Who is your guitar hero

Odkar sem začel igrati kitaro je minilo nekaj let. Spomnim se dneva, ko sem sedel pred tv-jem in videl hendrixa. Mislil sem si:"fak ne, ne bi bilo fajn če bi jaz to znal?! " v trenutku sem letel v klet po staro, spolamano kitaro, ki sem jo dobil za božič. Valda, da na začetku sploh nisem vedel kako sploh poteka igranje kitare. Malo sem pač plozal gor pa je blo to to. Skoraj sem že obupal, ker začeti iz nič je pač malo težko + takrat še nisem imel interneta.

Dogodek, ki mi je povrnil voljo je bil, ko sem šel z matero na vikend k njenemu dedu. Zraven je tudi prišel njegov sin, ki je imel nekaj znanja o kitari. Na kose karirastega papirčka mi je napisal akorde. Spomnim se da sem takrat imel počitnice in sem se učil te akorde, ki mi jih je napisal. Drkal sem jih celi dan. Na srečo so takrat ravno bile počitnice. Nekaj časa sem pač rolal samo akorde, ker druga pač nisem znal. Kasneje sem spoznal enega kitarista, Žarkota jankoviča (trenutno igra pri invite). On je pa bil tista prva oseba, ko sem bil samo:"wow". Soliral je sem pa tja kot, da to ni nič spešl medtem ko sem jaz sedel kot prilepljen. Žarko me je naučil prvo lestvico, ki sem se je kdaj naučil -> pentatonična lestvica. Takrat pa se je začelo ne. Seveda si nisem znal nič druga z njo počet kot jo igrat gor in dol. Mi je pa pomagala pri razumevanju hendrixa, ki je bil takrat moj f*g god! Dosti časa sem posvetil poslušanja njegovih komadov ter igranja na njegove komade.

Moje mnenje je, da mora vsak kitarist poleg tehnike imeti še feeling. Na youtubu je na tone kitaristov, ki arpeggiote sekajo v nulo, potem pa ko je treba kako melodijico zaigrat pa sploh ne znajo povdarjati not. No ja, saj si niso sami krivi. Dan danes se pač promovira samo kdo bo kaj hitreje zaigral ne pa kdo bo kaj konkretno dobrega zaigral s feelingom.

Naslednje kar se je zgodilo je bilo, da sem si nabavil konkretno knjigo o tehniki igranja kitare. Kupil sem jo v music shopu marko, ki se je takrat nahajal tam nekje kjer je čajek (če je kdo iz mb, bo že vedel). Pridno sem vadil po kjnigi. Nisem igral v nobenem bendu, vseeno pa sem čutil potrebo po tem da se grem nekam kurčit - kot vsak kitarist. Pravi kraj za to je bil hartman. Ponavadi sem si najprej malo ogledal kitare&stuff, da sašo ne bi mislil, da se hodim samo kurčit tja. Potem pa sem zagrabil kakšno fenderco, jo vklopil in začel šrotat-ang. To shred. Dostikrat me je na sinth-u spremljal kak cigan (pardon, rom).

Naslednje obdobje se je začelo, ko sem imel na obisku kolega. Jaz sem igral na kitaro on pa je s kuhlo tolkel po loncu - yeah. To se je dogajalo nekaj časa, dokler se ni odločil, da si bo kupil bobne. Imel sem svoj 1. Bend, yay. Kolega je bil takrat totalno mahjen na metallico zato je bil najin prvi song for whom the bell tolls od prej omenjene skupine. Pogruntala sma, da nama manjka bass ter ritem kitara. Objavila sma oglas in se kmalu rešila tega problema.

Za skupino smo izbrali ime twist the knife. Naš prvi koncert je bil na ii. Gimnaziji v mariboru. Imeli smo lahko 3 komade torej smo si izbrali: lepper messiah - metallica, fight song - marylin manson, pa nek naš komad. V glavnem, koncert je bil zakon. Kaj se tiče tistega obdobja se pomnim, da mi ni primanjkovalo rib. Bilo je tak na isi. Šli smo v parka, malo zabrenkali ter zapeli in že so se nabrale okoli nas. Fajn je bilo, ja. Čez kakšno leto smo že imeli nadrkanih 18 komadov od metallice, tako da smo bili že skoraj kot nekakšen tribute band. Kljub temu kirk hammet zame ni bil nekaj posebnega.
V tistem obdobju sem bil navdušen nad kitaristi kot so steve vai, joe satriani, paul gilbert. No ja, saj sem še sedaj. Trudil sem se igrati njihov stuff, ni mi najbolje uspevalo. No ja, naš bend je razpadel, ko se je bobnar odločil, da bo podrl ritem kitaristu žensko.

Vmes sem imel še en bend, woody & the seamonkeez, ki pa sem ga po 1 letu zapustil zaradi različnih okusov glasbe med nami.

To vse me je pripeljalo do točke kjer sem sedaj. Koliko sebe vidim dosti preveč vadim in pre malo ustvarjam komade, bo že. S kolegom bobnarjem spet nekaj fretama in boma imela vaje pri meni v kleti. Ritem kitarista sem tudi že našel, bas pa še že bomo. občasno še kaj posnamem doma, to je pa zaenkrat vse.

Moj trenutni guitar hero je jason becker, hitro igra ko satan hkrati pa ima feeling. Mislim, da to njegov epični komad altitudes dokaže. Ampak žal se je usoda malo poigrala z njim saj je sedaj na vozičku. Sad. Pa satch, seveda.

Kakšna je vaša zgodba, dragi kitaristi?
Kdo so ljudje, ki so vas inspirirali?
(uh, pozabil sem še omeniti ensiferum. Njihove komade sem tud poslušal/igral v nedogled.

Ps: za začetnike, ki vas kaj zanima glede kitare. Z veseljem odgovorim, če bom le vedel odgovor.

Randy Rhoads

John Frusciante, Satriani, Petrucci... Hendrix, pa še bi se jih našlo. Čeprav sem basist, ne kitarist.

Legenda Jimi Hendrix.

Bob Brozman.

Se mi zdi da je tukaj nekdo omenil tudi Tommy-ja Emmanuel-a (pa je bil post zbrisan?) ali pa sem ga nasel preko linkov s strani o Bobu Brozmanu.

Kakorkoli: Zelo toplo priporocam kar cel koncert zacensi z Tommy Emmanuel Live at Sheldon Auditorium Part 1. Tako vsestranskega kitarista se nisem videl.

Drugace pa se David Gilmour in Ritchie Blackmore.

Da malo obudim tole temo...

Meni osebno je bil Hammett idol.. pa Satriani, Vai, SRV, Malmsteen, Mustaine sedaj v "zrelih" letih pa Clapton, Knopfler... zadnje čase pa tudi

ta mulc je fenomen!

Pat Mettheny & Mike Stern

Obedva imata in tehniko in feeling. Prvi sicer malo več tehnike, drugi pa malo več filinga.

Pa danes grem v Križanke pogledat, kako kaj igra Gilberto Gil

Randy Rhoads!

Carja sta mi Pat Metheny in Al Di Meola.

Pat ima nekaj totalno dobrih plat in nekaj fuj plat, Meola ima pa za moje pojme kar vse dobre - razen Vocal randevouz, ki mi je res anti.

Najbolse plate so mi - We live here in pa Kiss my axe.