Kako biti prijetna družba

Vsi bi morali skrbeti za to, da smo prijetna družba drugim ljudem. Tako bomo bolj uživali v življenju, če si ne bomo grenili življenja. Nekateri imajo to prirojeno, nekateri pa ne. Večina ljudi se mora v tem še precej izoboljšati, to bo upam da prišlo s prihodnostjo. Mestni ljudje so bolj prijetna (kul) družba kot podeželski, po moje ravno zarad razvoja.

Če bi se kdo hotel zavestno izobljšat v tem, kako je prijetna družba drugim bi se napiflal pravil, kot so spodaj in potem bi si dajal kljukice vsakič, ko bi eno od teh pravil uporabil na kom.
Teh pravil je polno. Jaz si jih pišem v telefon.

1. IZOGIBAJE NAŠTEVANJU
Ko poslušaš nekoga, ki nekaj našteva ga je dolgočasno poslušat. Dobiš občutek, da govori zato, da sebe posluša.

2. POČASNO GOVORJENJE
Če govoriš prehitro te poslušalec težko dohaja. Počasi govorijo samozavestni ljudje, ker se ne bojijo, da jim bo kdo vskočil v besedo.

3. IMETI ISTE CILJE KOT SOGOVORNIK
Če te nekdo podpira v tvojih ciljih ali imaš skupni cilj z njim se bosta avtomatično imela veliko raje. In nasprotno, če ti nekdo nasprotuje v tvojih ciljih ti gre hitro na živce.
Primer: Sodelavci v službi so si večinoma precej naklonjeni, ste opazili? Izgleda da to delajo zavestno, ker vedo, da morajo shajat zato, da bodo bolj uspešno sodelovali, kar je delno res. Ampak veliko vlogo ima to, da imajo skupni cilj in se imajo zato podzavestno radi. To imamo v genih. Ljudje, ki so delali proti skupnem cilju so se morali imeti radi, da so tako bolj pomagali eden drugemu in je to koristilo, da so cilj tudi dosegli.

4. PREMORI, KO GOVORIŠ
Nekaj poveš, posebej kakšno ključno besedo, in počakaš malo, da sogovornik razmisli o tem, kaj si povedal. Je pa treba pazit, da ne narediš premora med povedjo, ko še ni dokončana, ker bi bilo zoprno poslušalcu čakat na tebe, da zve, kaj si hotel povedat.

5. IZOGIBAT SE JE TREBA NIHANJU RAZPLOŽENJA, KO SI Z NEKOM DOPISUJEŠ
Ker bo dopisovalka sklepala, da si slabe volje zarad nje in bo to vzela osebno in se bo slabo počutila. Seveda to velja tudi v živo ampak pri dopisovanju še bolj, ker je pri pisanju težko razbrat razpoloženje sogovornika kot v živo in dobi zato tisto, kar se da razbrat iz vrstic veliko večji pomen.

6. KRATKI STAVKI
.. so prijetni in lažje razumljivi. Pri pisanju še posebej.

7. VEDNO GLEJ NA KORIST ZA POSLUŠALCA
Vedno moraš predvidet, da bo poslušalec v vsem kar bo slišal od tebe iskal, kakšen pomen ima to za njega. Kakšno korist lahko iz povedanega potegne zase. Človek kot oblika življenja je obseden z iskanjem koristi zase na vsakem koraku. Če bo poslušalec dobil občutek, da ima korist od tebe te bo imel rad, drgač pa ne. Čist enostavna enačba.
Torej ne smemo se čudit, če bo poslušalec užaljen, ko bomo rekli nekaj splošnega in bo sklepal, da govorimo o njem. Mi smo bili neumni, da nismo predvideli, da bo tisto užalilo poslušalca, poslušalec je bil čist normalen, da je sklepal nase. Če pride do take situacije to samo pove to o nas, da nič ne mislimo na posluišalca, da nimamo empatije. Nismo znali predvidet užaljenosti zato, ker nismo sploh mislili o poslušalcu, ne ker bi vedeli, da ga bo užalilo in smo vseeno rekli. V bistvu je to huda žalitev, če nekomu rečeš med vrsticami, da nisi mislil na njega.
Če gledaš na vsakega človeka kot na svojega otroka, za katerega je treba skrbet, je dober pogled na ljudi. Ker ljudje v resnici v vsakem človeku vidijo svoje starše, ostanemo otroci celo življenje.
Lahko v bistvu rečemo, da je bil prvotni namen govora to, da smo poslušalcu sporočili neko stvar, ki bo koristna za njega. Živali naprimer komunicirajo samo na tak način, sporočajo samo stvari, ki so direktno praktično koristne za poslušalca (opozarjanje na predatorja,...). Dolgo je bil govor samo tak, da smo sporočali samo informacije, ki so bile pomembne za obstanek poslušalca. Filozofiranje itd je prišlo šele nedavno, ko so se nam možgani bolj razvili. Zato še danes ko filozofiramo poslušalec misli, da mu govorimo nekaj, kar naj bi imelo zvezo s koristjo za njega. Tudi razgljabljanje o svojih težavah ni naraven način govora, poslušalecm je to težko poslušat. Edini naraven način govora je dajanje nasvetov poslušalcu.

8. NE OPISUJ SVOJIH OBČUTKOV
Razlago sem dal v prejšnji točki.
Izgledaš sebičen, kot da te skrbi samo zase. Ko govoriš dajaj samo nasvete drugim pa te bodo imeli radi. Nase pa pozabi. Korist zase boš dobil potem, ko bodo drugi dajali nasvete tebi, vsaj upajmo. Sej to daj - dam imamo pa tudi v genih, če nekomu daš nasvet si bo to dobro zapomnil in bo čutil dolžnost, da ti vrne nasvet. No razen če je nek debil, ki pozabi na to, da mora vrniti uslugo.
Vem pa, da ljudje radi govorijo o svojih občutkih, posebej ko enkrat začneš vidiš, da je zelo prijetno govorit o tem in se pogosto ne moreš ustavit, ampak to ni pot, na katero je dobro stopit, ker se te bo poslušalec naveličal. En razlog zakaj bi bilo pametno govorit o svojih občutkih bi bil to, da bi se poslušalec kaj naučil za sebe iz tvoje zgodbe.

Kul guide za small talk. Žal ne maram nesmiselnega čvekanja in ta vodič kontradiktira bolj naprednemu pogovoru.

Sem že nehal brati pred točkami.

Mestni vs. nemestni.

OP: Ne.