Prvi računalniki v Sloveniji, 11c.del - drugi računalniki IBM/370

Računalniški muzej -

Do leta 1974 so pri nas namestili še več novih računalnikov IBM/370. Marsikje je bil to že drugi računalnik v podjetju, ki je običajno nadomestil starejše računalnike iz serije IBM/360. Do leta 1976 je bilo pri nas nameščenih več kot 25 računalnikov iz serije IBM/370, velika večina srednje zmogljivih IBM 370/135. V tem času je zbornična komisija za računalništvo spodbujala predvsem ustanavljanje skupnih centrov in uvedbo terminalskih povezav, s čimer so želeli omogočiti dostop do računalnikov tako prikrajšanim občinskim skupščinam kot tudi manjšim lokalnim podjetjem, ki si nakupa lastnega računalnika niso mogla privoščiti. O skupnem računalniškem centru v Kranju se je zelo dolgo govorilo, šele center v Savi pa je z novim računalnikom leta 1973 odprl več priložnosti za podjetja na tem območju. Sava Kranj je tri leta prej uprabljala računalnik v LTH Škofja Loka, nato pa so kupili nov računalnik IBM 370/125 in kot drugo podjetje v Kranju odprli računalniški center v katerega se je najprej priključil Tekstilindus, nato pa še Jelovica iz Škofje Loke, KŽK Kranj in Skupščina občine Kranj. To je bil prvi računalnik IBM/370 v slovenskih proizvodnih podjetjih. Tudi v novogoriškem Meblu je konec leta začel delovati najnovejši IBM 370/125, ki so ga najeli pri podjetju Intertrade in je nadomestil njihov starejši računalnik IBM 360/25. Računalnik je pravtako služil občinski skupščini in več drugim podjetjim v občini, za potrebe vseh Meblovih obratov in nekaj partnerjev pa so omogočili tudi terminalske povezave.

Zgledni in zelo uspešni primeri dobro organiziranih in izkoriščenih skupnih centrov so vsekakor mariborski Center za avtomatsko obdelavo in ljubljanska Intertrade Računski center in Mehanografski center. Prvi je bil po mnogih letih načrtovanja ustanovljen pod okriljem Ekonomskega centra Maribor, Skupščine občine Maribor in Višje ekonomsko-komercialne šole. Sodelovala so tudi mariborska podjetja Impol, Mariborske livarna, MTT, Stavbar in Zlatorog. Ideja o izgradnji skupnega računalniškega centra se je pojavila že leta 1967, namero podjetij pa sta nato leta 1969 podprli še Občinska skupščina Maribor in VEKŠ. Izdelan je bil plan za izgradnjo novih prostorov in ustanovitev centra, vendar je projekt potekal zelo počasi, zato so v prehodnem obdobju v ECM namestili računalnik IBM 360/40. V sodelujočih podjetjih so si medtem priskrbeli stroje za zajemanje podatkov in so uvedli primerno organizacijo dela. Intenzivno so pripravljali programerske in organizatorske kadre, potrebne strokovnjake pa so menda s težavo iskali po celotni Sloveniji. Leta 1973 so v novem centru namestili skupni računalnik IBM 370/135, ki je deloval vse do konca sedemdesetih. Vzpostavitev centra je takrat izrazito pospešila razvoj računalništva v mariborskem gospodarskem območju in na VEKŠ, kjer so si dalj časa neuspešno prizadevali za nakup lastnega računalnika.

Mehanografski center v Ljubljani je imel v tem času že dolgo zgodovino, od začetkov v Rogu na Trubarjevi pa do centra na Streliški, kjer je sodelovalo že 10 ljubljanskih podjetij. Mehanografski center se je leta 1974 preselil v nove prostore na Tobačni ulici opravljal pa je storitve že za 13 podjetij. V tem času so poleg dveh računalnikov IBM 360/20 namestili še novejši IBM 370/135. To je bil en izmed najbolj smotrno organiziranih centrov pri nas. Za pridružena podjetja so izvajali širok nabor računovodskih analiz in evidenc. V obdelavi je bilo zaposlenih 32 ljudi, sredstva za nakup novega računalnika IBM 370/135 in obratovanje centra pa so podjetja prispevala skupno. Center je dosegal popolno izkoriščenost kapacitet računalnika tudi z dodatnim sprejemanjem zunanjih naročnikov in občasnim sprejemanjem novih članov, za katere so izvajali obdelave po že razvitih programih. Programski paketi so zajemali različna področja za spremljanje poslovanja vključno z obdelavo osebnih dohodkov, marketinga in saldakontov, materialnega poslovanja, osnovnih sredstev in drobnega inventarja. Paket finančnih in upravljalskih obdelav je obsegal glavno knjigo in izdelavo vseh mesečnih in letnih poročil oziroma bilanc potrebnih za zadostitev zakonskih predpisov in interne analize uspešnosti poslovanja v podjetjih. Partnerji centra so bila ljubljanska podjetja Kompas, Termika, Tobačna tovarna, Rog, Pletenina, Petrol, Lesnina, Intereuropa, Kartonažna tovarna in ZZV Zavod za zdravstveno varstvo Ljubljana.

V Intertrade računskem centru so imeli več računalnikov, med drugim starejši računalnik IBM 360/40 in novi IBM 370/115. Žal o centru ni dosti znanega, gre pa vsekakor za enega izmed večjih in boljše organiziranih centrov v državi. Storitve so opravljali za več kot 20 podjetij in organizacij, občasno celo 40. V centru je delalo več kot 30 programerjev in operaterjev, računalniki pa so bili ves čas polno zasedeni kljub temu, da so delali v treh izmenah. Lastniki računalnikov IBM iz celotne Slovenije so v centru imeli tudi možnost uporabe računalnika v primeru okvare lastnega računalnika. S centrom je bil povezan tudi neznan manjši računalnik v IBM šolskem centru v Radovljici. Verjetno so imeli nameščen računalnik IBM System 3. Leta 1977 so Intertrade Računski center preselili na novo lokacijo na Šmartinski ulici, starejši IBM 360/40 pa so takrat pravtako zamenjali z novim računalnikom iz serije IBM/370. Računalnike v IBM centru v Radovljici in v Ljubljani so za zahtevnejše naloge, za katere njihov mali računalnik Kienzle 6000 ni zadoščal do leta 1973, uporabljali tudi v Železarni Ravne. Nato so dobili svoj prvi večji računalnik IBM 370/135 na katerega so se več let intenzivno in sistematično pripravljali. Uporabljali so ga tako na področju poslovanja in računanja osebnih dohodkov, kot tudi pri razvoju novih proizvodnih tehnologij in optimizaciji proizvodnih procesov. Uvedli so tudi več internih terminalskih povezav.