Znamenje

Verjetno ste že zasledili kampanjo Društva za nenasilno komunikacijo, kjer so na fotografiji otroka izpostavili "materino znamenje" ter "očetovo znamenje", ki pa je bila modrica.

Po protestih so reklamno kampanjo sicer umaknili, vendar se bojim, da ne gre za enkraten zdrs. Društvo Danes je nov dan je takole objavilo odziv na to:


Vir: https://scontent.flju2-1.fna.fbcdn.net/...

Kot je bilo videti tudi iz komentarjev (in iz same objave), so nekateri mnenja, da gre za jokanje butthurt tipov, se pravi to ni resen problem, pač pa gre samo za iskanje dlake v jajcu s strani "užaljenih tipov".

Na hitro sem pogledal par objav Društva za nenasilno komunikacijo, in našel tole:


Vir: https://scontent.flju2-1.fna.fbcdn.net/...

Tudi tukaj se na prikrit način kot nasilneže izpostavlja moške.

Je to realen problem, ali pa gre res za "butthurt tipe", ki sedaj pač malo jokcajo?

Pa si poglejmo konkreten primer, ki ga je obravnaval Varuh človekovih pravic. Takole ugotavljajo:

"Center za socialno delo v tovrstnih okoliščinah nikoli ne preverja, ali je dejansko prišlo do nasilja ali ne. Če oseba izjavi, da je žrtev nasilja, jo kot takšno obravnavajo, v samo vprašanje nasilja pa se ne spuščajo. V konkretnem primeru sta nasilje druge strani navajala tako žena kot mož. Brez kakršnega koli vrednotenja dokazov je bila žena prepoznana kot žrtev in mož kot izvajalec nasilja in zgolj ženi je bil ponujen umik z otrokom v krizni center. Možu takšna možnost ni bila ponujena. Zato smo ocenili, da je bil pobudnik zaradi svojega spola obravnavan drugače kot njegova žena, brez navedbe konkretnih razlogov, zakaj je taka različna obravnava potrebna. Menimo, da gre za tipično situacijo, v kateri se srečamo z različnimi družbenimi stereotipi o nasilništvu moških, ne da bi bila v konkretnem primeru opravljena podrobnejša ocena o vlogi pobudnika in njegove žene v konfliktih. Z navedenim je prišlo do posega v očetovo in posredno tudi otrokovo pravico do enake obravnave, ki jo varuje 14. člen Ustave RS v povezavi s pravico do varstva očetovstva in otroka iz 53. člena Ustave RS, saj le polno spoštovanje vseh očetovih pravic, ki jih ima v zvezi z določanjem otrokove največje koristi, pomeni, da je dejansko varovana tudi otrokova največja korist. S tem je podana tudi kršitev določbe 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah."

Konkretna posledica v tem primeru je bila kršitev pravic otroka. Najbolj zaskrbljujoča pa je zaključna ugotovitev Varuha:

"Mnenje smo posredovali tudi v vednost Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Socialne inšpekcije Inšpektorata RS za delo. Menimo, da določena stališča centra za socialno delo, ki smo jih opredelili kot sporna, niso izključno stališča tega centra za socialno delo temveč bi se lahko pojavila tudi pri delu drugih."

Vir: https://www.varuh-rs.si/obravnavane-pob...

Skratka, tukaj na zelo konkretnem primeru vidimo kaj povzročajo stereotipi. Takšno širjenje stereotipov o domnevnem nasilništvu moških zato ni nedolžna stvar. Stereotipi se iz družbe, preko nevladnih organizacij širijo naprej v delovanje uradnih organov (CSD). Posledice pa trpijo otroci, ki so jim kratene osnovne človekove pravice in so žrtev prefinjenega nasilja, ki niso udarci, a to nasilje ravno tako boli in je dolgoročno ravno tako nevarno in škodljivo.

Če potegnem vzporednico z drugimi stereotipiziranimi skupinami. Kaj bi se recimo zgodilo, le bi neko društvo širilo stereotipe, da so migranti posiljevalci in da jim je zato treba odvzeti otroke ter jih zapreti v taborišča, stran od žensk? No, nekaj takega se dejansko dogaja, in tem organizacijam, ki širijo taka prepričanja upravičeno pravimo, da so neonacistične in fašistične.

Kaj bi se zgodilo, če bi neka organizacija s statistikami dokazovala, da so temnopolti pač rojeni kriminalci, kjer jih je zaporih v ZDA večina? Verjetno bi vsak normalen človek rekel, da so to rasistične organizacije.

Žal zelo podobno deluje tudi Društvo za nenasilno komunikacijo z nekaterimi svojimi objavami.

Moje mnenje je, da se to mora nehati. Tako kot sem mnenja, da bi morali neonacističnih in rasističnim organizacijam omejiti državno financiranje, bi bilo treba državno financiranje omejiti vsem, ki širijo kakršnekoli stereotipe.

A se vam zdi, da je dolgorocno boljse, ce otrok prezivi otrostvo cisto brez kakrsnegakoli nasilja, zavit v vato? Kaj se zgodi s takim fantom ko odraste in ga recimo vsak lahko sokira, ko le malo bolj povisa glas nanj ali pa celo pride do fizicnega obracuna? Se vam zdi po naravni selekciji, da je taksna druzba zmozna preziveti brez da bi jo nadomestila druga? Samo sprasujem za mnenje, ni to zagovor, da sem za nasilje ker nisem. Ampak ne vem koliko je zavijanje v vato smiselno in koristno. Bos tudi prepovedal, ce starejsa sestra tepe mlajsega brata? Morda celo lahko kaj prepovedo v razvitih drzavah ampak se vedno je velika vecina pebivalstva v drzavah tretjega sveta, kjer je se vedno vse po starem. Resitev ne vidim toliko v prepovedi ampak v ozavescanju in vzgoji, pa ne prek holivudskih filmov.

Noben ekstrem v nobeno smer nikoli ni dober. To je klasika.

Bolj povedno je, da predstavniki z logotipi podpornikov pod to 'komunikacijo' niso videli v tem nič problematičnega. Odzivov na to pa ravno v tem stilu kot za reklamo sun mix 'vsaka ima svoj faktor'

Ja, večina moških se nad tem ne razburja, ker smo navajeni sistematične diskriminacije in nabijanja občutkov krivde. Ampak zdaj ima folk počasi tega dovolj, zato sploh reakcija.

Pa ni problem en plakat. Problem je sistematična sistemska diskriminacija, ki se izvaja preko CSDjev. Zato moški in očetje sploh reagiramo.

Tem nevladnim organizacijam bi morali takoj ukiniti vse financiranje, saj tako ali tako niso potrebne.

Oz. bo morali ustanoviti moško, šovinistično organizacijo, da malo uravnotežimo prostor...

Sporočilo, ki ga slika iz originalnega post-a nosi se meni zdi bolj kot "le očetje tepejo otroke, mame so zlate".

Kar se pa kakršnekoli organizacije tiče pa tud pomojem nebi pilo vode. Kdo je danes sploh še profesionalen v svojem poklicu? Kamorkoli se obrneš se delajo razlike, pa naj gre zaradi vez in poznanstev al pa pristranskosti nekega spola. Imeti objektiven pogled na situacijo je ključno ampak konec koncev bo to 100% mogoče le takrat, ko bodo odločitve delali roboti.

Sem najprej mislil, da je fejk, ker je robot ženski natočil pivo. Pa se tik proti koncu vidi, da je pivo postregla, tako da all good. Je samo kelnarca.

Sistematično prikazovanje moških v slabi luči je v zahodni družbi resena težava.

Nato preidejo v opravičevanje nasilja nad moškimi, ker so si ga sigurno zaslužili. Z istimi metodami so opravičevali nasilje nad ženskami.

Moška žrtev nasilja s strani ženske težko dobi pomoč. Lahko prijavi, na koncu bo pa sam obravnavan kot storilec

111111111111 je 29. apr 2021 ob 10:16 izjavil:

Invictus je 29. apr 2021 ob 09:39 izjavil:

Oz. bo morali ustanoviti moško, šovinistično organizacijo, da malo uravnotežimo prostor...

...
Bolj kot rešitev vidim eno močno nevladno organizacijo, ki se bori proti sistemskim krivicam obeh spolov in se ne ukvarja z raso, rasizmom, ampak samo s problemi spola.
- 50/50 porodniška
- kvote v vse poklice...

Ni treba veliko komplicirati. Nadgradimo obstoječo zakonodajo tako, da so kvote obvezne v VSEH nevladnih organizacijah. Tako dobimo uravnovešeno (celo!) lezbično stranko.

Narobe razumeš. Plakat sporoča, da "očetovo znamenje" s časoma izgine, s tistim materinim znamenjem nad očesom, ki otroku res ni všeč, bo pa moral živeti celo življenje. Kaj je bolje?

To je sarkazem, upam?

Invictus je 5. maj 2021 ob 10:18 izjavil:

V današnji družbi smo moški krivi za vse. To se ne bo spremenilo čez noč, ker drugemu spolu in celemu kupu podpornih služb to ustreza.

Manj dela, dec je kriv, gremo dalje...

Sploh beli ;)

To ni osamljen primer.

Poznam zgodbo, ko je ženska med nosečnostjo in kasneje uživala mamila (kokain). Oče je imel priče, pa sodišče ni dovolilo odvzema las, CSD pa ni reagiral.

Poznam tudi zgodbo, ko je ženska kadila travo. In jo imela tudi doma. Problem? Ja, mož je bil carinik. Lepo jo je prosil, da preneha, vendar ni hotela. Šel je na CSD, kjer pa so ga obtožili, da nad njo izvaja psihično nasilje, ker ji teži, da naj neha s kajenjem trave.

OK, te dve zgodbi poznam iz druge roke. Pa še tri zgodbe, ki jih osebno poznam.

Prvi znanec je po ločitvi želel skrbništvo nad otrokom. CSD se je avtomatično postavil na stran mame. Delavka na CSD je znancu direktno rekla, da je sicer on kot starš bolj primeren, vzgojno bolj kompetenten, itd., vendar so oni proti, da dobi skrbništvo nad otrokom, ker da je napačnega spola (se pravi: moškega spola). Znanec je to delavko na CSD sicer nelegalno posnel in dejansko je delavka CSD to izjavila!

Drugi primer. Otrok je bil zvečer razposajen, zato je med tuširanjem padel in se udaril. Naslednji dan v vrtcu vzgojiteljica opazi modrico in očeta vpraša kaj je bilo. Oče (moj dober znanec) reče, da naj otrok kar sam pove kaj je bilo.

Vzgojiteljica se kljub temu odloči, da bo obvestila CSD. Da ne bo nejasnosti: to je vse v redu in če je vzgojiteljica posumila, da je otrok žrtev nasilja je prav, da je zadevo posredovala naprej na CSD. Znanec se s tem popolnoma strinja.

Na CSD so potem sprožili postopek, govorili z otrokom in ostalimi člani družine in zgodba je bila konsistentna. V družini ni bilo ugotovljenega nasilja, otrok je sam povedal kaj se je zgodilo.

Kljub temu so očetu "svetovali", naj se udeleži delavnice o preprečevanju nasilja. Oče se je temu uprl, saj a) nasilja ni bilo ugotovljenega, b) nasilja tudi dejansko ni bilo c) zakaj bi se moral delavnice udeležiti samo oče? Odgovor CSD: "saj vam lahko tudi odvzamemo otroke".

Tretji primer. Mama otroka prijavi, da je nasilen nad njo. CSD opravi postopek. V okviru postopka otrok (hčerka) pove, da je bila v resnici mama nasilna do nje in da se je ona samo branila. Delavka CSD otroka prekine, češ da "zdaj govorimo o tvojem nasilju nad mamo in ne obratno" ter otroku naredi daljšo "pridigo", kjer mu grozi z zaporom, itd. Na koncu otrok samo reče, da ne bo govoril o tem, kako je bila mama nasilna "saj nima smisla". Mimogrede, partner potrdi hčerkino zgodbo. O tem obstaja tudi zapisnik, iz katerega se vidi, da delavka CSD otroku ni pustila do besede, kar je seveda strokovna napaka (o tem, kako moraš biti zabit, da sam zapišeš zapisnik, ki te inkriminira, sicer raje ne bi).

Rezultat: proti otroku je vložena kazenska prijava in na sodišču steče postopek zaradi nasilja v družini - hčerke nad mamo, čeprav sta tako hčerka kot partner povedala, da je bila nasilna tudi (oz. prvenstveno) mama. Proti mami ni sprožen noben postopek, še več, delavke CSD ji stalno ponujajo "pomoč".

Mogoče bo kdo rekel, da so to neki anekdotični primeri. Ampak teh primerov je še več. In kažejo bolj na to, da so uradne statistike ena stvar, dejansko dogajanje pa druga. V bistvu pa gre za sistematično in institucionalizirano diskriminacijo očetov in moških. In tako kot uradne statistike kažejo, da 1) "črnci so nasilni", 2) "Romi kradejo", 3) "muslimanski migranti pa posiljujejo", uradne statistike tudi kažejo, da so 4) "moški nasilni", 4) "ženske so žrtev", itd. Institucije pa to tiho podpirajo.

Še zanimivost. Za 1), 2) in 3) obstaja zelo lep izraz. Temu rečemo fašizem (predvsem levica zna zelo natančno uporabljati ta pojem). 4) in 5) sta pa kaj? Resnica, seveda.

No, tole je eden od primerov o katerih sem slišal: https://mertelj.eu/druzinsko-nasilje-al...

Pa nekega drugega mojega znanca je bivša obtožila, da je spolno zlorabljal otroka... zadeva se je sicer vlekla par let na sodišču, samo je na koncu dokazal resnico in dobil polno skrbništvo, ona pa omejene stike z otrokom.

V glavnem... dosti je teh "osamljenih" primerov.

Evo, na tole sem naletel:
https://mertelj.eu/kultura-zavracanja-o...

Zanimivost. Mertelj je napisal tale prispevek:
https://www.portalplus.si/4328/materina...

Neka blogerka Simone Rebolj pa tole reakcijo:
https://www.portalplus.si/4332/polemika...

Ne vem, kaj naj rečem. Drugi prispevek je poln primitivnih izrazov, zmerjanja, ad-hominem obtožb... katastrofa. In to naj bi bila javna beseda??

Mimogrede, ta blogerka na svojem blogu piše:

Ni potrebna zavidljiva inteligenca za ponosno oznanjanje globokega spoznanja, kako nizkemu nivoju vsesplošne komunikacije smo priča. Osupljiva odsotnost logične argumentacije, nerazumevanje ustreznih kontekstov in neobstoj sramu ob razsajanju z enoumjem in neumnostjo so zavladali javni sferi. Dno se zgolj poglablja v vseh porah družbe. Da nismo priča zgolj ozko definiranemu političnemu problemu, je zelo pomembno zavedanje.

In potem v istem prispevku na koncu:

Ne bo prvič, da objavljam za svoje cenjene bralce obvestilo:

Ne sprejemam nikakršnega drugačnega mnenja in še manj ga spoštujem!

Meiniken je 6. maj 2021 ob 10:38 izjavil:

Moderna ženska bo moškega na kolena spravila potem pa jokala kam so vsi moški odšli.

Saj že jokajo... Kao pravih decov ni več. Seveda, kdo se pa hoče z kurami ukvarjati. Tudi pravi moški rabijo pravo žensko, ne neke zakompleksane feministke...

Kot se reče, ženska ima umetne obrvi, nohte, joške, rit, pol pa hoče pravega moškega...

Poglejmo si publikacije Društva za nenasilno komunikacijo:

Nasilje nad ženskami - prav(n)e poti v varno življenje žensk in otrok (2018)
Knjiga govori o nasilju nad ženskami

Informacije za obiskovalke_ce in uporabnice_ke (2018)

Moč za spremembo. Priročnik za samopomoč po preživetem nasilju (2017)
Moč za spremembo je priročnik za samopomoč po preživetem nasilju. Namenjen je ženskam, ki so doživljale nasilje s strani partnerja.

Besede o nasilju, pogumu in vztrajnosti (2017)
Besede o nasilju, pogumu in vztrajnosti je knjiga dopisovanj in svetovanj med žensko, ki je doživela nasilje in svetovalko.

Nasilne zveze so brez veze (2017-2019)
Zloženka z informacijami o nasilju, ki je namenjena mladim.

Nasilje nad otroki. Strokovne smernice za delo z otroki, ki doživljajo zanemarjanje in/ali nasilje. (2017)

Osnove sistemskega pristopa k medvrstniškemu nasilju in evalvacija projekta NasVIZ: priročnik št. 1. (2016)

Preventivne dejavnosti sistemskega pristopa k medvrstniškemu nasilju v VIZ: priročnik št. 2. (2016)

Obravnavanje medvrstniškega nasilja v VIZ: priročnik št. 3. (2016)

Preprečevanje in prepoznavanje spolnih zlorab otrok. Najpogostejša vprašanja in odgovori nanje. (2016)

Zmorem drugače, priročnik za osebe, ki želijo prenehati s povzročanjem nasilja. (2016)
Priročnik je namenjen vsem moškim, ki povzročajo nasilje nad partnerko ali/in otroki

Delo s povzročitelji nasilja. Strokovne smernice in predstavitev dela. (2015)

Nasilje nad ženskami - prav(n)e poti v varno življenje žensk in otrok (2014)

Informativna brošura o nasilju nad ženskami, izdana v okviru mednarodnih dni akcij proti nasilju nad ženskami - Slišite? (2009)

Priloga One: Nasilje! - Kaj lahko storim? (2007)
Prilogo je pripravilo več nevladnih organizacij, ki delujejo na področju preprečevanja nasilja nad ženskami.

DELAVNICE OB BLIZU - priročnik za izvajanje preventivnih delavnic (2005)

Nasilje-nenasilje (2002)

Priročnik za izvajanje preventivnih delavnic (2001)

INFONAS - Informirajmo se o nasilju (2000)

O nasilju - Priročnik za usposabljanje (1999)

Dosje: Nasilje nad ženskami (1999)

Nasilje in spolno nadlegovanje na delovnih mestih medicinskih sester v Sloveniji (1999)

Pravljica v besedi in sliki (1999)


23 publikacij. 8 publikacij obravnava nasilje nad ženskami. 5 jih obravnava nasilje nad otroci in medvrstniško nasilje. 1 publikacija pa je namenjena moškim, vendar "moškim, ki povzročajo nasilje nad partnerko ali/in otroki".

Par publikacij sem na hitro odprl in notri se pojavlja pojem "nasilje nad moškimi".

Vendar na zelo stereotipiziran in pavšalen način. Recimo publikacija Delo s povzročitelji nasilja. Strokovne smernice in predstavitev dela. (2015) piše takole:

(pozor, krepki poudarki so moji, podčrtani pa poudarki avtorjev!)

Majhen odstotek moških doživlja nasilje s strani svoje partnerke. To nasilje ima praviloma drugačno dinamiko in značilnosti kot nasilje moških nad ženskami, zaradi česar pa ni nič manj nedopustno:

Nasilje, ki ga nad moškimi povzročajo ženske, večinoma za posledico nima hujših telesnih poškodb. Ženske pogosteje uporabljajo psihične oblike nasilja, ki ga redkeje stopnjujejo v fizično. Umori partnerjev so praviloma posledica dolgoletnega nasilja s strani moškega, žrtve umora, nad žensko, storilko umora, in ne obratno. Pogosto so storjeni v samoobrambi ali so odgovor na nemoč pri soočanju z nasiljem s strani partnerja.

Gre za tipičen primer relativiziranja. Umor je opravičljiv, saj je posledica nasilja, nemoči, samoobrambe... sploh pa nasilje žensk nad moškimi za posledico nima hujših telesnih poškodb.

Moški pogosto pravijo, da se kot žrtve nasilja s strani partnerke ne počutijo fizično ogrožene in jih ni strah. V nasprotju s tem je pri ženskah pogosto prisoten močan strah za življenje in telo.

Ponovno relativiziranje. Moških ni strah, zato je nasilje sprejemljivejše.

Moški vzroke za nasilje praviloma eksternalizirajo, ženske pa internalizirajo, kar pomeni, da moški vzroke za svoje nasilje iščejo v drugih ljudeh/okoliščinah, ženske v sebi. Ženske zato hitreje sprejmejo odgovornost za storjeno nasilje in je z njimi lažje delati na odpravi nasilnih vedenj in spreminjanju nefunkcionalnih prepričanj.

Tale zapis je zanimiv. Avtorji publikacije pri opisovanju nasilja nad moškimi, ugotavljajo, da da moški vzroke na nasilje eksternalizirajo. V tem kontekstu je to mogoče razumeti tako, da ko je moški žrtev nasilja, vzroka za nasilje nad sabo ne išče v sebi, ampak v drugih (nasilni ženski). Se pravi, moški se v manjši meri postavi v vlogo žrtve, ki je sama kriva za to, kar se ji dogaja. Iz česar bi se dalo sklepati, da so moški kot žrtve bolj - bom namenoma uporabil NGO "levičarski" izraz - opolnomočeni. Ampak potem sledi sklep. Ženske hitreje sprejmejo odgovornost za storjeno nasilje. S čimer se spet na prikrit način opravičuje nasilje žensk. "Saj ga je res tepla, ampak potem ji je bilo žal!".

Nasilje moških je v družbi še vedno prepogosto tolerirano, ker naj bi se skladalo z vlogo moškega, zato ženske, ki povzročajo nasilje, občutijo večji sram in občutek krivde. Posledično so bolj motivirane za spremembo vedenja.

Se pravi: v poglavju o nasilju nad moškimi govorimo o tem, da je nasilje moških kot storilcev še vedno prepogosto tolerirano, sledi pa relativizacija, da so ženske pač bolj motivirane za spremembo vedenja, da občutijo sram in občutek krivde... "Saj ga je res tepla, ampak potem je občutila krivdo in sram!".

Ženske, ki so nasilne do svojih partnerjev, pogosto uporabljajo nasilno vedenje kot neustrezen način izražanje čustva jeze ali razreševanja konfliktov, odsotna pa so prepričanja, da lahko uporabljajo nasilje nad moškimi zgolj zato, ker so ženske (nasilje se ne dogaja iz nesorazmerja moči med spoloma).

Se pravi, ker ne gre za "partiarhalno nasilje", je to nasilje bolj opravičljivo. Spet relativizacija torej.

Zanimiva je tudi tista pravljica:

"VEŠ, MATEJ", PRAVI GOSPA BOR: "KAJI DANES NE MOREMO POMAGATI Z ZDRAVILOM. TREBUŠČEK JO BOLI, KER SE JE VČERAJ ZELO RAZBURILA. VIDELA JE NAMREČ, DA JE STRIC MILAN UDARIL POLICISTKO, KI MU JE HOTELA DATI KAZEN, KER NI PREČKAL CESTE NA PREHODU ZA PEŠCE. KAJA SE JE PRECEJ PRESTRAŠILA."

...

"ŽALOSTNO JE, DA MORAJO TUDI OTROCI BITI PRIČA NASILJU", JE REKLA UČITELJICA.

"KAJIN OČKA JE BIL ZELO JEZEN IN KOMAJ SEM GA ZAUSTAVILA, DA NI NADRL STRICA MILANA. NI GA BILO LAHKO PREPRIČATI, VENDAR VEDELA SEM, DA RAZUME, DA JEZA NIČESAR NE REŠI", JE POVEDALA GOSPA BOR IN NADALJEVALA: "VČASIH ČLOVEKA PRIME, DA BI NAREDIL VELIKO NEUMNOST."

Nasilnež je "stric Milan", nasilje je izvajal nad žensko policistko. Nasilen je bil pa tudi Kajin očka, ki so ga "komaj zaustavili", da ni nadrl strica Milana.


Tole bi bilo potrebno poglobljene analize, ampak v bistvu gre za sistematično in prefinjeno širjenje predsodkov in sovražnosti.

Moje mnenje: za tole se ne bi smelo namenjati državnega denarja. Tako kot ne za širjenje nacistične, rasistične in fašistične propagande.

poweroff je 6. maj 2021 ob 11:39 izjavil:

Moški vzroke za nasilje praviloma eksternalizirajo, ženske pa internalizirajo, kar pomeni, da moški vzroke za svoje nasilje iščejo v drugih ljudeh/okoliščinah, ženske v sebi. Ženske zato hitreje sprejmejo odgovornost za storjeno nasilje in je z njimi lažje delati na odpravi nasilnih vedenj in spreminjanju nefunkcionalnih prepričanj.

Tale zapis je zanimiv. Avtorji publikacije pri opisovanju nasilja nad moškimi, ugotavljajo, da da moški vzroke na nasilje eksternalizirajo. V tem kontekstu je to mogoče razumeti tako, da ko je moški žrtev nasilja, vzroka za nasilje nad sabo ne išče v sebi, ampak v drugih (nasilni ženski). Se pravi, moški se v manjši meri postavi v vlogo žrtve, ki je sama kriva za to, kar se ji dogaja. Iz česar bi se dalo sklepati, da so moški kot žrtve bolj - bom namenoma uporabil NGO "levičarski" izraz - opolnomočeni. Ampak potem sledi sklep. Ženske hitreje sprejmejo odgovornost za storjeno nasilje. S čimer se spet na prikrit način opravičuje nasilje žensk. "Saj ga je res tepla, ampak potem ji je bilo žal!".

Mislim da narobe razumeš in je govora o inter/eksternalizaciji lastnih vzrokov za nasilje, torej da moški zmeraj za to, da so nasilni, krivijo druge ("sej je sama iskala, kaj pa ni bila tiho"), ženske pa sebe ("Sem zlobna, zato ga maltretiram"), posledično naj bi bilo lažje "prepričat" ženske, da prenehajo z nasiljem (ker so one vzrok in sebe lahko spremeniš), kot moške (ker je itak "baba kriva", on si ne more pomagat).

Tole bi bilo potrebno poglobljene analize, ampak v bistvu gre za sistematično in prefinjeno širjenje predsodkov in sovražnosti.

So bile pravljice kadarkoli karkoli drugega? Recimo pravljica o ubogi ženski sredi hoste, ki sta jo dva razpuščena otroka ubila, skurila truplo in jo okradla, potem se pa čudijo, ko se to (sicer z moško žrtvijo) tudi v resnici zgodi? Ali pa pravljice, kjer so ženske pripravljene naredit vse, da se znebijo (lepotne) konkurence?

Glede na kontekst, kjer je napisano:

Moški vzroke za nasilje praviloma eksternalizirajo, ženske pa internalizirajo, kar pomeni, da moški vzroke za svoje nasilje iščejo v drugih ljudeh/okoliščinah, ženske v sebi. Ženske zato hitreje sprejmejo odgovornost za storjeno nasilje in je z njimi lažje delati na odpravi nasilnih vedenj in spreminjanju nefunkcionalnih prepričanj.

jaz razumem tako, da avtor članka trdi, da se ženske lažje "prevzgoji", da niso več nasilne.
Recimo kot bi v tej hipotetični knjigi o Romih zapisal, da Romi za svoja dejanja iščejo vzroke v družbi in jih zato ne moremo prevzgojit (in jih je treba imet zaprte), medtem ko kleni Slovenec vzroke poišče v sebi in tako ni izgubljen primer, ampak se ga lahko prevzgoji.

driver_x je 6. maj 2021 ob 13:40 izjavil:

Osnovni problem je v tem, da si moški partnerke večinoma izbiramo glede na zunanji videz, osebnostne lastnosti pa so postranskega pomena.

Nekdo se mora oženit z norimi babami

poweroff je 6. maj 2021 ob 09:52 izjavil:

To ni osamljen primer.
V glavnem... dosti je teh "osamljenih" primerov.

Zadeva je sistemska, vpletena pa niso samo društva in CSD, pač pa tudi tožilstvo in sodišča.
Imam kalvarijo že leta, še posebej otroka. Ampak žrtev je pa seveda mama.

Sfeminiziran sistem, kjer so otroci samo orožje za dosego ciljev.

Program DNK mi je znan, sem se ga udeležil prostovoljno. Žal je tako, da večina napotencev jemlje vse skupaj zelo neresno. Pa tudi program je bolj sam sebi namen, saj ne obravnava odnosov celovito, pač pa zgolj z vidika nasilja moškega nad žensko. Nasilnežev s takim programom po mojem mnenju v večini primerov ne spreobrnejo, pri tistih, ki so bili tudi zaradi usmerjanja oz. pomoči DNK pri postopkih deležni raznih ovadb in podobno, pa lahko povzročijo prav nasproten učinek.
Zanimivo bi bilo izvedeti, koliko primerov je bilo, ko je po programu DNK nasilje še eskaliralo. Vem vsaj za en primer, kjer je povzročitelj obiskoval program DNK, končalo pa se je med drugim s smrtjo otroka. Da bi se kdorkoli od vpletenih vsaj malo posul s pepelom, kaj šele, da bi prevzel odgovornost, je seveda čista utopija. Ampak v tem primeru je težava spet sistemska, samo v drugo skrajnost je šlo.
Nasplošno je težava, da se v primerih nasilja v družini s strani institucij ne pristopa celovito, predvsem pa individualno. Neki skupinski programi ne morejo reševati takih situacij, niti preprečevati najhujšega. Vsi postopki se namreč izvajajo po nekem že v naprej določenem vzorcu in je konec lahko srečen, lahko pa tudi precej tragičen.

Matthai, hvala za tole povezavo, javni del zna komu priti zelo prav, žal pa je članstvo plačljivo in v vseh finančnih obveznostih diskriminiranih očetov marsikomu nedosegljivo.

Sam moram žal pritrditi tejle statistiki, sem se zlahka našel skoraj povsod. Še posebej boli sodni postopek zaradi nasilja, ko mati še naprej to zlorablja kot sredstvo blatenja in me vsi obravnavajo, kot da sem že obsojen. Najbolj pa seveda boli zloraba otrok v postopkih, kar je storil tudi DNK s svojo kampanjo, vidim pa, da bo društvo očetov vložilo kazensko ovadbo, kar je seveda za pozdraviti, saj se posameznik ne more boriti proti dobro podmazanemu stroju.

Sam imam morda to srečo, da so otroci že dovolj veliki, da tudi sami kaj povedo, pa čeprav se tudi CSD zelo trudi, da do tega ne bi prišlo. Na moj poziv nikakor niso odreagirali in so se zgovarjali na vse živo in razgovora z otroki niso želeli opraviti. Končno pa je hči zbrala dovolj poguma, da je sama naredila ta korak in tudi podala vlogo za spremembo skrbništva. Odrasli si težko predstavljamo, kakšna moč je potrebna za kaj takega.

Pomenljiva pa je tudi oglaševalska kampanja DNK na drevesih na Kongresnem trgu in PST, ki čisto odkrito omenja samo nasilje nad ženskami. Pomenljiva tudi zato, ker je oglaševanje na drevesih z Lj. mestnim odlokom prepovedano, ampak v tem primeru to očitno ni problem.

Tudi iz lastnih izkušenj, ko se je gonja proti meni začela z obiskom bivše partnerice na DNK, se nikakor ne morem znebiti občutka, da DNK forsira in vzpodbuja postopke, tudi zato, da imajo sami delo in upravičijo dodeljena sredstva.

Pozdravljam, da si načel to tematiko in da se tudi na tem skrajno občutljivem področju vsaj malo premakne, predvsem zaradi vseh otrok, ki so dejanske žrtve vseh možnih postopkov in kot najšibkejši tudi vedno najbolj nastradajo.

Glede reprezentativnosti se mi zdi, da vsi streljajo malo mimo. Najprej je treba vedeti kakšno je bilo vzorčenje, potem se pa da lepo izračunati koeficient variacije.

Kakorkoli, anketa med člani društva je bolj kvalitativna kot kvantitativna raziskava.

Dalo bi se dobiti tudi podatke o prijavah nasilja iz policije in tožilstva. Vem, ker sem kot raziskovalec imel dostop do njih.

Ne glede na vse, pa je dejstvo, da mednarodne raziskave kažejo, da ženske niso nič manj nasilne od moških.

In uradno ugotovljeno dejstvo je, da so CSDji v teh postopkih pristranski.

Mertelja ne poznam, mogoče je on problematičen, mogoče nase veže problematične ženske, ampak glede tistega kokaina (uživanje kokaina s strani njegove partnerke v času nosečnosti) preprosto ni opravičila za neukrepanje.

Kot rečeno tudi jaz osebno poznam primere nasilja matere nad otrokom, kjer pa je CSD stopil na stran matere, kljub pozivu drugih institucij in očeta otroka ne želi umakniti iz toksičnega okolja, itd.

poweroff je 17. maj 2021 ob 14:16 izjavil:

V glavnem, težko potem poslušam, da so samo moški nasilni.

Pa ni problem to poslušat. Problem je, ko se ti predsodki začnejo prelivat v uradne politike.

Trenutni uradni podatki kažejo, da vsaka 5. ženska pada po stopnicah. Ne, se bom popravil. Vsak 5. moški pretepa svojo partnerko tolk, da mora poiskati zdravniško pomoč.
Jaz moje ne, ti boš rekel da tudi ne. Prjatu bo trdil isto, še en bralec teme tudi. Ta peti jo je pa že nabutal.

Pač, seksizem.

Imamo kakšne podatke za moške žrtve? Zakaj ne? Spet, seksizem. Ker če te baba tepe pa že nauš povedu.

Priporočam v poslušanje:
https://radioprvi.rtvslo.si/2021/03/vel...

Koliko žensk ubije svojega partnerja ter nato še sebe?
Koliko žensk ubije svoje starše in nato še sebe?
Koliko žensk ubija?

Ja, podatki o nasilju moških nad ženskami se prelivajo v uradne politike. Ker se morajo.

Daleč največ nasilja nad otroki, tako kot tudi nad ženskami in starejšimi, po kredibilnih raziskavah in statistikah, zagrešijo moški. Če bi vam res bilo toliko do otrok, bi torej agitirali proti moškemu nasilju ne pa da ga skušate relativizirati in opravičevati. Simona Rebolj je odlično povzela za kaj v resnici tukaj gre:

Zakaj sploh poseben poudarek na moško nasilje? Ker več kot 90% nasilja izvedejo moški, kar je logična posledica patriarhalizma. Ker večino nasilja v družini z najhujšimi fizičnimi in psihičnimi posledicami na družinskih članih - vključno s smrtnim izidom - izvajajo odrasli moški, kar se je v času pandemije izrazilo v toliko bolj očitno alarmantnem dejstvu. Ker je tudi večina moških žrtev vseh oblik moškega nasilja (fizičnega, psihičnega, ekonomskega in spolnega). Vendar se samooklicani "dobri fantje" moškemu nasilju in nadvladi večinoma ne upirajo in vreščijo kot uboge žrtve le v primeru, ko se skušajo potuhnjeno predstavit za večjo žrtev od ženskih žrtev moškega nasilja. Moško nasilje nad seboj osramočeni zamolčujejo in se enako servilno kot patriarhalno zdresirane ženske udinjajo dominantnim figuram za drobtine ali neupravičeno pridobljen položaj. "Uteho" za globoke frustracije radi iščejo v manipulativnem patriarhalnem navodilu, da skupaj s patriarhalci brezjajčno ogroženo bentijo proti feminizmu, s čimer se nadejajo koščka lažnega občutka superiornosti vsaj v odnosu do žensk. Ti "dobri fantje" se nikoli v zgodovini niso borili za pravice žensk in otrok, ker so prepričani, da že zgolj to, da sami niso vzorčen primerek nasilnega in dominantnega norca, pomeni, da se jih težave "drugih" ne tičejo, pri čemer ironično slabo razbirajo tudi vzroke za lastne probleme.