Ubuntu.si - Da bi še poenostavili in poenotili nameščanje novega programja, bo Ubuntu v prihodnjih različicah razvil poenoten center za nameščanje aplikacij.
Novi App Centre (delovno ime) naj bi tako nadomestil Upravitelja paketov Synaptic, Upravitelja programskih virov (Software Sources), Gdebi in Upravljalnika posodobitev (Update Manager).
Razvoj in integracija novega sistema se začneta že z naslednjo izdajo (9.10), končala pa naj bi se z izdajo 11.04. Novi center naj bi bil še enostavnejši za uporabo (a ne na račun varnosti), vseboval pa bo med drugim tudi podrobnejše opise programov in njihove zaslonske posnetke.
Z naslednjo različico, ki izide oktobra, bo Ubuntu v namestilnike programov integriral tudi PPA (Personal Package Archive) skladišča razvijalcev na njihovem sistemu Launchpad. Podjetje Canonical namreč razvijalcem odprtokodnega programja ponuja brezplačno osebna skladišča (PPA) njihove programske opreme in vmesnik za vodenje projektov (sistem za sledenje hroščem, izdelavo dokumentacije in nudenje pomoči uporabnikom, itd.).
Kot kaže, namerava Ubuntu razviti in integrirati celovit sistem za razvoj in distribucijo odprtokodnega programja, pri čemer se zgleduje po modelu AppStore, ki se je uveljavil pri nekaterih mobilnih telefonih.
Torej...nisem nek poznavalec Linux OS. Sem sicer poskusil, toda ostajam pri Windowsih, za zdaj. A to pomeni, da se bo z AppStore nameščalo programe tako "ajnfoh" beri enako ai podobno kot v Windows OS? Hvala.
Torej...nisem nek poznavalec Linux OS. Sem sicer poskusil, toda ostajam pri Windowsih, za zdaj. A to pomeni, da se bo z AppStore nameščalo programe tako "ajnfoh" beri enako ai podobno kot v Windows OS? Hvala.
Ne, že sedaj je nameščanje nove programske opreme v Linuxu veliko lažje. Ni CDjev, ni serijskih številk. Greš v Synaptic, poiščeš program, ga označiš za namestitev in to je tvoj zadnji klik. Poleg tega potem program ne zasede nekaj 100mb, kot to počnejo Win programi. Nato program za namestitev skrbi za ažurno posodabljanje vseh programov.
Me pa moti to, da s temi namestitvenimi programi veliko serjejo v Kubuntu. Nikoli niso nobenega izpopolnili tako kot synaptic in menjujejo se preveč redno. Torej ostajajo zelo osnovni in ne znajo rešiti napak, če do njih pride. Tako upam, da synaptic dobi zadovoljivega naslednika.
@KoRnholio8: Adept je po namembnosti konkurenca Synapticu. KPackageKit je veliko bolj poenostavljena verzija. Kot tudi ta novi, ki ga pripravlja Ubuntu.
dejan mislil je za free stuff, seveda če kupiš da dobiš serijsko zraven se razume
res je že sedaj se da enostavneje kot v win delat, sicer pa ni vse rožnato vseki program, igra pač ni vključeno v synaptic
no jezi me še da se v synapticu pojavijo novejše verzije zelo kasneje oziroma nekatero programje ima zelo zastarele verzije tudi po 3 verzije za nazaj, pomembnejše programje sicer dobi zelo hitro nadgradnjo, predvsem se pa to vidi pri starejših distribucijah, kot je recimo 8.10 pa ima še vedno support do konca 2010 če me spomin ne vara sicer sem pa zasledil da imajo samo 1 osebo za synaptic je to res ?
uglavnem upam da bo app store bolši, čeprav synaptic sedaj tudi ni slab kar se pa tiče prvega linka se mi najbolj dopade integracija wine
sicer sem pa zasledil da imajo samo 1 osebo za synaptic je to res ?
To ne igra nobene vloge; Synaptic je samo grafični vmesnik do apt-get-a, ki dostopa do repozitorijev s programsko opremo. Vsak program/knjižnica/... ima nekega 'packagerja', ki naredi .deb paket. Kdaj gre ta v nek repozitorij, je pa politična odločitev. (Npr. v repozitoriju določene verzije Ubuntuja se (tudi zaradi stabilnosti) nikoli ne spakira nova 'glavna' verzija produkta; ker je v Ubuntu 9.04 spakiran Firefox 3.0, v glavnih repozitorijih za to verzijo Ubuntuja nikoli ne bo Firefox 3.5, ki prinaša nekatere bistvene spremembe. Bodo pa popravki oziroma nove podverzije za verzijo 3.0.)
Pri Linux ni treba čakat pol ure da se stvar sploh inštalira, če je že treba Polkna omenjat. To bo združilo vse skupaj in plačljiv sistem počasi prihaja še na Linux...
Palačinka z Ajvarjem in stopljenim sirom v mikrovalovki.
Če bo inštalacija plačljivih programov sčasoma tudi integrirana v to aplikacijo (in infrastrukturo), je to super, mar ne? Da ne bo vsak packal svojega inštalerja, od katerega bo več problemov kot koristi.
Če bo inštalacija plačljivih programov sčasoma tudi integrirana v to aplikacijo (in infrastrukturo), je to super, mar ne? Da ne bo vsak packal svojega inštalerja, od katerega bo več problemov kot koristi.
Eh če mene vprašaš v ubuntu precej pogrešam kak Yast, najbrž mi zato nikoli ni bil pri srcu in ga uporabljam le za testiranje... kar se gui orodji tiče za administracijo Linux sistemov zaupam le yastu!
Razmislite kaj ni za vso to packanje že tako ali tako po difoltu poskrbljeno v vsaki distribuciji z urejevalnikom paketov?
Ko sem prebral naslov sem si že mislil da bodo uredili kaj podobnega kot je CNR od freespire ali opensuse-ov one-click-install ali pa morda OpenPKG kar bi mogoče nekega dne celo postal prihodnost paketnih urejevalnikov vseh distribucij... čeprav močno dvomim saj je osnova Linuxa tako ali tako izvorna koda, distribucije pa obstajajo le zaradi različnih okusov :)
Kar pa se tiče komercialnih programov pa je mogoče celo dobro, da še niso tako zelo razširjeni v Linux svetu, saj bodo prinesli en kup varnostnih lukenj! Razvojni cikli so preveč različni, da bi lahko trdili, da bi nam bilo bolje z več komercialne zaprte krame. Vsekakor pa pozdravljam firme, ki bi vlagale v razvoj in/ali odprle svoje produkte, dasiravno bi še vedno ostali plačljivi.
@DejanL15: Ne več. Včasih se je packalo, ja. Potem je prišel InstallShield in bil blazno popularen, kasneje pa je na srečo MS dal ven svojo rešitev (zdi se mi, da dobro rešitev, ne poznam je pa v detajle).
No, Linux je pa na področju zaprtokodnih programov večinoma v tisti fazi. Nekateri so se že opogumili in začeli delati .deb ali .rpm pakete, ampak kolikor sem jaz uporabljal take rešitve (brezplačne; plačniških nisem rabil), je bila kar kriza, razen za zelo popularne programe, pri katerih so se distribucije pobrigale, da so jih spakirale (Sunova Java, Adobov Reader in Flash ipd.).
Ali bo tale Ubuntujeva rešitev kaj naredila tudi organizacijsko na tem področju, ne vem. Morda bo pa Yet Another Fancy APT GUI.
@desperados: Mislim, da je to stvar navade. Jaz na vseh desktopih uporabljam Ubuntu ravno zato, ker sem že prej na strežnikih precej uporabljal Debian in sem ga bil navajen, predvsem samega apt-a. Glede na to, kako ga veliko ljudi hvali, si moram pa res enkrat vzeti čas in preizkusiti OpenSuse. Ampak mi je pa pri Ubuntuju tudi všeč Launchpad.
Ne, že sedaj je nameščanje nove programske opreme v Linuxu veliko lažje.
Izjave, kot je tale, so absolutno pristranske in služijo kvečjemu šopirjenju. Vsak, ki Linux uporablja kot power user, ve, da stvari še zdaleč niso tako rožnate in enostavne. Nameščanje programov je enostavno, dokler nameščaš najbolj razširjene programe in če ti verzija ni pomembna. Tri klike in imaš vse, package manager pa poskrbi še za dependencyje, nadgradnje itd. Čim želiš nekaj malo manj vsakdanjega, pa skoraj praviloma nastopijo težave ali vsaj dileme. Privzeti repozitorij ne vsebuje vsega programja in ponavadi vsebuje "stabilno" verzijo vsakega programa, ki je lahko tudi precej stara in sploh ne nujno zadnja stabilna. Če želiš kaj izven tega, moraš uporabiti drug repozitorij. Kje in kako najti pravega? Zelo zoprno je, ko si na domači strani programa in imaš pred nosom verzijo, ki jo hočeš, ampak je nočeš downloadat, ker bi jo rad namestil prek package managerja in iz repozitorija, ki vsebuje pakete za tvojo distribucijo. OK, z nekim iskalnikom po repozitorijih lahko (ampak ne vedno) najdeš repozitorij, ki vsebuje tisto, kar rabiš, ampak kako se bo "razumel" z repozitoriji, ki jih že uporabljaš? Ko dodaš par repozitorijev, nastane že cela zmešnjava. Kako razvrstiti njihove prioritete? Če hočeš prednostno uporabiti repozitorij, ki vsebuje novejše verzije programov, lahko s tem ogroziš osnovne komponente sitema, za katere bi rad, da ostanejo čim bolj nedotaknjene in stabilne. Če dodeliš privzetemu repozitoriju višjo prioriteto kot novo dodanemu, pogosto ne moreš do zadnjih verzij programov... In za nameček različni repozitoriji uporabljajo različne načine za pakiranje istih komponent, tako da včasih potem dobiš podvojene pakete z nekimi minimalnimi razlikami.....
OK, vedno lahko program namestiš ročno iz .deb/.rpm paketa ali izvorne kode, ampak potem zgubiš prednosti package managerja..... Pa tudi to ni najhujše; najhujše je to, ker moram za vsak program narediti celo raziskavo, kako ga namestiti, da bom lahko imel pravo verzijo ter v bodoče čim manj dela in čim manj problemov...
V primerjavi s tem se mi zdi nameščanje softvera v Windowsih prava milina. Nobenih težav, nobenih dilem, enostavno downloadaš in namestiš tisto, kar hočeš. Zelo poredko se pojavi kakšen konflikt, pa še to večinoma samo pri programih, ki uporabljajo veliko deljenih komponent, takih je pa malo (Microsoft in še peščica).
Ne, že sedaj je nameščanje nove programske opreme v Linuxu veliko lažje.
Izjave, kot je tale, so absolutno pristranske in služijo kvečjemu šopirjenju. Vsak, ki Linux uporablja kot power user, ve, da stvari še zdaleč niso tako rožnate in enostavne. Nameščanje programov je enostavno, dokler nameščaš najbolj razširjene programe in če ti verzija ni pomembna. Tri klike in imaš vse, package manager pa poskrbi še za dependencyje, nadgradnje itd. Čim želiš nekaj malo manj vsakdanjega, pa skoraj praviloma nastopijo težave ali vsaj dileme. Privzeti repozitorij ne vsebuje vsega programja in ponavadi vsebuje "stabilno" verzijo vsakega programa, ki je lahko tudi precej stara in sploh ne nujno zadnja stabilna. Če želiš kaj izven tega, moraš uporabiti drug repozitorij. Kje in kako najti pravega? Zelo zoprno je, ko si na domači strani programa in imaš pred nosom verzijo, ki jo hočeš, ampak je nočeš downloadat, ker bi jo rad namestil prek package managerja in iz repozitorija, ki vsebuje pakete za tvojo distribucijo. OK, z nekim iskalnikom po repozitorijih lahko (ampak ne vedno) najdeš repozitorij, ki vsebuje tisto, kar rabiš, ampak kako se bo "razumel" z repozitoriji, ki jih že uporabljaš? Ko dodaš par repozitorijev, nastane že cela zmešnjava. Kako razvrstiti njihove prioritete? Če hočeš prednostno uporabiti repozitorij, ki vsebuje novejše verzije programov, lahko s tem ogroziš osnovne komponente sitema, za katere bi rad, da ostanejo čim bolj nedotaknjene in stabilne. Če dodeliš privzetemu repozitoriju višjo prioriteto kot novo dodanemu, pogosto ne moreš do zadnjih verzij programov... In za nameček različni repozitoriji uporabljajo različne načine za pakiranje istih komponent, tako da včasih potem dobiš podvojene pakete z nekimi minimalnimi razlikami.....
OK, vedno lahko program namestiš ročno iz .deb/.rpm paketa ali izvorne kode, ampak potem zgubiš prednosti package managerja..... Pa tudi to ni najhujše; najhujše je to, ker moram za vsak program narediti celo raziskavo, kako ga namestiti, da bom lahko imel pravo verzijo ter v bodoče čim manj dela in čim manj problemov...
V primerjavi s tem se mi zdi nameščanje softvera v Windowsih prava milina. Nobenih težav, nobenih dilem, enostavno downloadaš in namestiš tisto, kar hočeš. Zelo poredko se pojavi kakšen konflikt, pa še to večinoma samo pri programih, ki uporabljajo veliko deljenih komponent, takih je pa malo (Microsoft in še peščica).
tudi sam imam kar nekaj nepodprtih rpozitorijev in vem kake so težave. ampak tak način sem potreboval za peščico programov, medtem ko sem večino namestil veliko lažje kot v windowsih in nasplošno dobil dober prvi vtis o linuxu... potrebovali bi pač več tistih, ki skupaj sestavljajo uradne paketke, da bi bili bolj ažurni.
No, kdaj potem manjka kakšen header, ampak standardna
configure
skripta zna lepo povedati, kaj manjka. Greš spet v package manager, najdeš ustrezen
...-dev
paket in ga inštaliraš. Postopek prevajanja pravilno zapakiranega programa je enostaven, dobro dokumentiran in za vse programe enak -- ko ti prvič v pol ure enega uspe, imaš naslednjič naslednjega v 2 minutah (plus čas, ki ga porabi računalnik za prevajanje).
Kogar moti neažurnost programov v Ubuntuju, naj prebere prvi Matevžkov komentar. Firma si pač ne otežuje svojega posla. Da ne bo pomote, tudi mene marsikdaj zmotijo starejše verzije, zato že obračam nazaj k Archu.
Jaz odkar uporabljam Ubuntu vedno 2 dodana repozitorija (wine ter Virtualbox) ter 2 prevedena programa (mplayer ter foo2zjs) Brez tega zame ni "pravega" sistema :D
Ne, že sedaj je nameščanje nove programske opreme v Linuxu veliko lažje.
Izjave, kot je tale, so absolutno pristranske in služijo kvečjemu šopirjenju. Vsak, ki Linux uporablja kot power user, ve, da stvari še zdaleč niso tako rožnate in enostavne. Nameščanje programov je enostavno, dokler nameščaš najbolj razširjene programe in če ti verzija ni pomembna. Tri klike in imaš vse, package manager pa poskrbi še za dependencyje, nadgradnje itd. Čim želiš nekaj malo manj vsakdanjega, pa skoraj praviloma nastopijo težave ali vsaj dileme. Privzeti repozitorij ne vsebuje vsega programja in ponavadi vsebuje "stabilno" verzijo vsakega programa, ki je lahko tudi precej stara in sploh ne nujno zadnja stabilna. Če želiš kaj izven tega, moraš uporabiti drug repozitorij. Kje in kako najti pravega? Zelo zoprno je, ko si na domači strani programa in imaš pred nosom verzijo, ki jo hočeš, ampak je nočeš downloadat, ker bi jo rad namestil prek package managerja in iz repozitorija, ki vsebuje pakete za tvojo distribucijo. OK, z nekim iskalnikom po repozitorijih lahko (ampak ne vedno) najdeš repozitorij, ki vsebuje tisto, kar rabiš, ampak kako se bo "razumel" z repozitoriji, ki jih že uporabljaš? Ko dodaš par repozitorijev, nastane že cela zmešnjava. Kako razvrstiti njihove prioritete? Če hočeš prednostno uporabiti repozitorij, ki vsebuje novejše verzije programov, lahko s tem ogroziš osnovne komponente sitema, za katere bi rad, da ostanejo čim bolj nedotaknjene in stabilne. Če dodeliš privzetemu repozitoriju višjo prioriteto kot novo dodanemu, pogosto ne moreš do zadnjih verzij programov... In za nameček različni repozitoriji uporabljajo različne načine za pakiranje istih komponent, tako da včasih potem dobiš podvojene pakete z nekimi minimalnimi razlikami.....
OK, vedno lahko program namestiš ročno iz .deb/.rpm paketa ali izvorne kode, ampak potem zgubiš prednosti package managerja..... Pa tudi to ni najhujše; najhujše je to, ker moram za vsak program narediti celo raziskavo, kako ga namestiti, da bom lahko imel pravo verzijo ter v bodoče čim manj dela in čim manj problemov...
V primerjavi s tem se mi zdi nameščanje softvera v Windowsih prava milina. Nobenih težav, nobenih dilem, enostavno downloadaš in namestiš tisto, kar hočeš. Zelo poredko se pojavi kakšen konflikt, pa še to večinoma samo pri programih, ki uporabljajo veliko deljenih komponent, takih je pa malo (Microsoft in še peščica).
Prešaltaj na Arch Linux. AUR + yaourt bo reši večino teh problemov.
Windows 7, by comparison, took almost twice as long, leaving us waiting 69 seconds from power to desktop.
Heh? Sicer Windows rabi okoli minute za boot že vsaj deset let, ampak na hitrem sistemu se komot zniža na 40 sekund (ne bom rekel manj, da ne našpanam situacije). Je pa ta benchmark toli informativen, kot trditev "jaz rabim z avtom v službo 20 minut". Ne pove nič. Tude če povem kaki avto imam. Ali koliko km je to. Ker je odvisno od oh toliko faktorjev.
Motiti se je človeško.
Motiti se pogosto je neumno.
Vztrajati pri zmoti je... oh, pozdravljen!
Huh? Torej če odštejemo 10-20 sekund, ajd samo 10 za power-on to boot-start, je to 35-10=25 sekund za na desktop za Jaunty? Meni rabi tolko od logina do desktopa. Aja, sigurno imam napačen hardver ali nisem prave vere. (seveda spet, en primer ni statistično reprezentativen; za kar lahko omenim, da Windows lahko na istem PC boot-a v 15 sekund, brez bilokakšnega tweakanja)
Motiti se je človeško.
Motiti se pogosto je neumno.
Vztrajati pri zmoti je... oh, pozdravljen!
Če bi začeli usi tko govort nakoncu nobeden nič več ne uporablja Usak uporablja tisto kar mu najbolj služi (ali samo tisto kar pozna) zato tvoja izjava ni na mestu. Pa ubuntu ima MP3 podporo! Out of the box pa nima ker je MP3 property licenco pa se Conicalu zgleda ne da ubadati d bi to direkt vključu. Po nasnetju enega!! paketa dobiš podporo za 3/4 avdio-video kodeku. Druge distribucije (Sadabayon) imajo MP3 podporo že vključeno nativno notr. Preje preveri kaj rečeš :)
Saj to je to. Ti imaš Vorbis, 99% sveta pa ima MP3 (0,1% pa AAC, 0,05% pa ATRAC, aja tu je še WMA...).
Naštej mi recimo slovenske radije, ki "oddajajo" po webu. Koliko jih ima MP3 (ali karkoli, kar pride po defoltu na Windows) in koliko Vorbis?(lahko sicer tudi tuje, samo pol je vprašljiva reprezentativnost vzorca)
Motiti se je človeško.
Motiti se pogosto je neumno.
Vztrajati pri zmoti je... oh, pozdravljen!
Uhhh. Glej. Gre za licenčne težave in najbrž še vedno velja, kot je včasih: če za distribucijo plačaš, imaš s tem plačano tudi MP3 podporo. Ampak po drugi strani, če ne plačaš, še vedno z dvema klikoma lahko namestiš marsikateri kodek, ki ga moraš pri Windowsih ročno iskati po internetu in na koncu po možnosti inštaliraš trojanca. Super.
Glede radia pa raje ne bom govoril, ker sem očitno nesposoben. Namreč, dokler je mati imela Windows XP, ji določenega slovenskega radia nikakor niso hoteli predvajati: pri Windows Media formatu je vsakih nekaj sekund predpomnilo, MP3 formata Windows Media Player enostavno ni hotel predvajati, nato inštalirani Winamp pa -- a se je po kakšni uri vedno obesil, da ga je bilo potrebno na silo ubiti. Zdaj ima Ubuntu: klikne na link za predvajanje v MP3 formatu, odpre se Totem in v treh sekundah začne predvajati. Minimira predvajalnik in začne delati. Računalnik ima pa seveda ravno zato: da dela. Ne da na njem vsak dan visim jaz, da bi ji usposobil spletni radio.
Naštej mi recimo slovenske radije, ki "oddajajo" po webu. Koliko jih ima MP3 (ali karkoli, kar pride po defoltu na Windows) in koliko Vorbis?(lahko sicer tudi tuje, samo pol je vprašljiva reprezentativnost vzorca)
Naštej mi slovenske radije, ki ti ponujajo še kaj drugega kot .pls playlisto, ki je WMP ne zna odpreti.
Sem prebral, sem. Zame je samodejna inštalacija kodeka, ki te predhodno opozori o licenčnih pogojih, out-of-the-box podpora.
Zdaj se bom pa spustil na tvoj nivo. Namreč, po drugi strani Windowsi nimajo:
out-of-the-box podpore za XLS datoteke (moraš iti na internet, najti viewer in ga namestiti; pred tem moraš seveda še vedeti, da viewer sploh obstaja),
out-of-the-box podpore za 18 instant-messaging protokolov,
AFAIK te ob kliku na MP3 Ubuntu sam obvesti, da MP3 podpore nimaš in ti ponudi namestitev. Torej, klikneš "Da" in podpora je tu. Kako pa je z out-of-the-box podporo za XLS dokumente v Windows?
Ni je. Tako kot tudi za .doc ne :)
Ni več wordpada? Tisti je vsaj besedilo svojčas znal odpreti, če že drugega ne.
Sem prebral, sem. Zame je samodejna inštalacija kodeka, ki te predhodno opozori o licenčnih pogojih, out-of-the-box podpora.
Zdaj se bom pa spustil na tvoj nivo. Namreč, po drugi strani Windowsi nimajo:
out-of-the-box podpore za XLS datoteke (moraš iti na internet, najti viewer in ga namestiti; pred tem moraš seveda še vedeti, da viewer sploh obstaja),
out-of-the-box podpore za 18 instant-messaging protokolov,
out-of-the-box podpore za skupno rabo zvočnih naprav (zvočnikov in drugih ponorov, mikrofonov in drugih virov zvoka), ...
XLS in PDF nista splošno in množično uporabljana?
Če kupiš prenosnik s prednaloženimi Windowsi, potem dobiš že nameščene programe za skoraj vse zgoraj napisano. Če pa kupiš BOX verzijo, pa oni že mislijo, da ti bo nekdo nastavil oz. si boš sam znal.
