So morda Kambodžani slabo pismeni in preprosto raje govorijo kakor pišejo? Kambodža sicer ni edina država s takšnim vzorcem uporabe, je pa najbolj izstopajoča. Podobno je tudi v Dominikanski republiki, Senegalu, Beninu in Slonokoščeni obali. Izkazalo se je, da razlog ni v pismenosti, saj v Kambodži tako najraje komunicirajo vsi od taksistov do predsednika vlade. Prav tako fenomen ni omejen na Facebookov Messenger, temveč ga najdemo tudi na WhatsAppu ali Telegramu. Razlog je preprost - za nekatere pisave tipkanje ni dovolj enostavno.
V Kambodži govorijo kmerski jezik, ki se piše s posebno pisavo. Ta seveda na računalnikih obstaja, saj je v Unicodu že petnajst let, a jo je vseeno težko vpisovati. Navsezadnje vsebuje 74 znakov, zato na tipkovnici ni možno prikazati vseh. Vsaki tipki sta dodeljena dva, med katerima je možno preklapljati. Na majhnem zaslonu pametnega telefona je to še teže. Zato govorci kmerskega jezika precej raje kar narekujejo in pošiljajo posnetke, kakor da bi na 5-palčnem zaslonu lovili 74 znakov. K temu pripomore tudi dejstvo, da za zahodne jezike obstajajo črkovalniki, ki jih izkoriščajo programske tipkovnice za lažji vnos (npr. SwiftKey), medtem ko je teh orodij za kmerščino manj.
To seveda prinaša svoje izzive. Takšni pogovori so teže berljivi, ker jih je treba poslušati. Iskanje je bistveno oteženo. Če platforma ne skladišči zvočnih posnetkov dovolj dolgo, pogovori za nazaj tudi izginejo. Kadar v Kambodži tipkajo, uporabljajo bodisi angleščino bodisi latinično pisavo za prečrkovanje kamboškega besedila. Še najraje pa svoje besede kar posnamejo. Dolgoročne posledice so še neznane, a že zdaj vemo, da je takšna sporočila tudi teže nadzorovati in se iz njih - to velja za umetno inteligenco - učiti.
