Brezpogojna ljubezen - domislica šibkih ljudi?

Brezpogojna ljubezen? Zelo tezko ampak ja, zakaj ne?

Tak bom reko.....JA brezpogojna ljubezen 100% v dobrem in v slabem, to si sicer obljubiš pri oltarju, mogoče sem čuden tip ampak sem bil že nekajkrat preklemansko vržen na led glede ljubezni ampak še zmeraj mam tisti ponos in čisto vest.
Jaz brezpogojno ljubim, ker le tako lahko lahko ohraniš čisto vest in neko razsodnost, pa tud napake ljubljene osebe moraš vzet v zakup, sčasoma pa te napake več ne vidiš, jih vzljubiš in nemoreš več brez njih..... [
Torej ko sem srečen si želim ljubljeno osebo polek mene, da skupaj uživava radosti sreče in veselja.Tudi ko sem žalostem mi je najljubši, če je zraven mene, ker najde za vsak trenutek primerno besedo in ti vlije novega poguma

Sicer ne razumem dobro vprašanja iz prvega posta, vseeno pa prispevam svoje. Psihologija uči, da je občutek, ki ga ljudje najbolj potrebujejo za normalno funkcioniranje, ljubezen. Lahko gre tudi za bratsko-sestrsko ljubezen ali močno naklonjenost tesnih prijateljev ali tesne družinske vezi. Občutki sprejetosti in varnosti so tisti, ki človeka pomirjajo. Tako pravi doktrina. Tukaj je jasno, da ni nujno, da gre za ljubezen do partnerja. Koliko lahko človek res živi in uspešno fukncionira v svojem okolju brez občutka, da je ljubljen ali sprejet, sicer ne vem, vendar po mojih izkušnjah in občutkih ne gre prav dolgo. Samozavest sem ali tja in isto z močno osebnostjo - oboje je obsojeno na propad, če ni te drobne zunanje podpore. Treba pa je ločiti tistega, ki se le na ven kaže močnega, znotraj pa je krhek in z lahkoto prizadet. Tak človek na dolgi rok (več let) izkaže upad v uspešnosti, ker se mora preveč boriti sam s sabo in proti vsem, ki ga "ogrožajo" ali jih doživlja kot ogrožujoče.

Preden lahko tak nezaupljiv človek ljubi, ponavadi traja dolgo. Predvsem zato, ker v sebi ni resnično močan in pripravljen tvegati neuspešne zveze.

Termina "brezpogojno" ne razumem dobro; osebno ga ne jemljem kot nekaj dobrega. Brezpogojno gre namreč velikokrat v ekstreme, ki zahtevajo popolno predanost obeh partnerjev kot infuzijo, da držijo v vseh pogledih propadlo zvezo še vedno kolikor toliko živo. S tem se srečujem vsak dan. Gre za brezpogojne ljubezni - prva stvar v njihovem življenju je biti v zvezi in šele potem - biti človek sam zase. Čedalje več je tudi ljudi, ki niso zmožni zapustiti sedanjega partnerja, ker ne upajo tvegati samskosti. Tukaj pride prav odločenost in samozavest. V teh primerih brezpogojno sicer obstaja, vendar to ni ljubezen - to je životarjenje in prikrajševanje življenja na račun drugega in neke mistične besedne zveze: zaradi najine ljubezni/zveze.

Vendar tudi ljudje, ki imaoj počiščeno podstrešje lahko močno ljubijo - in vendar jim to ne odnese glave. Morda je prenost trdne osebnosti in prave stopnje čustvene inteligence to, da je človek v zvezi zmožen funkcionirati tudi kot samostojna enota in ne le kot del para. Tak človek sicer ne deluje po principu brezpogojnosti, deluje pa po principu srčnosti in odkritosti. VElikokrat bo čustveno inteligenten človek končal propadlo razmerje in se premaknil naprej - v upanju, da bo našel nekaj, v kar bo lahko vlagal in iz česar bo lahko vlekel, ne da bi se mu bilo treba spremeniti osebnostno. Zna biti, de ustreznejši termin izpopolnjujoča, ne pa brezpogojna ljubezen. Vsaj zase bi lahko trdila tako. Brezpogojna ljubezen mi že kot termin deluje ubijalsko. In tudi tiste zveze, ki bi jih sama definirala kot take, so ponavadi povsem okupirajoče.

Moje mnenje.