Na IJS premikali atome + debata o slovenski raziskovalni srenji

http://www.amazon.com/Never-Rest-Biography-Cambridge-Paperback/dp/0521274354

Vse piše. Jaz kar verjamem, obilno citira.

Zanimiv igrano-dokumentarni enourni filmček o Newtonu sem našel na video google
Newton heretic

Zaigrane scene nas bolj kot le branje biografije približajo takratnemu času in pokažejo v kakšnem okolju je živel in ustvarjal Newton.

Bodimo realni. Slovenska kriket in slovenska znanstvena reprezentanca sta trenutno oba outsiderja.

Navkljub vse epskim dosežkom Mirovnega inštituta in njegovih sotrudnikov.

Se povsem strinjam, marko. Lahko pozabimo na naše kriketaše (celo nogometaše) brez posebne škode. Znanstveno delovanje pa je nekaj povsem drugega, bistveno pomembnejšega.

KAKO jo pa znanost reinštalirat, da bo kot je bila "v dobi naših nemškutarjev", 100 let nazaj, je pa veliko vprašanje. Dobro bi bilo najti odgovor nanj.

Nevoščljivost in ignoranca nista samo slovenski značilnosti, tega je tudi drugje dosti.
Naš problem je v slovenski majhnosti, ta pa je predvsem v naših glavah in iz nje izhajajočem manjvrednostnem kompleksu, ki se pa po naravni poti skuša zdraviti z nasprotnimi izbruhi večvrednostnega kompleksa. Simptomatične so izjave; kaj bodo ti butasti Američani, saj so same budale, v primerjavi z nami razgledanimi pametnjakoviči, pa tudi naše nadpovprečno ukvarjanje z ekstremnimi športi. Kaj vse bi naredili, da bi lahko prišli med "tavelike", v Guinessovo knjigo, preplavamo vse najdaljše reke, če je treba in priplezamo na najbolj špičaste vrhove ...

Kljub naši "majhnosti" si moramo vbiti v glave, da pravzaprav nismo majhni, najpametnejši pa tudi ne! Smo ravno taki, kot vsi drugi, nič več, nič manj. Bedaste komplekse in predsodke pa čimprej zabrisati skozi okno.

Občutek imam, da se najmlajši rod že bolj, kot mi, počuti za člana širše evropske skupnosti in da se takrat, ko bomo mi s koreninami še v prejšnjem sistemu pranja možganov, svoje odslužili, ne bo več toliko govorilo o nacionalnih, ampak že bolj o evropski znanosti.
Če ne bo dobil ustreznega dela v Mariboru, se bo pač preselil drugam, ne nujno v Ljubljano, lahko tudi v Pariz ali pa v Kopenhagen, saj valuta je ista, sporazumel se pa tudi bo, angleško danes žlobudrajo že triletni otroci.

Trend v tej smeri se mi zdi pravilen, saj znanost ni slovenska, evropska ali ameriška, znanost je lahko le vsečloveška.
V dobi interneta pa to še posebej velja.

Hehe, Kopehagen sem namenoma napisal, ker me je zanimalo, če se bo kdo spotaknil
Bolj pravilno bi bilo, če bi napisal, ..valuta bo enaka.. do takrat, ko bodo ti malčki odrasli.

gani-med> @jype: newage si verjetno omenil zaradi mojega pisanja o alkemiji s katero sta se ukvarjala Newton in Leibnitz.

Nikakor ne, le zaradi tvojega sodobnega pogleda na transnacionalno znanost.

gani-med> Znanost, kot jo poznamo danes, takrat še ni obstajala

To je res, pa vendar sta očitno zavist in tekmovalnost še vedno glavni zavori, vsaj v tem delu sveta. No, sčasoma se tudi ti dve izrodita v apatičnost.

gani-med> Bolj pravilno bi bilo, če bi napisal, ..valuta bo enaka.. do takrat, ko bodo ti malčki odrasli.

Upajmo. Združene države evrope, če se jih pravilno ustanovi, lahko prinesejo ogromno koristi. Za zdaj žal kaže, da se že v samo konstitucijo EU skušajo zapisati parcialni interesi in vzvodi moči, ki ne temeljijo na mandatu ljudstev, temveč na birokratskem stroju EU, katerega nadzor je vse prej kot zadovoljiv. Transparentnost (pa ne tista po Bajuku) in direktni nadzor sta edini paradigmi, ki lahko eventuelno zagotovita tudi učinkovitost EU, ki bi potem omogočala tudi bistveno hitrejši razvoj znanosti.

jype>>Nikakor ne, le zaradi tvojega sodobnega pogleda na transnacionalno znanost.
Tega pa ne razumem, kaj ima transnacionalnost znanosti z new-age gibanjem, ki se hoče predstaviti celo kot nekakšna alternativa znanosti?



@Thomas
Jaz sem tale film zdaj prvič videl.
V 17.stoletju je bilo samo po sebi umevno, da je bil vsakdo veren in pokoren cerkvenim avtoritetam.
Newton je bil mistik, vendar v napačno smer, saj je, kot se za žida tudi spodobi, dvomil v Kristusovo božanskost, sveto trojico in druge krščanske dogme. Če bi se s svojimi pogledi preveč javno izpostavljal, bi bilo ogroženo tudi njegovo življenje, saj do heretikov ni bilo milosti.

Seveda pa sta bila oba, tako Newton, kot Leibnitz intelektualna velikana svoje dobe in svoja velika odkritja sta stresala tako mimogrede.

Kako vpeljati koristi trga na področje znanosti?

Pomoje bi država morala manj investirati v samo znanost, ampak več v kakšne nagrade stila NASA challenge.

Če bi bila primerno visoka, bi še celo zadišala kakšnemu inštitutu, nemara celo fakulteti.

država bi resno morala najti nekaj "drobiža" za takole stvar.

Aja, pa čisto takole mimogrede - koliko od sodelujočih v tejle debati dela v znanosti? Se pravi v kakšnemr aziskovalnem inštitutu ali pa so se prijavili za kakšen raziskovalni projekt (domači ali tuji)?

Toliko, da vemo kdo ima realne izkušnje in kdo pojma nima o čem govori.

Bomo kritizirali kar od zunaj, če ne zamerijo.

Ker ni navade, da bi recimo gledališčnike kritizirali samo zaposleni v teatru, politike politiki in tako naprej.

Ker da ostali nimajo pojma.

Forget it!

Kdo pa pravi, da se ne sme kritizirati? Lahko se.

Dobro je samo, da je jasno kdo ima pojma o tem, kar govori in kdo ne.

Približno tako kot debata o srčnih zaklopkah. O tej temi lahko in smeta govorit tako srčni kirurg, kot avtomehanik. Samo precej več teže bo imelo mnenje kirurga. Saj ne, da avtomehanik ne bi utegnil kaj pametnega povedat - verjetno pa to ni kaj preveč.

Kar navadite se, da socialistične enakosti ni več. Tam so pač vsi vse vedeli in vsi vse znali. Danes pač šteje realno znanje.

Institut Jožef Stefan, kot tudi drugi "državni" instituti se financirajo preko domačih in mednarodnih (EU) projektov, na katerih lahko kandidira takorekoč kdorkoli. Lahko tudi raziskovalne skupine iz privatnega sektorja (če bi le ta obstajal).

NASA challange je v bistvu nekaj zelo podobnega projektom, le da v ljudeh vzbudi bolj pozitivna čustva, npr. zanimanje, izziv, zadeva postane stvar debate ob kavi... in je zato tudi veliko bolj odmevno ter uspešno. Poleg tega so sredstva podeljena le, če so cilji doseženi. Včasih je potrebno zadevo le preimenovati in nekoliko spremeniti in je učinek čisto drug.

Tretja stvar, ki mi leži na duši pa je birokracija, ki ubija nemirnega raziskovalnega duha. Za to pa trenutno ne vidim rešitve. Lahko je bit pameten, ampak besede brez dejanj so prazne.

> Če mi bo avtomehanik zašuštral ali če ocenim, da mi je preveč računal za popravilo avta, bom jaz, ki se na popravilo avtomobila čisto nič ne spoznam, enostavno zamenjal mehankarja. In če mu to naredi še par strank, lahko začne počasi zapirati delavnico.

Jah, sej v znanosti je podobno. Če bo eden le prejemal denar, rezultatov v obliki člankov, citatov, patentov, javnih dogodkov... ne bo, bo država pač financirala drugega raziskovalca... Pa kar dosti se v zadnjem času gleda tudi na to, koliko denarja pridobiš iz drugih virov: gospodarstvo, EU skladi...

> Aja, pa čisto takole mimogrede - koliko od sodelujočih v tejle debati dela v znanosti?

o/

Rešitve;
Del davka, lahko podjetja namenijo določenim inštitucijam- tudi inštitutom, inštituti pa naj se pomatrajo, da bomo vedeli/mislili da jih rabimo.

Še bolj se mi dopade pa ameriški sistem financiranja univerz, ki se ga da najbrž da uporabit tudi na inštitutih (najbrž se že); Torej- inštitut se financira od novo ustanovljenih start-upov.
Ker ima nekakšen monopol nad geniji, to nebi smelo bit težko, iz viškov pa naj financira znanost ki ni toliko profitabilna na prvi pogled (za prihodnje dosežke, za prestiž in dobro ime).
Iz univerze naj pobira dobre učence, profesorji sodelujejo/silijo učence (predavanja/nagovori), predavanja o biznisu,..

Čakamo da bo tako kot ponekod v tujini(predvsem v USA)- da ima fax dva izhoda- z diplomo, ter z podjetjem. Z podjetjem je bolj zaželjeno seveda (tako za državo, kot za šolo, ker dobi sredstva od deleža, kot za študente same- ponavadi so tudi lastniki)

> Dolgoletno uspešno tradicijo na tem področju ima Cambridge.

Torej, privatizacija znanosti in njenih dosežkov.

Ker doslej je bilo mišljeno, da znanstveni rezultati so last vseh, v zameno za državno financiranje.

Zdej to pade?

Samo vprašam.

No, sej to je (tudi) moj point. Da so raziskovalci novega v "socialističnem" odnosu z državo je že mau smešno. Pa bila to Slovenija ali ZDA.

Da ta država znanje tala naprej zastonj, je težko verjet, čeprav je povečini res.

Profitniki pa kot ujede čakajo, da na čem novo pridošlem (povsem legalno) zaslužijo, je pa tudi ... smešno mau.

Sicer večina je zanje povsem neuporabno, vse pa ne.

Koncept .. je mau komičen postal, skozi čas.

Bo treba drugače zastavt, IMHO.

Kriteriji za uspešnost znanstvenega delo so IMHO zreli za prevetritev.
Sej mogoče, da so v redu. Morda pa niso.
In kateri so ti kriteriji?

Če tega ne veš Thomas - ker kriteriji obstajajo in celo precej ostri - potem te štejem med ignorante.

gani-med: ARRS (=agencija za raziskovanje RS) ima precej jasne kriterije. Enako velja za habilitacije. Pomemben kriterij je tudi mednarodna uspešnost.

Samo tolk, za info, da ne bomo blejali na pamet.

Pa tudi to se splača vedeti, da država praviloma ima neke potrebe i potem objavi javni razpis za zadovoljitev teh potreb. Nanj se prijavijo različne raziskovalne organizacije. Če je izbor napačen - ali pa potrebe države napačno ocenjene - je to po mojem mnenju prvenstveno problem politike in ne znanstvenikov. Raziskovalci se samo prijavljamo na javne razpise z idejami, načrti in referencami. Tako kot katerokoli podjetje. Le da tukaj ne ponujamo svinčnikov ali avtomobilov, pač pa raziskave.

Če je kdo mnenja, da je to narobe, naj na odgovornost pokliče politiko. Ni treba raziskovalcev mešati v to.

In ko govorimo o dosežkih znanosti, je treba vedeti, da je delo znanstvenikov danes timsko. Velikih imen praktično ni več. Poleg tega poteka živahno mednarodno sodelovanje. Sam sem recimo član raziskovalne skupine, ki sodeluje pri nekem mednarodnem znanstvenem projektu, ki je pred kratkim kot prvi družboslovni projekt dobil Descartesovo nagrado (to je najvišje priznanje EU za znanstvene dosežke). Skupina šteje par sto ljudi iz cele Evrope. V skupni pa smo bili Slovenci med bolje ocenjenimi.

Ideja Lukata Velikega mi je precej všeč. Seveda pa za kaj takega ni politične volje.

Res je pa, da bo treba nehat jamrat in bo treba zadeve vzeti v svoje roke. Se pravi pobudo. In ker je Slovenija gnila, se bo treba razgledati po tujini.