V Računalniškem muzeju poročamo o prvih mikroračunalnikih namenjenih množični zasebni in poslovni uporabi. Najverjetneje ste že slišali za mikroračunalnike kot so Commodore PET, Apple II ali pa Tandy TRS-80, ki so na trg prišli leta 1977. Pravih operacijskih sistemov ti sprva še niso poganjali. Proizvajalci so jih opremili le s tolmači za preproste različice programskega jezika BASIC. Označujemo jih kot mikroračunalnike druge generacije, po zaslugi njihovega presenetljivega prodora med zasebne uporabnike pa tudi kot prve hišne mikroračunalnike. Zasebni uporabi proizvajalci sprva sploh niso namenjali posebne pozornosti. Priložnost za množično prodajo so namreč videli v napravah za poslovno in pisarniško uporabo. Med tujimi napravami so se v Jugoslaviji na začetku osemdesetih najprej uveljavili mikroračunalniki Apple II. Več domačih različic so nekje od leta 1982 proizvajali tudi v hrvaškem podjetju Ivasim pod nazivom Ivel.
Prvi domač mikroračunalnik opremljen za poslovno uporabo je bil Iskradata 1680. Zanj so do leta 1980 razvili tolmač za poslovno usmerjeno različico programskega jezika BASIC in nekaj namenske programske opreme. Kot poslovni računalnik je lahko nastopal pri zajemanju in urejanju podatkov v pisarni ali pri vodenju skladišča. Nato so tipičen mikroračunalnik druge generacije za Gorenje leta 1981 začeli razvijati v Laboratoriju za mikroračunalnike na Fakulteti za elektrotehniko. Kot zgled so uporabili zelo uspešen mikroračunalnik Tandy TRS-80. Različica je bila kasneje poznana kot hišni Dialog. Več o uspehih domačih strokovnjakov na področju zgodnjega poslovnega mikroračunalništva smo predstavili na blogu.
Sem se pozanimal. Nič od tega ni bilo dostopno srednješolcem. V trgovini si vsake kvatre dobil kako oric novo ali pa zx80. Če si sam nisi naredil galaksije, seveda si moral po čipe z vlakom v Trst, ti ni preostalo drugega kot peš čez karavanke v Borovlje po kakega comodorja ali spectruma skritega v ruzaku namesto malce in suhih cunj. Tam leta 84 pa so si že vsi raje sestavlajali xtje. Z pocenitvijo atjev, to je polnih šestnajst bitnikov je bilo pa itak konec osembitne krame. Škoda, da je bila to država posvečenih.
Me veseli, da se zadeva nadaljuje. Zdaj prihaja opis obdobja, ki sem ga sam intenzivno doživljal. Tako se je moje računalniško opismenjevanje začelo v srednji šoli na Apple IIe računalniku (no, malo prej na IDC 4850, do katerega sem slučajno dobil dostop), da bi lahko par mesecev kasneje že pritiskal gumice na Spectumu. Škoda je le, da v širši javnosti takrat prizadevanja, ki so se odvijala pred in v začetku osemdesetih let, niso bila bolje predstavljena. Smo pa v računalniškem tisku (po letu 1984 ga je bilo v izobilju) spremljali vse poskuse takrtane jugoslovanske industrije v izdelavi domačega hišnega računalnika. Resnično uspešnih, masovnih pa ni bilo, razen mogoče Galaksije, ki je bila takrat resničen fenomen...
Bom pa malo kontiral avtorju prejšnje replike. Ja, država je res bila čudna, je poskušala priti do deviz na vsak možen način, tudi z oderuškimi carinami. Pa od "ta visokih živin" verjetno noben ni razumel, kaj računalništvo v takratni obliki sploh pomeni. Še Milka Planinc (predsednica ZIS-a, dejansko vlade) je računalničarjem svetovala, da naj se združujejo v društva, ker društva so pa imela določene olajšave pri uvozu opreme. Tako je bil v Mariboru ustanovljen računalniški klub, ki je pridobil nekaj Oric Nova računalnikov... Ostali smo pa švercali
Pa ne strinjam se, da s(m)o leta 1984 že vsi raje sestavljali XT-je. IBM PC-XT je bil bolj zanimivost, prav želeli so si ga pa redki. Vsi smo se slinili nad Apple Macintoshem, daleč najbolj zaželjen pa je bil Atari ST, ki je z lahkoto pometel s takratnim originalnim XT-jem in njegovimi kompatibilci. Takrat sem že bil študent in velika večina je še imela osembitnike (Spectrum, Commodore C64 in Amastrad/Schneider CPC so bili daleč najpogostejši modeli), "naprednejši" pa Atari ST-je, jaz pa sem s Sinclairjem QL-om bil statistična napaka... Masovnejši prehod na PC kompatibilne se je odvil proti koncu osemdesetih, v začetku devetdesetih...
Bili so resnično zanimivi časi...
P.S. Pred Oric Novo je Iskra prodajala ZX Spectrume, ZX80 pa je bil zgodnja, zeeeelooo redka ptica (ni se prodajal pri nas). Ga niti naš računalniški muzej nima v naboru...
Začel sem na ZX80. Imeli smo jih 8 v Srednješolskem centru na Ptuju. Imeli so senzorske tipke in 8kb spomina. Pisal sem program za risanje in mi je po dodajanju raznih funkcij zmanjkalo spomina. Zanimivi časi.
Kot vecina takratnih nadebudnezev smo doma prisvercali Atari 800XL. Bil sem v tretjem razredu OS. Kaksno leto kasneje se pogovarjam s sosolcem, njegov foter je imel 1040ST-ja - verjetno F verzijo. So se mi kar sline cedile. Ampak kasneje sem videl, da je bila Amiga 500 tisti NeXT Step, oziroma v zacetku 90-ih Amiga 1200. Sanjal o Falconu030... skoraj se danes :lol:
Ampak takrat so ze vsi veselo klikali po PC-jih in sem tudi sam zamenjal Atarija s PC-AT 286/16, 1MB RAM, 41MB diska, VGA kartica z 256KB spomina in VGA color monitor Je bil pa kar shock, saj DOS-a nisem poznal. Malo kasneje se miska in Windows 3.1. To je bilo svetsko cudo na tej "makini". Ce bo kaj viska casa, koncno sestavim svoj prvi PC v kratkem in se bootam v leto 1992, da podozivim vse tiste muke, ki jih je moral pretrpeti tako PC kot jaz.
No ja, čeprav je bila država malo zblojena, je pa vseeno pustila, da smo švercali računalnike čez mejo.
Če bi hoteli, bi nas vse polovili... Brez problemov...
Prešvercal C64, Amiga 500, 512 kB čipov z aAmiga 500, da sem jih nalotal za 1 MB in moj prvi PC, AMD 486 z 8MB RAM, takrat 4000 DEM. Sem pa dobil 2x Steuer nazaj, ker mi je prodajalec dal papirje nazaj .
Seveda pred letom 1980 niti v tujini še ne moremo govoriti o resnični množični zasebni uporabi, vsaj ne takšni kot se je zgodila potem. Pri nas se je množična zasebna uporaba mikroračunalnikov z vsemi spremljajočimi pojavi začela leta 1984. Pogojno nekje konec leta 1982, vendar je sprva uporaba počasi naraščala, leta 1984 pa je vsaj sodeč po odtisih v javnih občilih zavladala vsesplošna mikroračunalniška evforija. Samo v Ljubljani naj bi bilo tega leta že vsaj 2000 hišnih računalnikov, verjetno še precej več. Po nekaterih ocenah v Sloveniji morda že več deset tisoč. Prva večja serija osebnih računalnikov IBM PC XT, ki jih pravtako omenjate, je po izjavi zastopnika Intertrade k nam prišla šele leta 1985. Tu pa seveda spet ne gre za zasebno uporabo.
Začel sem na ZX80. Imeli smo jih 8 v Srednješolskem centru na Ptuju. Imeli so senzorske tipke in 8kb spomina. Pisal sem program za risanje in mi je po dodajanju raznih funkcij zmanjkalo spomina. Zanimivi časi.
Se popravljam. Bil je ZX81.
Upam, da bo avtor te teme malo bolj osvetlil tudi kako se je računalništvo začelo uvajati v naše šole (nekaj malega je že). Sam sem osnovno šolo zaključil leta 1980 in takrat o računalništvu formalno pri pouku ni bilo govora. So se pa občasno pojavili kakšni poljudni članki v reviji TIM, pa velik IBM-ov mainframe smo občudovali skozi okno takrat nove VEKŠ-eve stavbe...
Gre za oddaje ComputerChronicles, ki so jo v USA začeli oddajati leta 1983. Zanimivo je, da je bil "sogostitelj" Gary Kildall, oče CP/M-a in ustanovtelj firme Digital Research. Iz oddaj se da lepo videti dinamiko takratnega razvoja v USA (v evropi so na začetku stvari bile nekoliko drugačne)...
Vidim, da so tukaj ljudje, ki so kr starejši od mene. Jaz sem imel 9 let ko sem leta 1997 dobil prvi komp. AMD K5 PR133, 8MB rama, 1MB grafična, 1gb hdd..
Core i9 10900X, ASUS Prime X299 Edition 30, 32GB 4x8 3600Mhz G.skill, CM H500M,
ASUS ROG Strix RTX 2080 Super, Samsung 970 PRO, UltraSharp UP3017, Win 11 Pro,
Enermax Platimax 1700W | moj oče darko 1960-2016, moj labradorec max 2002-2013
leta 1980, izbirni predmet v osemletki- računalništvo.... Čisto odvisno od zagretosti prfoksov ter zunanjih sodelavcev, ki so bili pripravljeni uciti ta nov predmet popoldne....
Le to, je v takratni in kasnejsi uradni obliki, druge roko na srce niso mogli imeti, torej programiranje, odvrnilo od zanimanja mnogo otrok.... Nadaljevanje zgodbe pa večina pozna.
Ker je to privzeto "še pomnite tovariši" tema, čutim nujo, da še nekaj dopišem (bi kakšen psihiater verjetno znal kaj več o tem povedati )... Jaz sem PC kompatibilneže preskočil do pojave Pentiuma. Prvi PC niti ni imel CD-ja, je pa prišel z originalnimi Windowsi 95 na 11 (ali 13?) 3,5" disketah. Mislim, da jih imam še sedaj. Se je pa ta računalnik do upokojitve kar pecej nadgradil. Pentium 100 je bil zamenjan s Crixom P200+, RAM se je iz 8MB razširil na 128MB (maksimum, ki ga je dopuščala mamaplata), dokupil se je CR-ROM pa poceni zvočna kartica, prvotna grafika na S3 čipu je bila zamenjana z ATI Rage kartico, pa še ethernet kartica je prišla zraven, ker je bila nujno potrebna za priklop na kabelski modem. In disk je bil povečan iz 900MB na 8GB! Na koncu je strojček delal pod Windows NT4.0 SP6... Moram mašino ob priliki vklopit, da vidim, če je še živa...
Tako, malica je mimo in čas za ujčkanje spominov tudi...
Ker je to privzeto "še pomnite tovariši" tema, čutim nujo, da še nekaj dopišem (bi kakšen psihiater verjetno znal kaj več o tem povedati )... Jaz sem PC kompatibilneže preskočil do pojave Pentiuma. Prvi PC niti ni imel CD-ja, je pa prišel z originalnimi Windowsi 95 na 11 (ali 13?) 3,5" disketah. Mislim, da jih imam še sedaj.
Tu nekje sem začel jaz, s Pentium150, 4MB RAM, brez CD-ja in modema. So bili pa gor nameščeni Win95, za backup sem moral pognati proceduro za kopiranje na nekje 40 3,5" disket... Imam ga še sedaj, če se ne motim so gor Win98SE, ki za silo laufajo, če ne poženeš nič drugega Moram probat enkrat zagnat.
Ker je to privzeto "še pomnite tovariši" tema, čutim nujo, da še nekaj dopišem (bi kakšen psihiater verjetno znal kaj več o tem povedati )... Jaz sem PC kompatibilneže preskočil do pojave Pentiuma. Prvi PC niti ni imel CD-ja, je pa prišel z originalnimi Windowsi 95 na 11 (ali 13?) 3,5" disketah. Mislim, da jih imam še sedaj.
Tu nekje sem začel jaz, s Pentium150, 4MB RAM, brez CD-ja in modema. So bili pa gor nameščeni Win95, za backup sem moral pognati proceduro za kopiranje na nekje 40 3,5" disket... Imam ga še sedaj, če se ne motim so gor Win98SE, ki za silo laufajo, če ne poženeš nič drugega Moram probat enkrat zagnat.
Ker je to privzeto "še pomnite tovariši" tema, čutim nujo, da še nekaj dopišem (bi kakšen psihiater verjetno znal kaj več o tem povedati )... Jaz sem PC kompatibilneže preskočil do pojave Pentiuma. Prvi PC niti ni imel CD-ja, je pa prišel z originalnimi Windowsi 95 na 11 (ali 13?) 3,5" disketah. Mislim, da jih imam še sedaj.
Tu nekje sem začel jaz, s Pentium150, 4MB RAM, brez CD-ja in modema. So bili pa gor nameščeni Win95, za backup sem moral pognati proceduro za kopiranje na nekje 40 3,5" disket... Imam ga še sedaj, če se ne motim so gor Win98SE, ki za silo laufajo, če ne poženeš nič drugega Moram probat enkrat zagnat.
Ja 4mb rama je bilo hudo malo. A ni 4mb rama bil minimum za Windows 95?
jaz sem tolk imel na 286ki :-)
Ja in kaj naj zdaj, se opravičujem zakaj sem imel 30 let nazaj samo 4MB na mojem PC? Ni bilo dnarja takrat, šparal smo na vseh koncih. Nekaj žepnine, nekaj od staršev.
Drugače pa sem jaz dobil ta upgrade ponesreči, ker žlahtnik, ki je sestavljal PCe, ni mel kaj počet s tem, ker niso delali v kompu za katerega je to nabavil - neka taka fora je bila
Ena fora je morala bit. Tam drive je bil kjer je delal. Bolj kot hw je bil na pckih impresiven sw. Katere bližnice je obiral. Ampak vseeno je tema bolj o 8 bitnih mlinčkih.
)... Jaz sem PC kompatibilneže preskočil do pojave Pentiuma. Prvi PC niti ni imel CD-ja, je pa prišel z originalnimi Windowsi 95 na 11 (ali 13?) 3,5" disketah. Mislim, da jih imam še sedaj. Se je pa ta računalnik do upokojitve kar pecej nadgradil. Pentium 100 je bil zamenjan s Crixom P200+, RAM se je iz 8MB razširil na 128MB (maksimum, ki ga je dopuščala mamaplata), dokupil se je CR-ROM pa poceni zvočna kartica, prvotna grafika na S3 čipu je bila zamenjana z ATI Rage kartico, pa še ethernet kartica je prišla zraven, ker je bila nujno potrebna za priklop na kabelski modem. In disk je bil povečan iz 900MB na 8GB! Na koncu je strojček delal pod Windows NT4.0 SP6... Moram mašino ob priliki vklopit, da vidim, če je še živa...