AMD lansiral mobilne procesorje Ryzen Mobile 4000

AnandTech - Ob tehnični novinarski predstavitvi so v AMDju na trg poslali še zadnji sklop čipov arhitekture Zen 2, procesorje za prenosnike Ryzen Mobile 4000. Pandemija koronavirusa je dogodek pokvarila v smislu, da je potovanje končnih izdelkov tako v trgovine kot na teste hudo motena, toda vseeno je bilo mogoče izvedeti zanimive podrobnosti, tudi uradno najavo prenosniških Ryzenov 9.

Eno od poglavij AMDjeve tiskovke na januarskem CESu je bila najava prenosniških čipov Ryzen Mobile 4000, po namizniških Ryzenih 3000 in Threadripperjih 3000 ter strežniških Epycih 2 zadnje skupine procesorjev na arhitekturi Zen 2, ki smo jo še čakali. Predviden izid prvih izdelkov na njihovi osnovi je bil postavljen v sredino marca in kljub pandemiji virusa SARS-CoV-2 so v podjetju uradno lansiranje izpeljali. Toda v praksi večina naprav ta hip še vedno ždi v azijskih skladiščih, zato bomo na neodvisne teste čakali še kakšen teden in je treba navedene številke jemati z nekaj rezerve; pa čeprav se je AMD v podatkih okoli Zena 2 doslej izkazal za dokaj zanesljivega.

Ryzen Mobile 4000, s kodnim imenom Renoir, so APUji (Accelerated Processing Units), s čimer firma označuje svoje sistemske čipe za prenosne računalnike. Združujejo najmodernejša CPU jedra Zen 2 in pa grafično vezje arhitekture Vega, se pravi prejšnje generacije. Če odmislimo grafiko, se od namizniških čipov ločijo v treh glavnih postavkah. Tu so inženirji uporabili monolitno zasnovo, v nasprotju s čipleti, iz katerih so zgrajene namizniške inačice. Poglavitni razlog za to so prihranki v električni porabi, tudi zaradi zmožnosti, da se v monolitnem vezju loči frekvenca jeder in pa vodila Infinity Fabric, ki povezuje glavne dele SoCja. IF je v prejšnjih različicah mobilniških čipov goltal preveč elektrike in s prilagodljivo lastno frekvenco naj bi je po novem trošil zgolj četrtino. Druga razlika glede na večje brate je pri teh Ryzenih osemkrat manjša zaloga predpomnilnika L3 - po 4 MB na sklop štirih jeder; tretja pa omejitev na vmesnik PCIe 3.0, zopet zaradi varčevanja. Toda z ostalimi člani družine jih druži glavna AMDjeva doktrina, ko gre za računsko moč: veliko število jeder. Močnejši primerki za ultratanke naprave so osemjedrniki, medtem ko je Intel tam pri šestih. Tudi v večjih laptopih imajo novi Ryzeni v določenem cenovnem razredu običajno dve jedri več od modrih; izjema so le osemjedrniki Coffee Lake. Toda to je šele začetni del zgodbe.

Kot so v AMDju poudarjali že januarja, želijo z novinci na mah rešiti dva glavna problema: pretirano porabo svojih preteklih APUjev in pa zanemarjanje s strani OEM proizvajalcev, ki so AMDjeve čipe - seveda največ po krivdi AMDja samega - zvečine tlačili v cenene in zaradi tega slabo optimizirane naprave, kar je firmo nenehno potiskalo v del trga s slabima maržami in slovesom. Ryzen Mobile 4000 so torej čipi, s katerimi želi rdeči tabor nič manj kot Intela sklatiti s prenosniškega prestola. Z njimi naj bi inženirji dosegli podvojitev hitrosti na vat glede na svoje prejšnje generacije; nekaj na račun izboljšanja arhitekture, približno tri četrtine pa spričo uspešne rabe 7-nanometrskega TSMCjevega proizvodnega procesa. Konkretneje; gre za proces N7P, se pravi drugo generacijo, ki še vedno uporablja "običajno" ultravijolično svetlobo in ne ekstremne UV, ki je sicer že nastopila s tretjo generacijo N7+. Renoirji imajo precej izboljšano prilagajanje frekvence po celotnem siliciju, pri čemer dodobra izrabljajo standard ACPI 6.3. To pomeni, da zna čip po novem, glede na nalogo, omejevati zbir frekvenčnih režimov, med katerimi lahko prehaja - to pa pomeni manj neželenih preskokov, s katerimi se trošita tako čas kot energija. Podaljšek tega je tudi AMDjeva tehnologija SmartShift, ki natančnejše prilagajanje porabe razširi še na grafično kartico - če gre za Radeona, seveda. Končna posledica je glede na AMDjeve uradne teste ta, da v varčnosti njihovi čipi Intelove posekajo ob vsakdanji in igričarski rabi, medtem ko je Intel še vedno malce uspešnejši ob mirovanju in obratovanju vseh jeder.

APUji so dveh glavnih različic, U za ultratanke naprave in s porabo 15 W, ter H za zmogljivejše računalnike, s porabo 45 vatov. Posebnost so izvedenke HS s porabo 35 W, ki so jih zdaj bolje razložili. Gre za kvalitetnejše čipe (binned silicon), se pravi dodobra preizkušene primerke, iz katerih je mogoče pri določeni porabi iztisniti malo več kot sicer in bodo posledično našli mesto v drobovju prestižnejših izdelkov. Doslej smo menili, da jih je zase izposloval Asus, za Zephyrusa G14, toda v bistvu si je tajvanska firma zgolj zakupila šestmesečno ekskluzivnost za Ryzena 4800HS, medtem ko imajo svoje inačice HS tudi vsi ostali člani niza H. AMD je tod naposled uradno oznanil Ryzena 9 4900H in HS, se pravi, prve mobilniške Ryzene 9, ki so jih v bistvu po nerodnosti razkrili že nekateri proizvajalci na CESu.

Z opisanim preskokom v učinkovitosti in moči pa si je AMD pridobil kapital, s katerim lahko baranta pri OEM partnerjih, ki so pri tej sorti računalnikov pravzaprav najpomembnejši člen, saj kvaliteta njihovih dizajnov pomeni razliko med udobno in hitro rabo ali pa počasno mašino, s katero si opečemo kolena. Sodeč po napovedih, da nas letos čaka več kot sto novih dizajnov prenosnikov, od tega podvojeno število zmogljivih, je videti, da so podjetja rdeče končno začela jemati resno. Poleg omenjenega Asusovega Zephyrusa G14, ki bo z grafično kartico RTX 2060 namenjen igričarski in profesionalni rabi, so izpostavljali še Dellovega G5 SE, kjer naj bi v spregi z Radeonom RX 5600M do izraza prišel SmartShift, in pa ultratankega Yoga 7 Slim. Prvič imamo torej pred seboj prenosne naprave z AMDjevimi sistemskimi čipi, ki so videti vabljive - sedaj morajo zgolj dejansko prispeti v naše roke, da vidimo, kako se odrežejo v praksi.