vrednosti.
ČE PADE SODNI SVET IN NEODVISNOST SODSTVA, PADE ZADNJA USTAVNA VAROVALKA.
Vse to postane še bolj nevarno, ko pogledamo širšo sliko: pritisk na neodvisnost sodstva, ki ga izvaja Ministrstvo za pravosodje na Sodni svet. Če Sodni svet, varuh neodvisnosti sodnikov, popusti pod pritiski politike, izginja zadnja varovalka državljana pred samovoljo oblasti. Brez močne in neodvisne sodne veje oblasti postanejo administrativne odločbe uradnikov dokončne in neizpodbitne. Beseda uradnika postane zakon, vi pa ostanete brez možnosti obrambe.
STE SPLOH BILI POZORNI NA DATUM - 30. SEPTEMBER 2025?
Od takrat naprej se pooblastila države in občin, da posegajo v vašo lastnino in osebne podatke brez vaše privolitve, še krepijo. Najbolj skrb vzbujajoče je, da se to dogaja brez sodnega varstva. To v praksi pomeni, da lahko uradnik za pisalno mizo, brez sodnika, odloča o vaši zemlji, vašem domu, vašem denarju in posledično o vaši prihodnosti. Pot od lastnika do dolžnika in na koncu do razlaščenca postaja nevarno kratka. https://www.uradni-list.si/_pdf/2025/Ur...
POGLEJMO NEKAJ PRAKTIČNIH PRIMEROV, KI SEM JIH ZA VAS SIMULIRAL KOT PRIMER
KMET - PRIMER
Janez ima njivo, ki jo občasno nasuje, da voda ne zalije krompirja. Čez mesec dni prejme odločbo, da mora nasutje odstraniti, ker ni zaprosil za dovoljenje. Občina naroči stroj, mu pošlje račun in nato vpiše "zastavno pravico" na njegovo zemljo. Janez nima niti sodne poti, da bi dokazal, da je poseg nujen. Njegovo polje ni več samo njegovo. Opozorilo: "Danes ti vpišejo breme na zemljo, jutri ti jo vzamejo v imenu reda."
Predstavljajmo si torej tega pridnega, vestnega kmeta Janeza, skrbnega gospodarja, ki se sooča z vsakdanjo težavo: njegova njiva z dragocenim krompirjem leži na območju, kjer voda ob deževju rada zastaja. Njegova rešitev je preprosta in praktična. Z lastnim traktorjem ob robu njive nasuje nizek nasip, da bi pridelek zaščitil pred gnitjem. Zanj je to nujen ukrep za ohranitev letine in preživetja. Vendar pa s tem, ne da bi se zavedal, stopi na področje gradbene in prostorske zakonodaje. Njegov nasip, čeprav majhen, je namreč poseg v prostor, za katerega bi moral pridobiti dovoljenje. Morda njegov nasip preusmerja vodo na sosedovo zemljišče ali pa posega na varovano območje.
Kmalu na njegova vrata potrka država v obliki inšpektorja. Sledi hiter upravni postopek: Janez prejme odločbo, ki mu nalaga, da mora v tridesetih dneh nasutje odstraniti. Njegovi argumenti, da je šlo za nujen ukrep, so v tem postopku pravno nepomembni. Edino vprašanje je, ali je imel dovoljenje. Ker ga ni imel, je odločba neizogibna. Ko rok mine in Janez ne ukrepa, občina pošlje bager, opravi delo namesto njega in mu izstavi račun za stroške. Ker Janez računa ne poravna - bodisi iz kljubovanja bodisi iz pomanjkanja sredstev - občina svojo terjatev zavaruje. V zemljiško knjigo vpiše zastavno pravico na njegovo njivo. Janezovo polje, simbol njegove svobode in dela, ni več samo njegovo. Obremenjeno je z dolgom do države, ki je nastal, ker je poskušal zaščititi svojo lastnino. Ta vzorec pa nikakor ni omejen na podeželje; z enako, če ne še večjo silovitostjo, se kaže tudi v mestnih središčih.
MEŠČAN / MESTNI LASTNIK HIŠE - PRIMER
V mestnem okolju, kjer so odnosi med posameznikom in upravo pogosto zgolj številke v sistemu, se lahko tudi najmanjša napaka prelevi v resno grožnjo temeljni varnosti - varnosti lastnega doma. Zgodba, ki se zdi skoraj neverjetna, a je v praksi mogoča, to ponazarja na srhljivo jasen način. Spoznajmo Majo, lastnico stare meščanske hiše. Kot večina ljudi živi v hitrem tempu, obdana z vsakodnevnimi obveznostmi, položnicami in roki. V tem labirintu ji uide majhna, skoraj nepomembna napaka: pozabljena položnica za komunalni prispevek v vrednosti 120 evrov. To ni dejanje kljubovanja ali namernega izogibanja, temveč preprosta človeška pozabljivost, kakršna se lahko pripeti vsakomur.
Zgodba: Maja ima staro hišo in majhen dolg do občine, ker je pozabila plačati komunalni prispevek 120 evrov. Občina izda odločbo, da dolg poravna tako, da vpiše breme na njeno hišo. Brez sodišča, brez soglasja. Ko hoče hišo prodati, ugotovi, da je blokirana. Opozorilo: "Zaradi 100 evrov dolga ti lahko blokirajo dom, kot da Ustava in pravica do lastnine in pravice ne obstaja!"
A tam, kjer bi Maja pričakovala opomin ali morda zamudne obresti, občina deluje drugače. Namesto dolgotrajnih postopkov izterjave za tako majhen znesek uporabi enega najmočnejših vzvodov, ki jih ima na voljo. Ne da bi sprožila sodni postopek, kjer bi sodnik presojal sorazmernost ukrepa, občina na podlagi lastne pravnomočne odločbe in neplačanega dolga poseže neposredno v bistvo Majine lastnine.
Tiho in brez drame, zgolj z administrativnim aktom, občina predlaga vpis zastavne pravice na njeno hišo v zemljiško knjigo. To se zgodi brez njenega soglasja in brez sodne presoje. Za občino je to zgolj učinkovit način zavarovanja terjatve; zanjo je to le še en rešen primer v vrsti. Za Majo pa se v tistem trenutku, ne da bi sploh vedela, usoda njene nepremičnine spremeni.
Leta minevajo in Maja, ki je na dolg že zdavnaj pozabila, se odloči hišo prodati. Morda se seli, morda potrebuje denar za nov začetek. Najde kupca, stečejo postopki in pri preverjanju zemljiškoknjižnega stanja - kar je standardni del vsake nepremičninske transakcije - pride na dan šokantno odkritje. Na njeni hiši je vpisano breme v korist občine. Njena hiša je "blokirana". Ne more je prodati, ne more je zastaviti za posojilo; njena lastninska pravica je v praksi zamrznjena, dokler dolg, ki je medtem z obrestmi in stroški postopka morda nekoliko narasel, ni v celoti poravnan.
Tukaj se razkrije bistvo problema in moč opozorila. Ne gre za 120 evrov. Gre za nesorazmerje med vzrokom in posledico. Zaradi dolga, ki predstavlja morda stotinko odstotka vrednosti hiše, je njena najvrednejša lastnina postala talec birokratskega postopka. Majin primer postane živo opozorilo, ki odmeva v srži ustavne zaščite lastnine: "Zaradi 100 evrov dolga ti lahko blokirajo dom, kot da ne obstaja Ustava." Pokaže, kako lahko učinkovitost upravnega aparata deluje kot hladno, neusmiljeno orodje, ki brez sodnega nadzora poseže v samo srce posameznikove ekonomske in osebne svobode.
STANOVALEC V BLOKU - PRIMER
V svetu, kjer tehnologija postaja neločljiv del našega vsakdana, se meje med udobjem in nadzorom nevarno tanjšajo. Zgodba Marka, običajnega stanovalca v mestnem bloku, ni znanstvena fantastika, temveč vpogled v prihodnost, ki je že tu in trka na naša vrata - ali bolje rečeno, na vrata naše garaže.
Marko živi utečeno življenje sodobnega človeka. Vsako jutro se usede v svoj novi, pametni avtomobil, ki je veliko več kot le prevozno sredstvo. Je potujoči center podatkov, opremljen z GPS-om, senzorji in stalno povezavo z internetom. Ta avto je njegov zvesti spremljevalec, ki mu pomaga pri navigaciji, ga opozarja na nevarnosti in skrbi za njegovo varnost.
Zgodba: Marko živi v bloku in ima avto. Neko jutro dobi kazen, ker je avto zaznan, da je peljal prehitro mimo občinske kamere. Podatke o njegovi vožnji je posredoval avtomobil sam. Kazni ne plača, ker meni, da ni dokazov - čez nekaj tednov mu FURS avtomatsko pobere denar z računa. Opozorilo:
"Avto te bo ovadil, država pa ti bo pobrala denar, ne da bi ti sodnik sploh prisluhnil."
Nekega jutra pa ta utečena rutina dobi grenak priokus. V poštnem nabiralniku ga pričaka uradna pošta - kazen za prehitro vožnjo. Na dopisu je natančen čas in lokacija, kjer naj bi prekoračil hitrost, posnela pa ga je občinska nadzorna kamera. A nekaj je drugače. Dokazni material ni zgolj fotografija; priložen je izpis telemetričnih podatkov. Hitrost, lokacija, pospeševanje. Marko je zmeden in ogorčen. Prepričan je, da ni vozil prehitro in da gre za napako sistema. Odloči se, da kazni ne bo plačal, saj meni, da so dokazi pomanjkljivi in da ima pravico do zagovora.
Tu pa se zgodba obrne. Vir teh natančnih podatkov ni bil le občinski radar. V tihem paktu med tehnologijo in oblastjo je podatke o svoji hitrosti in lokaciji posredoval tudi njegov lastni avtomobil. Njegov "zvesti spremljevalec" je postal digitalni ovaduh.
Marko, prepričan v pravni sistem in svojo pravico do poštenega postopka, čaka na sodni poziv. A ta nikoli ne pride. Namesto tega čez nekaj tednov ob pregledu bančnega stanja doživi šok. Znesek kazni, skupaj s stroški postopka, je preprosto izginil z njegovega računa. Brez sodnega poziva, brez obravnave, brez možnosti, da bi predstavil svojo plat zgodbe. Finančna uprava Republike Slovenije (FURS) je na podlagi pravnomočne odločbe prekrškovnega organa avtomatsko in neposredno izvršila plačilo.
V tem trenutku Marko spozna grozljivo resnico nove dobe. Njegov boj ni bil proti človeku ali sistemu, ki ga je mogoče izpodbijati, temveč proti neizprosni logiki algoritma in avtomatizirane države. Sodnik je postal algoritem, sodna dvorana pa digitalna transakcija. Njegova lastnina - avto - je delovala proti njemu, država pa je svojo moč uveljavila z enim klikom, mimo vseh tradicionalnih varovalk.
Tako se uresniči mračno opozorilo, ki presega vprašanje prometnega prekrška: "Avto te bo ovadil, država pa ti bo pobrala denar, ne da bi ti sodnik sploh prisluhnil." To ni več zgodba o kazni, ampak o sistemu, v katerem tehnologija, ustvarjena za naše udobje, postane orodje za popoln nadzor in takojšnjo, neizpodbitno kazen.
UPOKOJENEC ALI PREJEMNIK SOCIALNE POMOČI
Socialna država se včasih kaže kot dobra in skrbna mati, a v tem skriva past, ki se zdi kot tiha mehka, čuteča kraja, ki se izvede z močjo zakona. To ni zgodba o nasilju ali prevari, temveč o hladni, birokratski logiki, ki poseže v življenje posameznika brez njegovega soglasja. Marija, upokojenka, ki je vse življenje delala in prispevala v skupno blagajno, je to izkusila na najbolj boleč način. Njeno življenje je skromno in utečeno, vsak evro njene pokojnine pa ima svoj namen. Je vir njene neodvisnosti in dostojanstva. Nekega dne pa v njenem poštnem nabiralniku pristane uradno pismo. Ne gre za voščilo ali obvestilo, temveč za odločbo. V hladnem, uradniškem jeziku ji sporoča, da je postala zavezanka za plačevanje novega prispevka za dolgotrajno oskrbo.
Marija je zmedena. Za nobeno storitev ni nikoli zaprosila. Je samostojna, skrbi zase in ne potrebuje pomoči. Misli, da gre za pomoto, a odločba je jasna in neizpodbitna. Še bolj jo pretrese znesek, ki ga mora plačevati. Njena pokojnina je že tako nizka, da si komaj privošči vse potrebno, nov obvezni odtegljaj pa bi pomenil resno stisko.
Ker denarja preprosto nima in ker verjame, da gre za krivico, odločbe ne upošteva. A država ne čaka. Ne pošilja opominov in ne kliče. Deluje tiho, avtomatsko in z neusmiljeno natančnostjo. Ko Marija naslednji mesec prejme pokojnino, zgrožena ugotovi, da je znesek nižji. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) ji je, na podlagi pravnomočne odločbe, denar preprosto vzel - odtegnil neposredno z njenega računa.
Tu se razkrije vsa teža Marijine stiske in sistemske nemoči. Edina pot, da bi se uprla tej odločitvi, je tožba na socialnem sodišču. A tožba zahteva denar: plačati je treba sodno takso, morda najeti odvetnika. To so sredstva, ki jih Marija nima. Ujeta je v začaran krog: država ji vzame denar, ki ga nujno potrebuje, hkrati pa ji prav pomanjkanje tega istega denarja preprečuje, da bi poiskala pravico.
Njena zgodba tako postane živo utelešenje mračnega opozorila, ki odmeva med mnogimi upokojenci: "Država ti bo vzela iz pokojnine za storitev, ki je nisi nikoli naročila." Ne gre več za solidarnost, ki temelji na dogovoru, temveč za prisilo, ki jo država izvrši brez vprašanj. Pokojnina, nekoč simbol varnosti po desetletjih dela, postane zgolj še en vir, iz katerega si država avtomatsko postreže, posameznik pa ostane brez glasu in brez možnosti obrambe.
LASTNIK STANOVANJA
V svetu nepremičnin, kjer se vrednosti nenehno spreminjajo, obstaja sila, ki deluje tiho, a z izjemno močjo - državna birokracija. Andrej, skrben lastnik, ki oddaja manjše stanovanje, da bi si zagotovil dodaten vir dohodka za prihodnost, se je s to silo srečal na nepričakovan in frustrirajoč način.
Njegova zgodba se ne začne z opozorilom ali sodnim pozivom, temveč z neopaznim pismom v poštnem nabiralniku. Navadna pošta, brez povratnice, brez uradnega videza, ki bi nakazoval na pomembnost vsebine. V notranjosti je bilo kratko obvestilo Geodetske uprave Republike Slovenije (GURS). V hladnem, podatkovnem svetu algoritmov in masovnih cenitev je bila vrednost njegove nepremičnine administrativno povišana. Za Andreja to ni pomenilo, da je njegovo stanovanje dejansko več vredno na trgu; pomenilo je le eno - višji davek na nepremičnine.
A pravi problem se je skrival v podrobnostih. Obvestilo ni vsebovalo jasnega pravnega pouka, ki bi mu razložil, kako se lahko pritoži. Ko je Andrej začel raziskovati, je trčil ob zid sistemske krivice: dokazno breme je bilo obrnjeno na glavo. Ni bila naloga GURS-a, da utemelji, zakaj je vrednost višja; postala je Andrejeva naloga, da zbere dokaze, morda celo najame dragega cenilca, in dokaže, da je GURS naredil napako. On, posameznik, se je moral boriti proti celotnemu državnemu aparatu, ki je svojo odločitev že sprejel.
Najhujše pa je šele sledilo. Medtem ko je Andrej raziskoval, kako naj se bori proti tej odločitvi, je davčna ura že tekla. Sistem ni čakal na rešitev njegovega ugovora. Finančna uprava je novo, višjo vrednost takoj vzela za osnovo in začela obračunavati višji davek. Njegov dolg je rasel, še preden je sploh imel priložnost, da bi svojo zadevo predstavil.
Tu se v polnosti razkrije pomen opozorila: "Ko ti birokrat zviša vrednost stanovanja, plačaš davek za nekaj, kar sploh ne obstaja." Vrednost, ki jo je določil GURS, ni bila posledica tržnih gibanj ali izboljšav, ki bi jih Andrej naredil na stanovanju. Bila je zgolj številka v podatkovni bazi, administrativna fikcija. Vendar pa je davek, ki ga je moral plačevati na to fiktivno vrednost, prihajal iz njegovega resničnega denarja. Njegova lastnina ni postala vrednejša, le njegova obveznost do države se je povečala, on pa je ostal sam v boju, da dokaže resničnost proti birokratski abstrakciji.
POD ČRTO LAHKO POVEMO SLEDEČE
Ko stopimo korak nazaj in pogledamo zgodbe Janeza, Maje, Marka in Andreja, ne vidimo več zgolj osamljenih primerov birokratskih krivic. Pred nami se izriše vzorec, srhljiva slika sistemske preobrazbe, ki poteka pod pretvezo napredka. To, kar danes imenujejo "modernizacija uprave" , je v resnici tiha razlastitev.
Ne gre za očitno odvzemanje lastnine z dekreti ali silo. Ta razlastitev je subtilnejša, bolj zahrbtna. Prikrade se skozi digitalizacijo, avtomatizacijo in administrativno učinkovitost, ki so same po sebi lahko koristne, a v rokah neomejene oblasti postanejo orodje za nadzor in izčrpavanje. Kmet Janez ni izgubil njive, a je izgubil pravico, da bi jo samostojno varoval. Maja ni ostala brez stanovanja, a je njena lastnina postala talec majhnega dolga. Andrej še vedno prejema najemnino, a davek plačuje na fiktivno vrednost, ki jo je določil algoritem.
V tem novem sistemu se temeljna načela obračajo na glavo. Država ustvarja sistem, v katerem se pravice državljana spremenijo v obveznosti, uradnik pa v sodnika. Pravica do lastnine se prelevi v obveznost pridobivanja neštetih dovoljenj in plačevanja davkov na vrednost, ki je ne določa trg, temveč uradniška tabela. Pravica do poštenega sojenja izgine, ko tvoj avto postane ovaduh, FURS pa avtomatski izvršitelj. Pravica do pokojnine, prigarane skozi desetletja dela, postane zgolj vir, iz katerega si država brez vprašanj vzame denar za storitve, ki jih nisi nikoli naročil.
Uradnik za pisalno mizo, programer, ki piše kodo za GURS, ali sistem, ki avtomatsko odtegne denar z računa - vsi oni postajajo sodniki, porota in rablji v eni osebi. Delujejo hitro, učinkovito in brez empatije, saj sodijo številkam, ne ljudem. Odstranili so tisto najpomembnejšo varovalko svobodne družbe: neodvisno sodišče, kjer bi posameznik lahko predstavil svojo plat zgodbe in kjer bi sodnik pretehtal sorazmernost ukrepa.
Zato končno opozorilo ni zgolj retorična figura, temveč resna in neizbežna napoved prihodnosti, če bomo nemo opazovali. Če tega ne ustavimo zdaj, bomo jutri vsi lastniki brez lastnine. Imeli bomo ključe svojih domov, listine svojih zemljišč in prometna dovoljenja za svoje avtomobile, a v resnici bomo le začasni upravitelji premoženja, ki pripada državi. Naša lastnina ne bo več vir naše svobode, temveč veriga naših obveznosti. In ko bo ta proces končan, bo poti nazaj zmanjkalo.
VIR: https://www.uradni-list.si/_pdf/2025/Ur...
Mag. Mihael Bellis
Ljubljana, 15. 10. 2025
PRAVNA POMOČ ZA VSE, KI VESTE DA TA ZADEVA NE POZNA HECA:
-------------------------------
URADNA VLOGA - ZAHTEVA ZA INFORMACIJE JAVNEGA ZNAČAJA
Vloga občana EMŠO: _________________________
Datum: ________________________
PREJME
Občina _____________________________________
Poštna številka in kraj ________________________________________
V vednost: Informacijskemu pooblaščencu Republike Slovenije, Državnemu odvetništvu Republike Slovenije, Državni zbor RS, Državni svet RS, Ministrstvo za pravosodje RS, Ministrstvo za finance RS
VLAGATELJ:
Ime in priimek ___________________________________
Naslov ___________________________________
Telefon __________________________________
E-pošta __________________________________
ZADEVA: Zahteva za dostop do informacij javnega značaja glede pravne podlage in načina izvajanja določb Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3C, Uradni list RS, št. 75/25)
Spoštovani,
na podlagi 39. člena Ustave Republike Slovenije ter Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ-1, Uradni list RS, št. 51/20 in 21/24) zahtevam dostop do informacij javnega značaja v smislu 2. člena ZDIJZ-1.
Kot občan in lastnik nepremičnine v območju vaše občine me zanima, kako namerava občina izvajati določbe novega Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3C), ki je začel veljati z objavo v Uradnem listu RS, št. 75/25. Ker zakon vsebuje določbe, ki lahko povzročijo neposredne posledice za zasebno lastnino in pravice posameznikov, želim vnaprej pridobiti jasna, uradna in pravno utemeljena pojasnila, da bi lahko ustrezno ravnal v skladu s pravom. V skladu s tem zahtevam naslednje informacije:
I. Pravna podlaga za posege v zasebno lastnino
1. Zakonita zastavna pravica (lien): Zahtevam navedbo natančne pravne podlage (zakon, člen, odstavek, točka), na podlagi katere občina lahko po uradni dolžnosti in na podlagi upravne odločbe vpiše zakonito zastavno pravico na zasebno nepremičnino za zavarovanje terjatev iz naslova stroškov izvrševanja inšpekcijskih ukrepov (npr. 109. člen ZUreP-3C). Hkrati zahtevam pojasnilo, kako ta postopek zagotavlja skladnost z 23. členom URS (pravica do sodnega varstva) in 22. členom URS (načelo enakega varstva pravic), saj gre za poseg v premoženje brez sodnega postopka.
2. Ocena skladnosti z Ustavo RS: Zahtevam, da občina v okviru svojih pristojnosti predloži pisno stališče o tem, kako ocenjuje skladnost spornih določb ZUreP-3C z Ustavo RS, zlasti glede na 33. člen URS (varstvo lastnine) in 23. člen URS (pravica do sodnega varstva).
3. Vročanje upravnih aktov: Zahtevam pojasnilo, katera določba ZUreP-3C ali Zakona o upravnem postopku (ZUP) dopušča vročanje odločb, od katerih tečejo prekluzivni roki za pravna sredstva, na način, ki ni v skladu z 87. členom ZUP (osebno vročanje). Prav tako zahtevam opredelitev pravnih posledic nepravilnega vročanja v takih primerih.
II. Varstvo osebnih podatkov
1. Pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov: Zahtevam navedbo natančne pravne podlage za zbiranje, obdelavo in posredovanje osebnih podatkov (ime, naslov, podatki o lastništvu nepremičnin itd.) v zvezi z izvajanjem ZUreP-3C - in sicer v skladu s 6. členom GDPR ter 10.-13. členom Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2, Ur. l. RS, št. 131/23).
2. Kategorije podatkov in viri: Zahtevam informacijo o vseh kategorijah mojih osebnih podatkov, ki jih občina zbere ali obdela v zvezi z izvajanjem ZUreP-3C, ter virih teh podatkov (npr. GURS, FURS, kataster, notranji registri).
3. Odgovorna oseba za varstvo podatkov: Zahtevam kontaktne podatke osebe ali službe v občini, odgovorne za varstvo osebnih podatkov.
V skladu z 10. členom ZDIJZ-1 pričakujem pisni odgovor v 15 dneh od dneva prejema te vloge. Informacije naj bodo predložene v razumljivi, jasni in lahko dostopni obliki, v skladu z načelom transparentnosti javne uprave. V primeru, da občina ne izpolni obveznosti dostopa do informacij javnega značaja, si pridržujem pravico do vložitve pritožbe pri Informacijskem pooblaščencu ter do uporabe vseh drugih pravnih sredstev, predvidenih z veljavno zakonodajo.