John Gurdon in Shinya Yamanaka
Doslej je namreč veljalo, da se lahko v katerokoli celico našega organizma razvijejo le pluripotentne matične celice; ko pa dozorijo, to sposobnost izgubijo. Gurdon in Yamanaka sta ločeno pokazala, da to ne drži. Tudi zrele celice se lahko pod ustreznimi pogoji spremenijo nazaj v matične celice, ki se potem morejo diferencirati v celice poljubnega tkiva.
Gurdon je že leta 1962 ugotovil, da je specializacija celic reverzibilna. V znamenitem eksperimentu je v nezreli celici v žabjem jajčecu jedro zamenjal z jedrom iz celice odrasle žabe (in sicer iz njenih prebavil). Jajčece se je kljub temu normalno razvilo v paglavca, s čimer je pokazal, da imajo tudi zrele diferencirane celice še vedno ves potreben DNK-zapis za diferenciacijo. Njegovim rezultatom najprej niso verjeli, a so jih raziskovalci uspeli ponoviti v ločenih eksperimentih. Odkritje je bilo obetajoče, a še vedno je šlo za klasično manipulacijo, ki vključuje zamenjavo jedra in laboratorijsko rokovanje s celice. Pot do in vivo rezultatov je bila še dolga.
Yamanaka je leta 2006 odkril, kako je mogoče zrele celice v miših reprogramirati, da se spremenijo nazaj v matične celice. Delal je na zarodnih matičnih celicah miši in s sodelavci raziskoval, kateri geni so jim preprečevali, da bi se specializirale. Ko jih je našel, jih je uvedel v zrele celice in opazoval. Z nekaj truda so našli kombinacijo štirih genov, ki so fibroblaste spremenili nazaj v pluripotentne matične celice (iPS).
Njuna odkritja so spremenila biologijo, saj so pokazala, da specializacija in diferenciacija celic ni enosmerni pojav. Hkrati ima izjemen pomen za zdravljenje, saj bo nekoč mogoče pripraviti poljubne celice, ki jih bo bolnik potreboval. Najbolj očiten primer je gojenje kože iz lastnih celic za žrtve opeklin, tu pa so še številne druge aplikacije.
