Prezivnina (neplacevanje) izkušnje?

Vsemu navkljub je še vedno tvoj fotr - jst bi mu najprej reku, pol bi ga šou tožit

MadMax cifra je kar dosti večja :)

Res je ne želim nič podarjenega itd. Mogoče mi gre na živce tud to da ima še 2 ista primera kot sem jaz =) In da če ga bomo vsi šli tožit bo pa v škripcih (pa pustmo ostale itak nimam stikov z temi ljudmi, ker imam urejeno življenje zravn mame in imam dobrega očima) nič mi ne manjka itd. sam vseeno...

@edward: oče ni tisti ki te "naredi" ampak tist ki te vzgaja, z tabo preživi otroštvo in te financira, v zameno pa nič ne zahteva ker mu je v veselje.

Razmišljal sem že o pogovoru ja, vsekakor bi prvo rekel da ma mesec časa da mi pove kako mi bo povrnil ta denar (men je vseeno, lahk tud 1 leto ali 2 po mesecih...) potem če se ne strinja pa pač sodišče. Mama kolk je rekla da ni tak človek da bi sploh hotel slišat za to...tak da preveč na lep dogovor nemorem pričakovat (vsi ki poznajo zadevo vejo tako).

še kak predlog/komentar?

Je bil sploh zakonsko zavezan, da mora plačevat?

"jaz pa vseeno nevem zakaj bi pustil par 1000 € pri miru, stari pa se lahk na ta račun smeje. Predlog?"

Pomoje takšne stvari ne moreš spraševat na netu.

To je čisto odvisno od relacije ti-ata. Če se razumeta, se imata "rada" in spoštujeta, je drugače, kot če se ne marata, sovražita in jebeta. Verjetno je konkretno situacija nekje vmes, pa me tudi ne zanima. Lahko ti pa povem svoj primer.

Moj pravi "oče" je "baje" kar pri denarju, pa nikoli, ampak res nikoli, ni plačeval preživnine zame. Mama mu je večkrat težila, se vlačila po zavodih, sodiščih, itd. Sej je plunu kakšen obrok, dva, potem pa spet isto. Pri 18 letih sem prišel v isto situacijo kot ti. Lahko bi iztirjal denar za nazaj. Lahko bi šel do odvetnika in dobil "svoj" denar.

Ampak sem tak človek, da se mu zdi iz pod časti svojemu lastnemu očetu groziti, da naj vrne tisto, česar noče dati, če ne bo tožen. Od lastnega sina.

Raje ustvarim sam, očeta pa pustim pokopanega tam, kjer se je pokopal sam.

Sam imaš tako unikaten problem, da ti nihče ne more pomagati. Naredi tisto kar čutiš in veš, da je prav.

Pa saj veš kaj pravijo; človeka denarja ubije denar, človeka ljubezni ubije ljubezen,...

Moj fotr ni 18 let plačeval preživnine, potem sem pa itak že službo dobil in končal s šolanjem.

Uglavnem jst se na tvojem mestu nebi sekiral in bi pozabil na vse. Nekoč bo fotr tene potreboval, takrat mu lahko pa vrneš in mu poveš, da ga ni bilo ko si ga ti potreboval, sedaj pa tebe ni ko te on potrebuje in bosta kvit.

Res je zanimivo, Tilen, ampak vsi govorijo v svojem imenu oz. obrazlagajo, zakaj so se tako odločili, odločitev pa je še vedno prepuščena le avtorju te teme.

Če se boš odločil za izvršbo (glede na to, da ti že imaš sodbo, s katero je določena višina posameznega obroka, ti ne bo treba na novo tožit, temveč le vložit izvršbo), vedi, da je zastaralni rok za posamezne obroke preživnine tri leta, kar pomeni, da boš lahko v izvršbi zahteval le plačilo obrokov za tri leta nazaj šteto od dneva vložitve predloga. Če boš torej predlog vložil npr. dne 13.3.2008, boš lahko zahteval plačilo obrokov le od 13.3.2005 dalje do takrat, ko je oče začel plačevati preživnino, seveda vse z obrestmi od dneva zapadlosti posameznega obroka do plačila (najprej pa se prepričaj, če so ti obresti v sodbi sploh priznane). Ko bo izdan sklep o izvršbi, bo oče lahko vložil ugovor, o katerem bo sodišče odločilo (seveda glede na navedbe v ugovoru). Če boš šel v ta postopek, se najprej prepričaj, da ima oče dovolj rubljivega premoženja, da se boš lahko poplačal iz njega, drugače bo vse zaman oz. boš imel samo še dodatne stroške s svojim odvetnikom.

Zadnjih 10 let itak plačuje, prvih 8 ni,

Če je pa tako, potem so ti žal vsi obroki zastarali. Ne vem, zakaj CSD trdi drugače; boš moral njih vprašat, na kateri podlagi. Ne zastara pravica do preživnine, zastarajo pa posamezni obroki, kot sem ti že napisal.

Oprosti, ampak to ni moj oče. To je nek človek ki je napumpal mojo mamo...

Kako ni tvoj oče?

ôče -éta m, im. mn. očétje tudi očéti (ó ẹ́) 1. moški v odnosu do svojega otroka: njegov oče je padel v narodnoosvobodilnem boju; ima še očeta in mater; ubogati očeta; dober, skrben oče; dragi, ljubi oče; materin oče; skrbi zanj kot pravi oče požrtvovalno / po očetu so si v sorodu / ekspr. svojim učencem je bil drugi oče / kot nagovor počakaj, oče // moški, ki ima otroka: je oče dveh otrok; postal je oče / domnevni oče; družinski oče; nezakonski oče ki ob rojstvu otroka ni poročen z otrokovo materjo // (živalski) samec, ki ima mladiča: oče konja / mati in oče nagrajenega psa imata odličen rodovnik 2. v zvezi stari oče oče očeta ali matere: varuje ga stari oče; obiskati starega očeta // nav. mn., ekspr. prednik: naši očetje so živeli tu; zavreči vero očetov 3. zlasti v kmečkem okolju naslov za starejšega poročenega moškega, navadno gospodarja: sosedov oče so mi to povedali; hišni oče; oče župan 4. član samostanskega reda, ki je duhovnik: častiti očetje so se zbrali / očetje frančiškani / kot pristavek k imenu oče [o.] Marko Pohlin // rel. naslov za duhovnika: oče spovednik 5. ekspr., s prilastkom idejni utemeljitelj, pobudnik: je oče eksistencialistične filozofije; oče lirike / prav oni so očetje vsega gorja povzročitelji / duhovni oče vstaje ● ekspr. lahko bi ji bil oče v primeri z njo je star; otrok je po očetu ima njegove lastnosti; ekspr. fant je cel, izrezan oče zelo mu je podoben; star. duhovni oče duhovnik; krušni oče očim; rednik, hranitelj; ekspr. mestni očetje člani mestne uprave; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje ◊ rel. beli očetje red, ki se ukvarja z misijonskim delom v Afriki; cerkveni očetje krščanski pisatelji iz prvih sedmih stoletij; koncilski oče kardinal, škof, vrhovni redovni predstojnik kot zakoniti odločujoči udeleženec na koncilu; nebeški Oče Bog; sveti oče papež ♪

óčim -a m (ọ̄) materin drugi mož v razmerju do njenih otrok iz prejšnjega zakona: otrok ima očima; strog očim ∙ ekspr. svet mi je očim ljudje so do mene neprijazni, sovražni ♪

Je on oče, ker za razliko od "očeta" skrbi zate?

Če ni, kdo je potem oče?

Povsem resno me zanima, ker si tako izpostavil, da pač ni tvoj oče. Pomoje nismo ravno v pravi temi, pa vseeno. Če tebe oče ne priznava še to ne spremeni dejstva, da on ni tvoj biološki oče.

Edenpač, ni nujno, da je zadeva zastarala. OZ določa v 353. členu, da škodo, ki je povrzočena s KD, zastara v rokih, kot zastara KD. Iz 203. in 111. člena pa izhaja, da zadeva zastara v 10 letih. Se pravi ima še nekako dve leti časa.

V vsakem primeru pa lahko rečeš očetu, 8 let mi nisi plačeval preživnine, pa je prav, da bi sedaj kupiš kaj takega, kar rabim (dražji kolo, tv, itd.) Če ima in če da super, če nima in ne da, pač si misliš svoje, ča pa ima in ne da, mu zagroziš s kazenskim pregonom in odškodninskim zahtevkom. Namreč tu se v celoti strinjam, da je lahko v takih primerih sram samo očeta. Če otrok že "nima očeta", je prav, da vsaj denar izterja od njega.

"Če otrok že "nima očeta", je prav, da vsaj denar izterja od njega."

Ja, kaj je vse prav. Dejstvo je, da moraš biti res gnus od človeka, da "šparaš" na otroku. Sam sem imel ob odraščanju (pre)čudovitega očima, ki je pravzaprav bil moj pravi oče.

In šele tako razumeš in veš za kaj vse te bi pravi oče prikrajšal. In ne samo to, da bi te prikrajšal. Kaj vse ti je nameraval vzeti, česa nikoli pokazati in doživeti.

In to se ne da primerjati z nobenim denarjem. Seveda, ko si star okoli 18 let imaš naenkrat 1000 in 1 željo zato vsak € pride še kako prav.

Sicer je pa "nebivedu" lepo povedal, da gre za bumerang. Stvari v življenju se hitro obrnejo. In kmalu se pojavi vprašanje kdo dejansko "futra" koga.

"Sicer je res, da je lahko precej zoprno tožiti lastnega očeta. Ampak v tem primeru bi smelo biti sram kvečjemu očeta - ne sina."

Se strinjam s celotnim postom, bi pa dodal samo to: Če je še sin tak kot oče in mu denar (ker tu govorimo zgolj o denarju) pomeni edino sredstvo, da dobi svoj manjko nazaj, potem gre stvar hitro čez mejo dobrega okusa. Takšnega življenja pa si na koncu ne želi nihče. Ker to se ne konča samo pri preživnini. Tu je še veliko življenskih dogodkov (poroka, rojstvo otroka, itd.) in na koncu dediščina. In če se zakolješ že pri preživnini, se celo življenje z očetom dejansko samo kregaš in boriš za nekaj, kar on noče, da ti pripada. Pa ne govorim sedaj o nobeni taktiki, da na koncu prideš do hiše, stanovanja, pač pa o tem, da skozi celotno življenje trpiš zato, da na koncu dobiš nič.


Sicer pa gre dejansko za tako posebno stvar, da nekih splošnih trditev ni mogoče podati. Poznam primer, ko je sine tožil očeta, ta ga je "izplačal" in od takrat sta "najboljša kolega".

Pa naj še kdo reče, da svet ni nor.

"Če se fotr pol večnosti izogiba ne le plačevanju preživnine ampak dejansko funkciji "biti oče", potem ne vem, zakaj pomisleki o izterjavi.
Mar se bo pa ob sinovi poroki, rojstvu vnuka, ..., pa fotr kar čudežno spreobrnil?
Na-a, ne živet v iluzijah."

Ja sej ne veš. Poznam primer, ko je oče, takoj ko je izvedel, da bo postal "dedek"- naenkrat postal drug človek. Pa ne do svojega otroka ampak samo do vnuka. In potem mori. Vsem.

Tisto kar se mi zdi pomembno v teh zadevah je to, da imaš "počiščeno" na podstrešju. Življenje ponuja n kombinacij in vlečt se za "jajca" s pravim očetom ni ravno hvaležna stvar.

Poleg tega se takoj poraja vprašanje: Zakaj hočeš denar in zakaj ne kakšne sprave v smislu drugih stvari, katere bi ti, na dolgi rok, prinesle precej več, kot pa "goli" znesek v enkratni obliki. In zakaj bi, človeku, ki se je v življenju izgubil, grozil s tožbo in se mu tako zameril do te mere, da te odpika pri celotni dediščini. Kaj bi raje; 3000€ v enkratnem znesku in pogreb v zvezi z očetom oz. del stanovanja kot del dediščine. Čeprav so nekatere fotri totalni debili, se na koncu lahko izkažejo in "vrnejo" precej več, kot bi od njih pričakoval. Vsak spodoben materialist bi moral računati s tem. Se pa ve kaj je "ziher": izplačana preživnina in nujni delež. Se strinjam Max.

Pa čisto moralno gledano: če imaš doma dovolj (mama najde drugega) denarja, oče pa po drugi strani ne, je malo nerodno gledat, kako očeta rubijo. Vsaj če si normalen.

Pogosto so v te primere vpletene tudi mame. Ene so ok, spet druge lahko pijavke in lahko svoje otroke namerno! vzgajajo tako, da otroci dobijo od očeta vse tisto, kar mami, naprimer, ni uspelo. Seveda na koncu mami pobere vse (poznam en tak primer).

Skratka težko je bit pameten pri teh stvareh, še posebno pa če ne poznaš familije v katere se takšne stvari dogajajo.

MadMax se strinjam z tvojim postom (drugim nad tem). Drugace pa kar pisite, je zanimivo brat različne poglede na stvar.

Tilen

Zanimivo kako tisti, ki so "zamudili" priporočajo, da na vse pozabiš.

Nič nismo pozabili, ampak se nam je neumno zdelo se še s tem ukvarjat poleg vsega. Ko sem jaz prišel na CSD pred 20imi leti, so me ženske tam skoraj ven vrgle in linčale, ko sem izjavil, da bom fotra tožil, ker mi ni plačeval preživnine. Sej ima mat dobro službo so izjavljale in podobno. Mama je imela pa 117 dinarjev (stosedemnajst dinarjev) preveč plače, da bi jaz dobil tisto "tasocialno" štipendijo.

Tako da sem se takrat potem distanciral od tega, kasneje ko so se stvari na CSD-jih spremenile, je bilo pa že prepozno, da bi vložil zahtevek, da mi oni nakažejo denar in ga potem tudi oni izterjajo od očeta. Ta možnost je sedaj in je najlažje, zahtevek daš na CSD in oni ti nakazujejo tok, kot bi ti moral oče, potem pa njega rubijo.

Madmicka, mi govorimo o preživnini, ne pa odškodnini. Sicer pa:

KAZENSKI ZAKONIK

Neplačevanje preživnine

203. člen

(1) Kdor ne daje preživnine za osebo, ki jo je po zakonu dolžan preživljati in za katero je višina njegove preživninske obveznosti določena z izvršilnim naslovom, čeprav bi to zmogel, se kaznuje z zaporom do enega leta.

(2) Če je zaradi dejanja iz prejšnjega odstavka ogroženo ali bi lahko bilo ogroženo preživljanje upravičenca ali če se storilec izmika dajati preživnino, se kaznuje z zaporom do treh let.

čl. 111 KZ

(1) Kolikor ni v tem zakoniku drugače določeno, kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo:

4) pet let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto;

5) tri leta od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen;

in še čl. 115 KZ

Tek in pretrganje zastaranja izvršitve kazni

115. člen


(3) Zastaranje pretrga vsako dejanje pristojnega organa, ki mu je namen izvršitev kazni.

(5) Izvršitev kazni zastara v vsakem primeru, ko preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje izvršitve kazni.

Ker ni razvidno, da bi v tem času bilo karkoli storjenega v namen pregona, je zadeva zastarala.

Zdej, glede na to, da se nisi bil polnoleten, ko ti oce ni placeval prezivnine in glede na to, da bi tvoj zakoniti zastopnik moral poskrbeti, da se tej obroki izterjajo, imas IMO upravicen odskodninski zahtevek napram tvoji mami. Je pa res, da ne poznam prevec dobro tega podrocja, tako da jemlji z rezervo.

Pa nekako tudi dvomim, da bos sel tozit svojo mamo.

Vem za primer ,ko oče ni hotel plačevati preževnine(baje tudi socialna ni mogla narediti nič), fant oz. mama pa sta dobivala nekaj denarja iz preževninskega sklada,hkrati pa je isti fotr uveljavljal olajšavo dohodnine za sina.Na nek način sem torej preževnino plačeval jaz kot davkoplačevalec,čeprav ko so delal tamalga,nisem imel nič zraven.

@Matthai

A tvoji pa niso bolj veseli vnukov kot tebe? ;)

Malce nenavadna situacija, se ti ne zdi?

Šur. Ne oporekam ničemur kar si napisal. To se Saša samo šali.

Hmm, 8 let je mimo. se pravi, da če zastara po 10 letih, mu ostaneta še dve leti za izterjavo.

Jp, bo držalo. Moja napaka, pardon.

Nam zaupaš kako rešena? :)

Nja, to ne pomeni, da se ne splača malce povprašat po moralnem zadoščenju.
S tem mislim na to, če je fotr zadnjih 10 let malce prišel k pameti in mu je morda kaj do tega da bi se oddolžil, ne glede na zakonske dolžnosti.
Res pa samo ti veš kak je odnos med vama (ali mu je trenutno plačevanje le nujno zlo ali pa se je res poboljšal) in kaj lahko/ima(š)/nima(š) namen narediti v tej smeri.

Še en pomislek, naj se prosim izjasnejo tudi kvalificirani pravniki.

Za potrebe poenostavitve recimo, da zastaranje nastopi v 2 letih, opazujemo obdobje 4 let. Pravica do preživnine je priznana v izvršilnem naslovu (pogodbo).

1. in 2. leto oče NE PLAČUJE preživnin(e).
3. in 4. leto oče PLAČUJE.

Na hitro rečeno - sin ne more (uspešno) zahtevati preživnin za "dve leti", saj bi očetov ugovor zastaranja uspel.

Sodnik, ki pozna materialno pravo (in ga mora uporabiti), pa se spomni na določbo OZ-a.

V. VRAČUNAVANJE IZPOLNITVE

Vrstni red vračunavanja

287. člen

(1) Če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, potem se, če se o tem nista sporazumela upnik in dolžnik, obveznosti vračunajo po istem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi.

(2) Če ni dolžnikove izjave o vračunavanju, se obveznosti poravnavajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev.

(3) Če je hkrati zapadlo več obveznosti, se najprej poravnajo tiste, ki so najmanj zavarovane, če so vse enako zavarovane, pa najprej tiste, ki so dolžniku v največje breme.

(4) Če so po vsem navedenem obveznosti enake, se poravnajo po vrstnem redu, kot so nastale, če so nastale hkrati, pa se tisto, kar je bilo dano na račun izpolnitve, porazdeli na vse obveznosti v sorazmerju z njihovimi zneski.

Torej, ko je oče 3. in 4. leto plačeval, in ob tem ni izrecno določil, katere svoje posamezne obroke izpolnjuje, je v bistvu izpolnjeval šele obveznosti 1. in 2. leta (sicer le delno, če upoštevamo še obresti). Posamezni obroki so bili sicer morda lahko že zastarani (npr. obrok je zapadel 1.1.2001, prvo plačilo pa je bilo izvedeno 15.1.2003), vendar to nima veze.

V tem primeru bi sin uspel v izvršbi izterjati celoten znesek preživnin.

Če je temu tako (zopet prosim kvalificirane pravnike, da potrde oz. ovržejo moje razumevanje), potem je nauk takšenle: Sinovi, ne opozorite očetov na zgornjo določbo Obligacijskega zakonika! :)

Sej, tle se lepo vidi, kako pravo deluje. Ene stvari so totalno gnilo postavljene, seveda v zaščito barabonom. In potem se oglasi še tehnični vodja foruma, kako da se na to spozna in poziva vestne pravnike, da potrdijo njegovo (gnilo) prepričanje.

Zdej nej pa meni en pravnik razloži, v čem je fora teh zastaranj. Zakaj tako zelo potrebujemo ta zastaranja. Potem, naj me še socialne službe prosim poučijo, kako to, da ne pomagajo dotičnim, ki imajo tovrstne težave, da bi kljub zastaralnim rokom le prišli so svoje pravice, sploh v primerih, kot je tale, kjer je vsaj po navedbah povsem jasno, da bi oče lahko po vseh teh letih za svojega otroka prispeval vsaj denar, če se že čustveno in vzgojno ni angažiral.

o+ nevone

Brez zamere nevone, ampak predlagam, da gresta s Thomasom v ono drugo temo še naprej "reševat" Irak. Po moje bosta tam bolj uspešna. Kaj naj ti rečem... vzemi so v roko kakšne osnove prava, recimo Rimsko pravo in si preberi, pa ti bo morda jasno.

Vprašanje je približno na takem nivoju kot "zakaj hudiča imamo sploh kazensko procesno pravo", saj ga "izkoriščajo" samo baraboni, ki se potem z dobrim odvetnikom uspejo izvleči na sodišču, čeprav je "jasno", da so vendar krivi.

Ja, vem. Off-topic sem. Sem že tiho.