Zakaj se večina maturantov najbolj boji slovenščine ?

Ker je največ snovi, ki je izjemno dolgočasna ter tudi nezanimiva ?

So bili pa ustni toliko boljši ker tam prevladuje književnost.

Ravno obratno je pri meni, književost je blahhh, obupna nezanimiva piflarija. Slovnica in esej je pa "super" zadeva(vsaj uporabna), na srečo sem pri ustnem delu dobil eno redkih stvari, ki sem jo poznal (Tilka).

Tudi sam sem letos pisal maturo, in ti povem da se mi je najbolj glupo bilo učiti slovenščino, saj je to snov, ki me niti malo ne zanima..

Dobro pisno.. Je še nekako šlo, ampak ustno.. znati smo morali 20-30 pisateljev in od vsakega 4-5 del.. Bedarija! Tako ali tako sem že 3/4 pozabil, namesto da bi bilo tistih osnovnih / glavnih pisateljev 4-5, in bi si jih vtrdil v možgane "for life"...

6 urah***

Ravno zaradi sranja omenjenega zgoraj (književnost) sem skoraj pogrnil, dobesedno piflanje 40+ življenjepisov in njihovih lastnikov je totalen bullshit.

@Go-ahead,

ti bom takole razložil. Ker sem bolj logični tip, mi slovnica ni delala nikakršnih težav. Večje probleme mi je predstavljal esej. Torej, največji problem mi je bil napisati dober esej. Pa sploh ne, da bi delal kakšne večje slovnične kikse, ampak preprosto nisem znal jasno izražati in povezovati misli v neko zaključeno celoto. Nisem znal izhodiščnih vprašanj eseja uporabiti tako, da ne bi direktno odgovarjal nanj.

Maturo sem pri slovenščini, ravno zaradi eseja, imel zaključeno 2. Osebno mi je bilo precej bolj všeč jezik (torej slovnica) kot književnost. Ampak tudi sama književnost mi je kar šla, ker sem se jo za ustno kar dobro naučil. Se strinjam, veliko književnih besedil pride v poštev - iz vseh književnih obdobij evropske in slovenske književnosti. Zato je logično, da se ne moreš za maturo književnost začeti učiti en mesec prej. Da obdelaš vse predpisane tekste, si izposodiš Branja 1, 2, 3 in 4 (oz. ne vem, kateri učbenik za književnost obravnavate) in to NAJMANJ POL LETA prej. Še najbolje pa je, da se književnost učiš sproti v vsakem letu. Če bi se zavedali tega, potem bi bilo pol manj panike.

Meni osebno se književnosti (samih obdobij, avtorjev) ni bilo težko učit. Ne vem, kaj toliko komplicirate pri tem. Najdite si način, da si boste zapomnili. Zelo pomaga ČASOVNI TRAK. Na maturi ne zahtevajo življenjepisov avtorjev (npr. Prešerna). Ker je Prešeren največji slovenski pesnik, je pričakovano, da moraš vedeti nekoliko več o njem, saj je jasno naš pesnik. Če pa dobite npr. Oscarja Wilde-a, ki je napisal Salomo, pa zagotovo ne zahtevajo njegovega življenjepisa. Zahtevajo, da poveste nekaj o poetični drami Salomi in nekaj o obdobju, kamor spada (torej o realizmu).

In isto je pri matematiki. Če bi se pri matematiki učili sproti in razumeli koncepte, ki se jih učite (koncepte inverznih funkcij, funkcij, limit, odvodov, integralov, ...) bi bilo mnogo lažje in predvsem manj stresno. Sploh je pa pri matematiki tako, da če imaš nekje v določeni snovi luknjo v znanju, se bo prej ali slej v prihodnosti pokazalo, ker se snov pri matematiki nadgrajuje in povezuje.

Ne mogoče, zagotovo je najbolj obsežna. Poznati moraš avtorje, njihova dela, zgodovinska obdobja, pravila slovnice, znati se moraš 'sočno' izražati za spisati esej ter znati 'lepo' brati besedilo. Po takratnem katalogu sem šel delati obnove avtorjev, del in obdobij z materialom iz dijaške.net. Še vedno je naneslo 50+ strani, kar je za srednješolca veliko (malo vedo kaj jih čaka na faksu :D ). Ampak ja, četudi si imel med leti slabše ocene pri slovi, se da narediti maturo, če se usedeš kak mesec prej usedeš za mizo.

Angleščina se mi ni pa zdela toliko obsežna. Tisti knjigi prebereš 4x in se ti že vtisneta v podzavest. Da prosto razlagaš o neki sliki v tujem jeziku pa spet... Verjamem, da je težko če nimaš govorne osnove, toda po 8+ letih učenja jezika in gledanja TVja, poslušanja glasbe bi se pričakovalo, da boš znal reči: There is a pink elephant standing on the street :D

ajfon je 19. jun 2015 ob 22:32 izjavil:

Najbolj me pa piz*i da itak nebom nikol v živlenju potreboval življenjepis oscarja wilde...

Ojej sveta preproščina. Nek kolikor toliko razgledan intelektualc mora met vsaj osnove da ve, da ki se govori o kasandri to ni mehiška nadaljevanka in Elektra ni orožje iz kake znanstvenofantasticne vesoljske ladje.

Tudi meni ni slovnica nikoli delala večjih težav, večje težave sem imel z esejem in književnostjo. V srednji šoli eseja nisem pisal nikoli več kot 2, na maturi pa sem pisal presenetljivo dobro. Ustni del pa pričakovano polomija, sem dobil samo 3 točke tam se mi zdi. Književnost je ena izmed najmanj uporabnih stvari, ki je večina dijakov ne bo nikoli več potrebovala v življenju. Meni se ni problem učiti neke snovi, če me zanima. Tudi če je te snovi nekajkrat več kot književnosti na maturi. Ampak ne vem, če je še kaj bolj dolgočasnega od književnosti. Sploh nisem imel motivacije, da bi se spravil k učenju.

Mi smo imeli Pimlico in Neznosna lahkost bivanja. Ko v pogovoru z profesorico en teden pred maturo pogruntaš da je cel razred polovico stvari narobe zastopil te rata prav hitro strah.

ajfon je 19. jun 2015 ob 22:32 izjavil:

Najbolj me pa piz*i da itak nebom nikol v živlenju potreboval življenjepis oscarja wilde...

*življenjepisa oscarja wilda (najbolj smešno mi je, da se čez slovenščino pritožujete takšni, ki itak nič ne odnesete. nepismeni twati)

Matevz96 je 20. jun 2015 ob 08:17 izjavil:

Meni je pri Slovenščini najbolj motilo razmerje med posameznimi deli. Književnost, ki smo jo v šoli delali najmanj 90% časa je na maturi vredna samo 20%, esej, ki smo ga na letnik pisali dvakrat je vreden kar 50%, ostalih 30% na maturi pa ostane za slovnico, ki pa ji vsaj na naši gimnaziji nismo posvečali veliko časa.

Se vidi ja, ker slovenščina se piše z malo začetnico.

pegasus je 20. jun 2015 ob 10:37 izjavil:

Zanimivo ... če bi me vprašali, kater predmet iz gimnazije bi rad še enkrat predelal, bi bila to gotovo slovenščina in književnost. Zdi se mi, da vrednost tega znanja večina dojame šele kasneje v življenju ...

Zanimivo, ker jaz bi rekel, da v srednjih šolah praktično ni predmetov, od katerih sem kaj uporabnega odnesel. Oziroma, tam kjer sem odnesel, sem bolj odnesel zaradi zavzetih in sposobnih učiteljev, kot zaradi učnega programa. Ko gledam danes nazaj, je bila srednja šola veliko zapravljanje časa (kar sem slutil že takrat, ne pa tudi, da je tako veliko zapravljanje časa).

In slovenščina se mi zdi svojevrsten nateg. Ljudje po maturi brez težav pišejo eseje o podobnostih med Petrarco in Prešernom, ali pa brez težav naštejejo vse podredne stavčne oblike, imajo pa težave spisati prošnjo za delo, npr.

Me ne preseneča, glede na jezik, ki ga uporabljajo pri vsakodnevnih komunikacijah - pogovorno, SMS-ji ter Facebook. Slovenščine skoraj sploh ne uporabljajo, zato nimajo prakse in posledično se ustrašijo mature.

@Phantomeye,

to se pa strinjam. Moja mama sicer ni doštudirala do konca, je pa študirala slovenščino na FF. Ker je njej pač slovenščina zelo dobro šla, pri meni mogoče ni najbolj razumela, kako to, da meni pisanje esejev oz. literarnih spisov ne gre najbolje. In že za časa gimnazije mi je rekla, da čisto premalo berem knjig izven domačih branj ter da si premalo širim obzorja.

Phantomeye

Problem je, ker mladina NE BERE. V vsakdanjem življenju se knjižne slovenščine ne uporablja. Samo pogovorna (ni važno ali je pogovorno preko smsov, ali pa v nedeljo dopoldan za šankom). Te pa na maturi ni prav veliko, a ne.

Zakaj bi bral, če lahko pogledaš film ali tistih 5 strani povzetka .


Za pisanje eseja na maturi potrebuješ širino znanja v glavi, dobiš ga z branjem knjig v času OŠ.
Izbor iz obveznega domačega branja je minimum od minimuma.

Ne, ampak saj je zanimivo vse skupaj. Slovenščina je naš domači jezik, pa se ga najbolj "bojimo", hehe.

Em naša profesorica slovenščine nas je 3 leta učila vse drugo samo slovenščino ne. 3 leta sem jo poslušal vsako uro eno in isto, kako se je piz*ila o vsem mogočem (politika, zgodovina, lokalni trač, zbornica trač, kak so vsi za kurac blabla). Na koncu ure je pa samo rekla preberite si od strani 30 do 45. Sicer sem poskusno maturo pisal 4, ampak književnost (neuporabno teoretiziranje za 99% populacije) lololol to je razred zase. Pri madžarščini smo se naučili 10x več koristnega pa si šel na maturo komplet brez priprav in smo vsi naredili. Slovenščino pa jih je padlo zelo veliko, ker pač naša prof. se je spravila zravn v zadnjem letniku.
EDIT: Zdiranje v razredu in pljuvanje po učencih je bilo sigurno vsaj 1x na teden, včasih več.

Nekako tako, smolo je imelo ene vsaj 20 generacij.

Ja ni vseeno, če ti v karieri življenja od 12 predmetov prideta prav le dva (fiz-mat) ostali pa le kot *dodatek.

folk je zabit to je problem.
Sam sem se slovenščino učil 30min vse skupaj za ustni del. Preletel sem obdobja v zgodivini, tako da sem si zapomnil približno kdaj so bila, ter kako si sledijo, pisatelje ter njihova dela. Kot neka tabela. Tista dela, ki jih je bilo treba znati pa sploh ni tak problem. Jaz sem si ful zapomnil iz šolskega leta tako da si tega sploh nisem pogledal. Ker itak to znanje del ni tolk važno spet.

Dejstvo je, da bi morali ljudi v srednji šoli pri slovenščini učiti funkcionalne pismenosti - kako napisati vljuden email, kako napisati prošnjo za delo, življenjepis, dopis, ipd. In seveda, kako izpolniti kakšen obrazec iz naše prečudovite javne uprave.

Kaj pomagajo leta učenja subjektivnih razlag literarnih del, ki se zaključijo z esejem na maturi nekemu inženirju elektrotehnike, programerju ali praktično komurkoli, ki ne študira primerjalne književnosti, ne vem. Vem samo, da vedno preveč ljudi pošilja prvi uradni mail nekemu podjetju v stilu "Pozdravljeni, v priponki prošnja za delo. lp, miha" in podobne cvetke.

Namesto tega raje odbijajo točke za to, kam pravilno napisati naslov ter kako se pravilno pišejo odstavki, ko pišeš na roke. Vprašajte se, kdaj ste nazadnje napisali kaj resnega na roke, npr. prošnjo za delo ali kaj primerljivega.

Šestošolci še manj pismeni kot lani

Gnoj je zlato
in zlato je gnoj.
oboje = 0
0 =
= 0
A B <
1, 2 3
Kdor nima duše
ne potrebuje zlata
kdor ima dušo
ne potrebuje gnoja.
I, A.

Nekdo od maturantov je vprašal kaj je jemal???

Pesem ni brez zgodovine. Prvič je bila objavljena v Integralih' 26, Ljubljana/Trst, 1967, ki jih je uredil in jim spremno besedo napisal Anton Ocvirk. Tu jo najdemo na treh mestih: na platnicah in na strani 131 v obliki faksimila rokopisa ter na strani 130 v natisnjeni verziji. Da je bila pesem prebrana površno, je pokazal leta 1973 v članku Neznani Srečko Kosovel (Prostor in čas 1973, posebni natis 1974) Alfonz Gspan: "Zadnjo vrstico (je treba) brati IA, ne JA. Ne gre namreč za nikakršno pritrdilnico ali kratico ali kaj podobnega, marveč preprosto za porogljiv posnetek živalskega glasu" (92). Gspan je spregledal (ali se mu je zdelo mogoče malenkostno omenjati), da je na poti od rokopisa do natisa prišlo še do drugih sprememb: tretji verz se v Integralih začenja z veliko začetnico namesto z malo (Oboje), kakor je razvidno iz rokopisa, tam, kjer v rokopisu beremo 0, je v natisu 0 ali mogoče celo krožec. Sedmi verz se po novem glasi 1, 2, 3., na koncu osmega in devetega verza sta dodani vejici ter na koncu enajstega pika, ki je v faksimilu manjkala.

1974 je polnih 18 let po izidu prve knjige Kosovelovega Zbranega dela pri slovenskih klasikih (urednik A. Ocvirk) izšla druga knjiga, ki je na strani 23 prinesla našo pesem v tejle verziji: na koncu drugega verza je pika (gnoj.), Oboje je še vedno pisano z veliko začetnico, tudi sedmi verz ostaja tak kot pri branju v Integralih 1967, konec osmega, devetega in desetega verza so dosledno postavljene vejice ter na koncu enajstega pika. V opombah so pesmi posvečene skoraj tri strani (577-579). Tu izvemo, da je rokopis "še kar dobro čitljiv" in "na hitro sestavljen kakor v eni sapi". Gspanova intervencija je povzročila tudi tole korekturo: "Tiskarski posnetek rokopisa v Integralih na 131. strani je mestoma okvarjen: konec drugega verza je kdove zakaj odpadla pika, a pri zadnjem za črko I vejica, ki je v izvirniku dobro vidna. To pa zamegljuje ironično poanto, ki se skriva v zvočnem posnetku oslovega glasu, in seveda njeno idejno jedro, ki po svoje osvetljuje celoto. Zaradi tega je iz pesmi izginil posmeh, ki ga je Kosovel hotel doseči prav z zadnjim verzom, saj ga je kar dvakrat podčrtal." Pesem je nato Ocvirk interpretiral kot primer konstruktivističnega pesnjenja. Na zunaj je "navidezno igriv(a)", "a je vendar kljub vsemu resno pesniško dejanje z močnimi idejnimi poudarki na dnu, pravo nasprotje impresionistične čustvenosti in opisnosti". Njeno genezo pojasnjujejo vrstice: "Pesem je nastala prve dni julija 1925. Takrat je Kosovel komaj dobro prišel domov na počitnice, ko je pri svojem očetu naletel na kmeta Jožeta Petelina - 'Gabršena', ki se je prišel posvetovat k njemu o svojih stvareh. Mimo drugega je omenil, da prebira knjigo 'Gnoj je zlato'. Po pripovedovanju pesnikove sestre Anice je Srečka že ob naslovu samem spreletelo, da se je namuznil, potem pa se je še nekaj dni nasmihal, kadar se je spomnil nanj (...) Delce s tem naslovom, pravzaprav brošura majhnega žepnega formata z mehkimi platnicami, niti ni kdove kaj posebnega, saj obsega komaj borih šestnajst strani. Napisal jo je agronom A. Jamnik, izšla pa je leta 1921 v Ljubljani. Toda kljub vsemu nas že naslovi poglavij pouče, da imamo opraviti s samimi koristnimi navodili, ki so namenjena poljedelcem". Zraven je naveden zapis iz Kosovelovega dnevnika iz tega časa, "ki ga moramo imeti za prvotno zasnovo Kons. 5. Glasi se: Zlata mrzlica/Ljudje imajo zlato mrzlico Kapitalizem/Gnoj je zlato/Zlato je gnoj, ker ga zato uporabljajo/Kultura(je čisto enako)dekla kapitalizma." Vse pravkar citirano je ponovljeno v Ocvirkovem članku Motivni svet Kosovelovih Integralov, ki je izhajal leta 1974 v reviji Sodobnost, le pri zadnjem citatu spet ni prav natančen pri prepisovanju ločil.

Nazadnje je pesem zaposlovala Janeza Vrečka (Ljubljanski dnevnik 8. dec. 1984, str. 10, 22. dec. 1984, str. 10), Toneta Pretnarja (Ljubljanski dnevnik 15. dec. 1984, str. 10, 5. jan. 1985, str. 9) in Janka Kosa (Ljubljanski dnevnik 22. dec. 1984, str. 10). Končno je v zadnjem zborniku SSJLK (XXII, Ljubljana 1986, str. 143-146) Vrečko svojo interpretacijo ponovil, najprej povzemajoč polemiko s Pretnarjem v Dnevniku: "T. Pretnar postavlja misel o Kosovelovi eksplicitni poetiki toka: zadnji verz, v katerem naj bi šlo za elektrotehniški enoti, za džul (J) in amper (A), naj bi potrjeval afirmativno precizno znanost, ki je že v verzih od 3 do 7." Vrečko je Pretnarjevo tezo celo podkrepil z biografskim podatkom o Kosovelovem zanimanju za elektrotehniško izrazje, vendar jo kljub temu zanikal, češ da pesniku ni nikoli šlo za poetiko toka, ampak le za poetiko energije. Navedel je šest argumentov, da je treba zadnji verz Konsa 5 brati kot I, A. Od njih so trije zunajbesedilne narave (zveza I-A v Kosovelovih dnevniških zapiskih in pesmi sodobnika Poljanskega), četrti se sklicuje na inovativnost in večjo primernost dvozložne rime (gnoja/I-A), šesti pa je grafološki argument. Tako je zavrnil Pretnarjevo domislico o džulu in amperu, pozabil pa spodbiti njen verznooblikovalni argument. Zadnji verz pesmi lahko končno beremo kot J, A ali I, A, a v nobenem primeru to ne more biti zapis pritrdilnice ali oslovskega riganja, ki ju običajno beremo JA in IA. Pri razlagi drugih verzov je Vrečko najprej citiral Ocvirka (ZD III, str. 688), po katerem simbol ustreza "neskončni vrednosti" zlata v kapitalističnem svetu, 0 pa gnoju, "neč(emu) ogabn(emu)". Šestega in sedmega verza se je Ocvirk lotil takole: "V svetu pismenega komuniciranja ima (...) osnovno (...) vrednost abeceda (na to nas spominjajo začetne črke abecede), v matematičnem svetu pa imajo to osnovno vrednost številke. Vendar je med tema dvema sistemoma: med pisanjem in računanjem razlika, saj matematično znamenje neenakosti kaže, da so začetne črke abecede 'manj vredne' od osnovnih števil." Citirano interpretacijo je Vrečko nadgradil s temi tezami: števila so pomembnejša od črk, ker so tri (1, 2 3), črki pa samo dve (A B); s števili je mogoče kaj meriti in računati in se zato "neposredno vežejo na kapitalsko logiko iz prvih dveh verzov". Verzi od 8 do 11 odpirajo prostor pesniški logiki, ki je drugačna od kapitalske in matematične v prvih dveh delih pesmi (brezdušen človek nima potrebe po zlatu, ker si ga je že dovolj nagrabil; človeku z dušo pa je zlato odveč). Zadnji verz pesmi pomeni Vrečku posebno enoto, ki "posmehljivo nadgradi vse tri zgoraj omenjene logike, kapitalsko, matematično in pesniško, in sicer glede na žival, ki ga izreče - da je ta svet nor - osel je znamenje norosti, da pa je mogoče v njem vendarle vztrajati; v tem primeru je osel znamenje trmastega vztrajanja".

Razlaga zveni prepričljivo kljub dejstvu, da z verzom A B < še vedno ne vemo kaj početi (Ali so sinonim pesniškega, verbalnega odnosa do sveta?). Vrečko priznava, da pesem "še vedno dopušča številne interpretacije". Izkoristil bom te spodbudne besede in izrečenim resnicam in domnevam dodal še nekaj drobcev, ki so obogatili mojo predstavo o Kosovelu.

Prvi polovici pesmi nimam dodati kaj novega; jasnosti na ljubo se mi zdi koristno le prevesti prva dva verza v nemetaforično govorico:

Gnoj je koristen
in zlato je škodljivo.
V prvem verzu je treba vzeti v misel sintagme zeleno zlato, črno zlato, tekoče zlato, ki potrjujejo buržujsko percepcijo sveta, drugi verz, ki govori, da zlato (bogastvo) pokvari človeka, pa priziva citoyenske moralne norme in zato kljub enaki skladenjski strukturi pomeni prvemu opozicijo.

Tretji verz oboje = 0 pomeni odrekanje tako buržujskemu kot citoyenskemu vidiku, torej meščanskemu razmerju do sveta v celoti.

Četrti in peti verz sta izjava o absolutni ekvivalenci med skrajnostmi, verjetno med pojavi tega sveta sploh in so značilni tudi za halucinatorično logiko; v besedilu pa pomenita ekvivalenco prvima dvema verzoma in tako tematizirata alternativo meščanstvu.

Ker A B šestega verza še ni A B C (abeceda, verbalni odnos do sveta, znamenje grške in latinske civilizacije) in ga zato tudi težko povežemo z značilnimi naslovi "koristnih", "potrebnih" priročniških knjig, ki jih je poznal Kosovel (A B C des Komunismus, ABC Beitrage zum Bauen). Po lotmansko bomo poiskali ekvivalenta za A in B kar v pesmi sami. Izbire skoraj ni: A ustreza gnoju, B ustreza zlatu. Ker je oboje 0, nas tudi ne sme čuditi, če je A B < 1, 2 in 3. Do šestega verza smo imeli opravka v bistvu z le dvema besedama (zlato in gnoj) in enim razmerjem med njima (=).

V šestem in sedmem verzu se vrednotenje spremeni. Pojavijo se "druge vrednote", zašifrirane z 1, 2 in 3. Ker so do sedaj še vsi alfanumerični znaki dobili svojo leksikalno ustreznico, jo smemo upati najti tudi tu. Če na pomoč pokličemo verze od 8 do 11, so nove vrednote, ki ne rezultirajo v nihilizmu, človek, njegova duša in njen drugačen odnos do sveta. Brezdušnež ne rabi zlata, ki človeka skvari, ker je že pokvarjen. Človek z dušo (dobri) pa ne rabi gnoja, ki je koristen, ker mu ne gre za nikakršne koristi. Ker Kosovel nikjer ne sugerira, da brezdušnež ne bi bil tudi človek, in ker sta gnoj in zlato identična, lahko naredimo iz predzadnjih štirih verzov sklep: Človek ničesar ne rabi. Alternativa meščanstvu pa tudi halucinatoričnosti je svet brez potreb, nepolaščevalni odnos do sveta (med imeti in ne imeti ni nobene razlike). Prva polovica pesmi, ki je odslikavala meščanski svet potreb in imetja, je uveljavila tudi vrednotenje (vrednotenje je tu pač refleks človeških potreb), izraženo v prevladujočem glagolu "je enako" (enakost je citoyenska konstituanta meščanstva: svoboda, enakost, bratstvo).

Zadnji verz pesmi bo zasuk k drugačnemu vrednotenju podkrepil: I je fonetično najvišji, A najnižji vokal. V skladu s temeljno opozicijo v pesmi pripada I-ju pomen zlata, A-ju pomen gnoja (kakor že v šestem verzu v sicer drugačni zvezi). Vračamo se torej v začetek pesmi, ki je relacijo vzpostavil na ravni ekvivalence. Razlika je, da je tu med elementoma skrajnosti samo vejica, ki loči le člene v naštevalni verigi, pomeni soobstajanje. Svet samo je, med njegovimi členi ni odnosov imetja, potreb, koristnosti in škodljivosti ali ekvivalence. Skratka, to je svet brez (meščanskih) družbenih zakonitosti. Prostor za filozofske in drugačne interpretacije se tu šele odpira.

Prepričan sem, v nasprotju z Gspanom in prav gotovo še marsikom, da pesem ni samo eksperiment ali stranska faza v razvoju Kosovelove poezije. Eden izmed pogojev poezije je šifriranost zapisa, ki bralcu interpretu ponuja množico rešitev in prav toliko užitkov (ugodja). Za Vrečkom moram ponoviti, da te možnosti še zdaleč niso izčrpane. Izhodišča za drugačne razlage so ponudili razmišljajoči kolegi na zadnji ekskurziji v Kosovelov Tomaj: eden je opozoril, da je zapis sedmega verza v rokopisu mogoče prebrati tudi kot 1, 23, saj med 2 in 3 ni vejice; drugemu se je zdelo, da je 0 ustrezneje prebrati kot O ali krog, ki bi ponazarjal zaključenost, vesoljnost, kakor je prebral že Ocvirk v Integralih, če gre v zadnji vrstici za osla - ta ima v naši kulturi še dodatno bogato simbolično vrednost: Vlado Nartnik se je spomnil pravljičnega motiva osla, ki bljuje in 'serje' zlatnike ... Veliko veselja pri delu!

Go ahead, to je ena ura slovenscine?