Linux in njegovo operiranje z več jedri

alexa-lol> Upam, da nisem mimo ustrelil

Si. Tudi v Windows lahko en program brez težav hkrati uporablja več jeder.

Windows načeloma delajo predvsem z modelom SMP, Linux pa v celoti obvlada tudi NUMA model (tudi Windows ga, a se ne obnese pri računalnikih z več kot 64 procesorji, kjer pa NUMA praviloma šele začne zares blesteti).

Programje, ki želi uporabljati več procesorjev hkrati, mora biti večnitno - operacijski sistem ne more razbiti programja, ki teče v eni sami niti, na več koščkov, ki bi se izvajali vzporedno (čeprav morda v prihodnosti bo - sam sem se že ukvarjal z mnogoprocesorskimi računalniki že več kot 10 let nazaj in takrat je bila ena od temeljnih idej tudi avtomatizirana paralelizacija in optimizacija programov, ki se v takem procesorskem polju izvajajo - tudi takrat se je večinoma študiralo NUMA modele, saj SMP model ni preveč primeren za računalnike z več kot štirimi procesorji.

alexa-lol> namreč meni bi se zdelo bolj smiselno, da bi se vse operacije delile na jedra in ne samo operacije enega programa na eno jedro

To se sliši prima, je pa daleč od tega, da bi bilo trivialno. Vsak proces dela s svojim naslovnim prostorom (pomnilnikom, če hočeš) in mora imeti do njega dostop. Če vzporedno tečeta dva dela istega procesa, se poraja kup vprašanj - od sinhronizacije dostopa do pomnilnika do povsem temeljnih lastnosti časovnega zaporedja izvajanja - če en del procesa potrebuje rezultat, ki ga vrne drug del procesa, mora na ta rezultat čakati.

Linux v tem blesti predvsem zaradi akademskih uporabnikov, ki svoje potrebe enostavno zapolnijo s tem da v Linux jedro dodajo funkcionalnost, ki jo potrebujejo (Microsoft takega razvojnega modela žal še ne omogoča, ni pa izključeno, da se bo to v prihodnosti spremenilo). Tak razvojni model tudi botruje dejstvu, da veliko večino superračunalnikov danes poganja Linux.