Osamljenost

grema na brezalkoholni pir

korenje3 je 5. jul 2013 ob 17:01 izjavil:

po moje bi moral creatorji takih tem pokazat še svoje fotke...

Vidiš že zaradi takih imajo nekateri take težave... Kaj misliš, da so samo grdi ljudje takšni samotarji ? Načeloma jih je morda res več, ampak to še vedno ni pravilo, če slučajno na to namiguješ...

GamerBoy je 5. jul 2013 ob 16:24 izjavil:

Mehh ti brez pornografije in masturbiranja so samo druga skrajnost. Nofap in podobne zadeve niso nič bolj zdrave kot tisti, ki si ga 3x dnevno po 20 minut žulijo na 20 različnih porničev...

Saj ni point, da ne masturbiraš sploh. Point je v tem, da to delaš, vendar ne s porniči.
Če pa vse druga odpove, pa najdi ljudi, ki razmišljajo bolj odprto. Takšni so sposobni sprejeti vsakega.

Leprechaun je 5. jul 2013 ob 20:56 izjavil:

Glede pornografije, mastrubiranja pa je tako, da v kolikor se tega sramuješ (se počutiš slabo po njem -občutek krivde ipd.) z njim prenehaš (ni tako lahko kot zveni, je potrebno veliko discipline), v kolikor te ne moti pa ni po tem nobene potrebe. Vsaj tako jaz vidim zadevo.

lp

Ni težava v tem, da bi se sramoval. Bog ne daj, menim, da se tega ne bi rabil noben sramovati.
Posnetek, ki si ga morda preskočila pove v čem je bistvu problem.

...

In ko se sprehajaš, srečaš veliko sprehajalcev psov. Prvič desetkrat samo pozdraviš. Potem lahko vprašaš: "je fant ali punca?" "Koliko je star(s)?"

Zagotovo sem bolj socialen kot avtor, ampak meni je ravno ob takih šablonskih pogovorih najbolj nerodno oz. jih najbolj sovražim ... Mislim, da tudi avtor ve kako se pogovarjati v določenih situacijah, ampak se mu tudi zdi neumen smalltalk, ker drugače bi že kaj naredil. Folka, ki začenja pogovor s "kwa je zdj" ne manjka Pa ne me narobe razumet, pač pogovarjaš se o tem kar oba zanima, ampak tole šablonsko nabijanje samo da je pa je nam introvertiranim ljudem, ki nismo vedno pri vsakomur sproščeni nabolj ogabno.

No saj, lahko hodis po mestu in gnjavis ljudi s psmi, ni nujno da imas poleg cucka na spagi, ki te priklene na lokalno okolje za 10 let.

Ocitno je dosti lastnikov psov, ki imajo tezave s socializacijo. Nisem pa se slisal, da bi bila to uradna praksa psihoterapevtov. Mogoce pri avtistih?

Psihoterapevt Johnny:

Hja, za nekatere je "smalltalk" dokaj velik problem. Enostavno zato, ker se jim zdi nesmiselen. Mislim, koga briga kakšno vreme je, pa kaj neumnega si počel ne vem, pol ure nazaj in ostali "filler" chat, ki dejansko nima nobene globine in konkretne vsebine. Večina ljudi, ki jim taki pogovori ne sedejo so bolj tiho in če gre za večjo skupino ljudi bojo sedeli tam nekje ob robu, napol nevidni in skorajda zdolgočaseni in bi najraje pobegnili počet nekaj kar se jim zdi bolj produktivno. Po drugi strani pa se ti ista oseba lahko pri točno specifični temi pogovora razgovori, da samo gledaš. Je pa realnost taka, da načeloma do globljih pogovorov običajno prideš samo preko smalltalka, kjer mogoče ujameš kakšne skupne interese z drugo osebo. Še ena izmed dokaj krutih a resničnih dejstev.

@Karaya_52
Psi imajo eno tako lepo lastnost, da so dejansko človekov najboljši prijatelj. Skoraj nikoli te ne bojo zavrnili razen če res niso pri volji (kar je zelo redko), vedno imajo čas ker nimajo drugih obveznosti, ko se navežejo nate so ves čas radi ob tebi, redko zamerijo in če že, če z njimi lepo ravnaš hitro pozabijo na zamero. In ker imaš ob sebi neko živo bitje del tiste osamljenosti definitivno zbledi. Ni sicer isto kot interakcija s človekom ampak feeling vsekakor je drugačen. Največkrat to vidimo doma, kadar kdo zboli, ostali pa gremo(jo) v službo. Preden smo imel psa si z vročino ležal kot kup nesreče. Odkar pa imamo psa, pa si tud v tistem času čist drugačen in te lahko še tko boli glava, ti pes s svojimi vragolijami al pa samo s svojim karakterjem prikrade nasmešek na obraz. Sploh ko zboliš pes enostavno čuti, da nekaj ni ok s tabo in je še raje naokoli in te na nek način tolaži in spodbuja. Kdor ima psa ali pa mogoče celo mačka, ve o čem govorim. Tko da ja, pes (oz živali nasplošno) niso rešitev za vse težave, definitivno pa so dobrodošla pomoč. Samo ne smeš jih zavreči takoj ko se jih naveličaš oz ne vidiš nekih rezultatov, ki si jih pričakoval. Na nek način se to pol odraža tud pri odnosih z drugimi ljudmi. Da jih na enak način zavržeš, ko ti ne nudijo več tistega kar si želel... dost pogost problem, čeprav ni nujno tud pravilo. Imaš ljudi, ki se nikakor ne morejo povezat z ljudmi oz če se, težko vzdržujejo stik, po drugi strani pa odlično skrbijo za živali skozi celo njihovo življensko dobo in so jim najboljši prijatelj (in obratno).

RejZoR; Saj ti verjamem, samo pes sam po sebi ni to, drugace bi tezkim pacientom predpisali 10 psov. Gre bolj za rutino, da ti nekaj zapolni dan. Masilo. Clovek bi se rad druzil z ljudmi, zivali bi imo morale biti samo nekaj dopolnilnega, potem ko imas osnove poslihtane.

Karaya 52 je 6. jul 2013 ob 01:29 izjavil:

RejZoR; Saj ti verjamem, samo pes sam po sebi ni to, drugace bi tezkim pacientom predpisali 10 psov. Gre bolj za rutino, da ti nekaj zapolni dan. Masilo. Clovek bi se rad druzil z ljudmi, zivali bi imo morale biti samo nekaj dopolnilnega, potem ko imas osnove poslihtane.

To niti ne drži. Imaš ljudi za katere so živali samo mašilo, kot praviš oz imajo psa zgolj za nek statusni simbol, ker ga ima pač tud sosed. Ponavadi ima tak folk neke večje pasme, ki presegajo njihove zmožnosti za skrb oz interese. Največkrat so psi takih ljudi prosto spuščeni, da serjejo naokoli in se več družijo z vsemi ostalimi kot z lastniki.

In imaš ljudi, ki tretirajo psa kot dodatnega člana družine. Tle ne gre zgolj za mašilo in zapolnitev časa ampak za neko vez med živima bitjema. Taki ljudje načeloma prej dobro premislijo kakšno pasmo si želijo, kako bojo shajali z njo in se tega potem tudi držijo.

Torej, da se vrnem na tvoj primer, če ti zgolj daš nekemu pacientu 10 psov in jih bo tretiral kot prva skupina ljudi, s tem nisi naredil nič. Lahko pa daš pacientu samo enega psa in se bo do njega obnašal kot druga skupina ljudi, potem pa se lahko kam pride. Razlog zakaj psa pa je v tem, da zahtevajo svoj čas in trud, niso pa tolk zahtevni kot so za interakcije zahtevni ljudje. In s tem zgradiš nek "most" med popolno izolacijo in intenzivno interakcijo z drugimi. Poleg tega te pes ne bo nikoli obsojal in te opravljal za hrbtom, zato se večina počuti ob njih dosti bolj sproščeno kot ob ljudeh...

RejZoR je 6. jul 2013 ob 01:54 izjavil:

Tle ne gre zgolj za mašilo in zapolnitev časa ampak za neko vez med živima bitjema.

Hja, to tezko ugotovis, ker se um poigrava s tabo in neprestano isce izgovore. Da ne bo OP cez leto napisal isti post, samo da bo tokrat imel se psa v stanovanju. Ce ga potrebuje za interakcijo z ljudmi, je dosti lazjih alternativ. Recimo tecaj jezika. Spoznas ljudi, naucis se jezika, pa se pasjega dreka ti ni potrebno pobirati.

Ta nasvet s tečajem jezikov pa v realnosti pomaga točno toliko kot nasvet folka "pejt večkrat med ljudi". It just doesn't work (that way).

Sigurno bolje to kot pa dajanje nasvetov naj si omisli psa s čimer daš človeku še eno odgovornost, pri čemer pa že v štartu ni sposoben poskrbeti zase (ok z izjemo da ima stanovanje in službo, ampak kletka je še vedno kletka pa čeprav iz zlata). In potem ljudje dobijo mladiče, ker svojih psov niso sposbni sterilizarati potem pa v smetjake ali najbližji otok.

A ti sploh kej bereš Ramon, al samo pišeš neke protiargumente? Kje sem sploh komu svetoval, naj si omislijo psa? Če nisi opazil sem samo napisal komentar na ljudi, ki so že svetovali psa, pač da je pes lahko v pomoč pri reševanju osebnostnih težav in istočasno sem tud napisal, da s tem ne boš rešil težave kar tako niti to ne bo celostna rešitev ampak zgolj kot nek prehod med dvema ekstremoma.

To kar ti opisuješ pa spada že med dokaj hude primere ljudi s psihičnimi težavami, katere pa večina ljudi s social anxiety težavami nima. Kdor meče pse v smetnjake in jih utapljajo v rekah lahko mirno klasificiraš med antisocialne, tud če se na zunaj kažejo kot neke družbene bisere med ljudmi. OP pa je verjetno zgolj asocialen oz ima težave povezane s tem. Če si zgolj asocialen pač ne obvladaš veščin za druženje, če pa si antisocialen (metanje živih bitij v smetnjake te kot takega lahko mirno okrona) pa je druga stvar. Velika razlika.

@Karaya_52
To da te nihče ne pozna ne pomeni avtomatično prednosti. Nekaterim je to fajn, ker jih pol boli kurac (so to speak), pri drugih pa ustvari blokado, da se še težje povežejo s komerkoli oz da se sploh vklopijo v sceno.

RejZoR je 6. jul 2013 ob 02:40 izjavil:

@Karaya_52
To da te nihče ne pozna ne pomeni avtomatično prednosti. Nekaterim je to fajn, ker jih pol boli kurac (so to speak), pri drugih pa ustvari blokado, da se še težje povežejo s komerkoli oz da se sploh vklopijo v sceno.

Prednost je v tem, ker je vsem malo zoprno in bi se vsi radi spoznali in asocialcu ni potrebno dosti narediti. Ce poznas enega v skupini je ze slabo, asocialen osebek se ga bo oklenil in naredil nic. Zato na potovanjih spoznas toliko novih ljudi. Za asocialce je situacija, ko nihce ne pozna nikogar, dalec najlazja. Manjse stopnice pa ze skoraj ni no. Ogovarjati ljudi, ki sprehajajo pse... to je ze malo agresivno. Ce nisi dober z besedami (govori samo s trgovkami, wtf) lahko izpades kot psihopat, stalker.

ps: Jaz sem na dobermana čakal več kot dve leti. Hotel sem pa ravno to pasmo, zaradi hiperaktivnosti, kar me je dobesedno prisililo, da mi je pes postal moj trener kondicije in (napol) zdravega življenja. Na travniku, ko ga imam spuščenega, ko se igrava z kakšno rogovilo, ali vejo,... super trening. Dobermani pa tudi niso ogromni psi; so na velikih nogah, kar daje takšen vtis, drugače pa imajo težo podobno, kot nemški ovčarji - od 35KG do 45KG. Ker moj nima kupiranih ušes, dosti ljudi sploh ne ve, da je doberman, ko pa zvejo, jim pa ni nič jasno, ker so ga še pred parimi minutami božali, "priden kuža." Hehe.

Ti si to planiral od začetka, tako kot sem sam ko sem izbiral psa, vedel sem tudi, da bodo zanj zelo dobro skrbeli starši če mi bo zmanjkalo časa, skratka moja žival ne bi bila nikoli sama, brez sprehodovo, hrane, velik travnik, gozd okoli, skratka ni da ni. Tu pa govorimo o osebi, ki je dejansko ne poznamo, zato se ne priporoča psa, temveč psihoterapevta, da se človek "najde".

dottor je 6. jul 2013 ob 01:29 izjavil:

BTW se vam ne zdi čudno da se OP od včeraj zjutraj ko je odpru to temo, še ni nič oglasu in povedal kaj več? Dvomim da samo bere kar mu pišete brez zahvale za predloge in dodatkom. Edino če je res tako nesocialen in samo posluša in ne reče nič...

Saj OP sploh ni več pomemben. Vsak od nas se trudi uturit svoje mnenje na to temo.

Radi se beremo

Vajenc je 6. jul 2013 ob 07:54 izjavil:

Ne samo, da te z lušnim psom začnejo ogovarjati punce in lahko lažje začneš chitchat s poplnimi neznanci, pes je že sam po sebi prijetna družba za asocialce. Če se pogovarjaš s psom nisi nič bolj čuden, kot če se sploh ne pogovarjaš. Za tiste, ki jim gre chitchat tako zelo na živce pa velja že omenjeni nasvet, da naj začnejo uživati v samoti, namesto v sanjah o druženju, ker mašila so hočeš nočeš obvezen del družabnega življenja.

To je tisto kar sem govoril. Brez psa verjetno niti ne bi šel nikoli ven in še manj izmenjal kakšno besedo z neznanci. Punce se načeloma vedno raznežijo če vidijo luštnega kužka, kar je plus. Pa tle sploh ne gre za to da boš pol kar pri prvem sprehodu psa srečal ljubezen svojega življenja. Ali pa dobil novega prijatelja. Oz postal super socialen. Ni sicer nemogoče ampak zelo malo verjetno. S tem pa lahko začneš dolgotrajnejši proces (kot sem omenil v prvem mojem postu tle) izboljševanja samega sebe. Nekateri se po parih izmenjavah stavkov z neznanci začnejo počutit bolj samozavestni, imajo manj strahu pred kontaktom z neznanci in jim lahko postane tako všeč, da si bojo dejansko želel več kontakta. Je pa tko kot vse v igri tud obratni scenarij, kar je kar nekako stalno prekletstvo teh tegob. Lahko si oseba pol zaželi več stika, gre še raje ven nakar tega stika ne doseže in potem nastopi razočaranje, šok kaj je šlo tokrat narobe in zakaj te nekdo ni ogovoril ter se spet zasekirajo kaj so naredili narobe. Ali pa enostavno oddajajo "vibe", da se preveč ženejo in trudijo. Ne vem sicer kako to izgleda ampak včasih folk lahko dobi tak feeling okoli ljudi, ki se preveč ženejo za druženje in doseganje novih poznanstev, kar jih lahko odbije in ima nasproten učinek od želenega.

Človek, kaj je s tabo, da primerjaš psa in otroka!? Sam še nimam otrok, pa vem, da niti slučajno ni isto. Na nobenem nivoju.

Mipe je 6. jul 2013 ob 07:42 izjavil:

dottor je 6. jul 2013 ob 01:29 izjavil:

BTW se vam ne zdi čudno da se OP od včeraj zjutraj ko je odpru to temo, še ni nič oglasu in povedal kaj več? Dvomim da samo bere kar mu pišete brez zahvale za predloge in dodatkom. Edino če je res tako nesocialen in samo posluša in ne reče nič...

Saj OP sploh ni več pomemben. Vsak od nas se trudi uturit svoje mnenje na to temo.

Radi se beremo

klasika ..opazam da je zadnje case kar nekaj takih tem

Otroka ne kupiš za dobrih 10 let ;)

Otrok se pri 25 osamosvoji pes pa nikoli.

Podobno bi lahko rekel tudi za hranjenje ali umivanje zob npr.

Ja ok potem lahko rečemo enako za hranjenje. S tem, da pri psu imaš izbiro, živila pa moraš uživati, prav tako je priporočljivo umivanje celega telesa čeprav imaš tudi tu izbiro, vemo pa za posledice če si ne umivaš zob ali če ne izbiraš psa kot igračo.

Otrok se pri 25 osamosvoji pes pa nikoli.

Ampak še vedno je tvoj otrok.

Ja ok potem lahko rečemo enako za hranjenje. S tem, da pri psu imaš izbiro, živila pa moraš uživati,

Ko imaš psa nimaš izbire, moraš ga peljati na sprehod in moraš mu dati hrano. Nekaterim ljudem pomaga pri različnih težavah ravno ta prisila.

Ja in kaj je razlika med otrokom? Pač enak koncept mišljenja.

So podobnosti, tega verjetno nihče ne zanika. Razlika, ki ti očitno ni jasna pa je vsem staršem precej očitna.

Ramon dekers je 6. jul 2013 ob 10:00 izjavil:

So podobnosti, tega verjetno nihče ne zanika. Razlika, ki ti očitno ni jasna pa je vsem staršem precej očitna.

Dajmo opisat te razlike? Ta da lahko psa odvržeš če ti ne paše?

No pa dejmo ene par tebi neočitnih razlik naštet, da ne boš pred kakšno novozelandsko dečvo butast izpadel. Psa lahko dobiš jutri z zavedanjem, da ga čez dobrih deset let ne boš več imel. Pes se hitro navadi opravljati potrebo na primernem mestu. Pes je med tvojo službo lahko pred enim letom sam doma. Pes je kosmat in ne potrebuje oblek. Ne rabiš ga dnevno umivati. Pes ne govori. Pes lahko poje pokvarjeno hrano in ne zahteva sladic. Pes se ne smeje in sploh zelo fejkano oponaša človeška čustva... Tvoj pes je vedno le tvoj pes in nikoli tvoj otrok.

A s kanarčkom najdeš razlike ali jih moramo par naštet?

Mislim, da bi tebi podobnim morali dati prvo pisni izpit kaj sploh je pes

Se strinjam. Pomoje bi ti padu na izpitu.