Gre namreč za primere, ko ljudje na YouTube nalagajo posnetke, ki vsebujejo avtorsko zaščitene elemente, npr. glasbo v ozadju. Njihova uporaba predstavlja kršitev avtorskih pravic, zato je Google za lažje upravljanje razvil program Content ID. Imetniki avtorskih pravic v podatkovno bazo naložijo svoje avtorsko zaščitene vsebine, YouTube pa potem preveri vse videoposnetke, ali vsebujejo zvočne ali grafične izseke iz teh vsebin. Če jih najdejo, imajo imetniki avtorskih pravic tri možnosti. Sporni posnetek lahko blokirajo, pustijo ali se odločijo, da ga monetizirajo. Ni presenetljivo, da se po Googlovih besedah v 95 odstotkih primerov odločijo za slednjo možnost.
Sistem, ki je bil uveden leta 2007, je do danes imetnikom pravic izplačal dve milijardi dolarjev, pojasnjuje Google. Pred dvema letoma je bila ta številka pol nižja, torej gre za hitro rast v zadnjem času. Ob tem Google dodaja, da založniki na ta način ustvarijo polovico vseh prihodkov, ki jim gredo na račun YouTuba - preostanek dobijo z originalno vsebino in ne predelavami.
Založniki imajo seveda svoje podatke. UMPG (Universal Music) na primer trdi, da Content ID spregleda kar 40 odstotkov vseh posnetkov, ki bi jih moral zaznati kot kršitve. Dodajajo, da gre za veliko potrato, saj morajo najemati ljudi, ki pregledujejo YouTube in vlagajo zahtevke po DMCA za odstranitve vsebine, saj se umaknjeni posnetki hitro vrnejo. Google pa pravi, da je projekt velik uspeh, saj so na njem v 10 letih porabili vsega 60 milijonov dolarjev, glasbeni industriji pa da je bistveno olajšal delo in prinesel dve milijardi dolarjev. Za primerjavo: v ZDA je lani glasbena industrija zaslužila sedem milijard dolarjev, od tega z naročninami 1,2 milijarde dolarjev in 800 milijonov dolarjev s pretočnimi vsebinami.
