Kako razumeti prijatelja? [POZOR! TEŽKA TEMA!]

Ali poznate koga,

ki vas nenehno prosi za pomoč pri računalniku, potem pa se izkaže, da se mu samo ne da brati helpa/navodil oz. malo pretegniti možganov?

Ki vas z vso vnemo vleče s seboj npr. na kopanje, ob prihodu na plažo pa se mu ne ljubi več?

Ki vam neprestano toži, kako so nekatere osebe glupe, kako ga nimajo rade, kako ga imajo na piki, kakšne probleme ima, ko pa mu želite zaupati svoj problem in morda slišati kaj spodbudnega, reče: "Saj bo..." in začne spet govoriti o sebi?

Ki se tako obnaša ne pri štirinajstih, ampak pri dvajsetih letih?!?


Tak je moj "najboljši prijatelj".

Narekovaji zato, ker se je ta status precej spremenil. Najboljša prijatelja sva postala pred leti, ko sem bil v črnem obdobju in sem se zelo podcenjeval - travme iz otroštva zaradi problemov v družini. Ko se mi je zdelo, da mi nihče ne želi biti prijatelj, se je pojavil on in me sprejel takega, kakršen sem bil - s svojimi razpoloženji, sramežljivostjo in samotarstvom. Glede na to, da sem brez očeta, se skušam čim več učiti od prijateljev, kar pomeni, da sem mu z zanimanjem sledil na vse možne podvige, izlete, neumnosti... In bil sem vesel, da imam takega prijatelja.

Vseskozi sem mu pomagal, ker je imel težave s punco, ki ga je fejst izkoriščala in se igrala z njim, on pa je pri tem neizmerno trpel. Vsaj tako je trdil sam. Nikoli nisem šel za tem, da sem samo jaz pomagal njemu, on pa meni skoraj nikoli (o svojih problemih s puncami se mi sicer ni ljubilo govoriti, ker sem jih najraje reševal sam). Poleg tega je imel zmeraj glavno besedo, ko sva se odločala, kaj bova počela. To se je stopnjevalo do te mere, da ni videl drugega kot sebe in svojih problemov v centru vesolja. Ne priznava, da imajo morda kdaj tudi drugi prav, in kar me najbolj jezi, velikokrat sploh ne registrira tistega, kar mu govorim, in mu moram ponavljati. O kakšnem pogovoru o družbi, vesolju, filozofiji... ni govora, ker tega sploh ne šteka. Po mojem pa ni neumen, samo ne da se mu! Vsaka večja odločitev mu dela ogromne težave. Kot pravi sam, mu non stop begajo misli po glavi, tudi ko se pogovarja s punco. Ne vem, kako se njegova nova punca počuti z njim, ampak mislim, da ji je pogosto dolgčas, kar lahko razberem iz njenih oči.

Moj prijatelj pa ima zelo bujno domišljijo, rad riše in je na splošno "za finte". Ima kak problem možganske hiperaktivnosti (btw, nikoli ni jemal kakih substanc in ne pije)? Ali je enostavno egoist? Vem samo, da se ne morem zanesti nanj in da mi ne pomeni več toliko, kot mi je včasih. Pravzaprav se je v par mesecih prelevil iz najboljšega prijatelja v osebo, ki je ne morem prenašati.

Prijateljica (ki jo pogrešam, saj živiva precej daleč) mi je nekoč dejala, da najdemo prijatelja zato, ker imamo občutek, da se imamo od njega kaj naučiti, in se tisti čas družimo z njim. Ko se nam zdi, da smo se od njega naučili vse, kar smo se lahko, si najdemo novega prijatelja.

Sem se potemtakem od njega naučil vse, kar se mi je zdelo smiselno naučiti? Je sedaj čas, da se začnem družiti s kom drugim?

dobi si kako drugo klapo k ta zgleda da ima že prjatla u voji glavi ...

Pomoje je najbolje, da mu zaupaš, da so se stvari med vama spremenile in da je čas, da greta vsak svojo pot. Mel tudi sam enkrat podobno težavo, ni mi žal, da sem takrat prekinil stike (mel pa sem potem še nekaj problemov z družbo, čudnimi govoricami in podobne bedarije, mal sem ignoriru, mal preslišu, pa je blo). Brezveze da trpiš

če mu ne morš rečt v glavo(tak sem naprimer jest) pa začni z istimi firami, pa še ignorirej ga...če je pameten bo kmal pogruntou

Hvala za odgovore... so mi dali misliti. Vedno bolj vidim, da ni problem v meni, ker sem "prerasel" to prijateljstvo, temveč pri prijatelju, ki vidi svet samo skozi svoje oči, in to ni vedno dobro.

Prišel sem do tegale zaključka: če misli, da so drugi krivi, da se mu slabo godi (punca ima "fore", kolegi so čudni, sodelavci nevoščljivi...), potem pač ne bo mogel ničesar spremeniti, ker ne more spremeniti vseh teh ljudi. Če bo pogruntal (in to mora dojeti sam), da je njegovo počutje najbolj odvisno od njega samega in od njegovih dejanj, potem bo znal sam poskrbeti, da se mu bo godilo bolje.

Še to mu povem ob prvi priliki, potem pa - kakor želi.

LP