Uspeh mladih

Zadnjič sem se pogovarjal z bratom. Pogovor je nanesel na proizvajalce mobitelov, pa sem mu rekel, da se mi zdi neverjetno, kako Nokia tako menca z novim operacijskim sistemom (MeeGo - je sploh že iz bete?), medtem ko Google vsake par mesecev izda novo verzijo Androida. Kaj je res tako težko najeti več programerjev? Brat, ki je programer, mi je rekel, da ni fora v tem, da bi pač najel več programerjev in potem bi čez nekaj časa dobil odličen software.

Potem pa je rekel nekaj, ob čemer sem se zamislil. Rekel je, da kakršenkoli software, ki je kaj vreden, že od nekdaj prihaja iz ZDA in da nič ne kaže, da bo v prihodnje kaj drugače. Razlog pa je po njegovem ta, da so ZDA edina država na svetu, kjer lahko mlad človek res uspe.

Poglej najuspešnejša podjetja v ZDA (in posledično na svetu). Facebook. Ustanovil smrkavec, študent. Microsoft. Faliran študent. Apple. Jobs še ni bil star 30 let, ko ga je ustanovil. Google. Ustanovila dva študenta. Itd. Itd.

In sem se zamislil. Je pri nas (v Sloveniji in v Evropi) kaj takšnega sploh možno? Po mojem ne, vsaj v kakšnem večjem obsegu ne. Vedno bodo sicer obstajali briljantni posamezniki, ki jih ne ustavi še tako za*ukan sistem in še tako nazadnjaška poslovna kultura. Ampak ali pri nas spodbujamo mlade, da uspejo? Ali jim privzgojimo kulturo, v kateri prvih pet - deset let dela vsi hodijo po njih in so prisiljeni požreti prav vse, nakar (če so "uspešni") so potem oni na stara leta tisti, ki hodijo po drugih, mladih?

Mnenja, pripombe?

V sloveniji to ni možno, zato pa vsi geniji gredo v tujino

rasta je 5. jan 2011 ob 13:40 izjavil:

Pred časom je bil v Economistu članek, kako večino uspešnih podjetij ustvarijo ljudje po 40 letu. Malinovci, kot je npr. Zuckerberg, so zelo redke izjeme, vendar pa so veliki zvezdniki.

Posledično imajo ljudje popačen pogled na podjetništvo.

Zgoraj sem naštel 4 podjetja, ki so med najuspešnejšimi in največjimi na svetu. Vse so ustanovili ljudje v zgodnjih dvajsetih. Članka v Economistu nisem bral. Bi pa rad videl primerjavo, koliko uspešnih podjetij so ustanovili petindajset-in-manj-letniki v Evropi in koliko v ZDA. Se zna zgoditi, da bi bile razlike drastične.

Zgodba Steve Jobsa je zgodba, kjer se je vse poklopilo točno tako, kot se je moralo. Torej, resnično izjemna zgodba o uspehu.
Pomoje kaj takšnega v Sloveniji ni možno, čeprav vem, da imamo možganske kapacitete. Na RTV sem zasledil eno oddajo o podjetništvu, kjer so bili predstavljeni primeri podjetnih in zelo uspešnih, iznajdljivih posameznikov. Med njimi je slovenec (žal se ne spomnim imena) ki izdeluje gramofone, ki so po kakovosti v svetovni špici.

Druga plat pa je ta, da so vsi tisti, ki jim je v podjetništvu zares uspelo, ponavadi vsaj nekajkrat doživeli bankrot in jih težje preizkušnje niso zlomile. Morda ne ravno Zuckenberg, precejšen del pa (Donald Trump kot primer, recimo). Dobre ideje niso dovolj, bistvena je mentaliteta (vztrajnost, prepričanje v uspeh, učenje na lastnih napakah)

Skratka, splošno mnenje tule je, da naša (evropska) poslovna kultura mladih nič ne ovira pri uspehu. Fair enough. Jaz sem daleč od poznavalca te problematike.

Sem pa mnenja, da za našo poslovno kulturo (za razliko od ameriške?) velja, da naj mlad človek začne na dnu prehranjevalne lestvice v podjetju (ali državni upravi, zaradi mene), naj dela tisto, kar mu naložijo drugi, starejši in pametnejši in da mora požreti prav vse in delati, če je treba, tudi 3x toliko kot ostali. Šele nato, ko tovrstne preizkušnje uspešno prestane, mu je dovoljeno da kaj doseže. Potem je pa seveda on tisti, ki potem zaje*ava mlade, še neuveljavljene.

Ampak morebiti se motim.

Pri nas (v celotni Evropi?) velja, da moraš začeti pri dnu in iti proti vrhu. Kariero začneš na dnu in si predpražnik, ob katerega si ostali pucajo čevlje, nakar počasi po stopnjah napreduješ proti vrhu. Nekako je proti uveljavljenim pravilom, da bi uspel takoj na začetku.

Moje mnenje je (ponavljam, da se morebiti motim), da takšna poslovna kultura sploh ni sposobna sproducirati enega Googla, Appla, Microsofta...itd. Ker v takšni kulturi velja, da ne moreš uspeti kar takoj, ampak se moraš držati ustaljenih pravil napredovanja. Mladi so v družbi tisti, ki so ponavadi najbolj propulzivni, imajo največ idej, znajo razmišljati "out of the box" in si upajo največ tvegati. Ampak ko enkrat prestanejo celotno pot od dna proti vrhu, so ponavadi že vsega naveličani, stari, brez idej in konformistični. Skratka, takrat, ko je človek najbolj produktiven in najbolj poln idej (tj. pred tridesetim letom), mora pri nas slediti ustaljenim smernicam od dna proti vrhu, namesto da bi svoje ideje uresničeval.

V bistvu takšna poslovna kultura ne škodi samo mladim, ampak celotni družbi.