kaj je to sploh programiranj?

Torej mi zna kdo po kmečko razložit kaj je to sploh programiranje?

Programiranje je pisanje programov. Program je seznam ukazov ki računalniku pove kaj naj naredi. Torej programiranje je pisanje teh ukazov.

Ce si ne znas tega sam poiskat na internetu, potem si na napacnem forumu.

programiranje je zaracunavanje 10 minutnega dela z ceno 40 urnega dela...ob tem moras v pogovoru s stranko v razlagi porabljenega casa uporabiti cim vec besed kot so:
-relacija
-optimizacija
-integracija
.
Ko ti to uspe si...programer.

Če si imel matematiko v povprečju 2 ali 3, se sploh ne začet ubadat s tem (ker imam občutek, da se boš).
Trust me, I've been there.

Hmm.... težke matematike v srednji šoli?

Mislim, da je dobro RAZUMEVANJE matematike v sredni šoli nujno za kakršno koli resno ukvarjanje z programiranjem. Razumevanje v moji knjigi ne pomeni, da lahko na pamet računaš odvode. Razumevanje pomeni, da veš kaj je aksiom in kaj je izrek. Razumevanje pomeni, da razumeš kako se z zaporedjem korakov (npr. popolna indukcija) pride do željenega rezultata. Razumevanje pomeni, da veš kako sestavljati že znane aksiome in izreke v nove izreke.

Matematiko v srednji šoli se lahko "naredi" na dva načina. Bodisi za učenjem vseh formul na pamet, kar praviloma prinese dobre ocene, bodisi z razumevanjem kako matematika "deluje" in kako se matematiko "ustvarja", kar pa praviloma prinese slabše ocene. Vsak lahko sam ugane kakšne pa so potem ocene iz matematičnih predmetov na fakultetah. Po eni izmed interpretacij se lahko na postopek programiranja gleda kot na vejo matematike. Tako kot na teorijo grafov, teorijo množic, geometrijo, ...

Tako potem vsa srednješolska matematika za programerja ni pomembna zaradi snovi, ki se jo uči. Pomembna je predvsem zato, ker se preko nje mladi možgani spoznavajo z formalnimi metodami in matematično logiko, ki usmerjajo način analiziranja problemov in strategije reševanja posameznih kategorij problemov. Kot vedno se tukaj izkaže, da so dobri matematiki lahko dobri programerji, slabi matematiki pa le izjemoma. Ne zato, ker bi obstajala vzročna povezava med znanjem matematike in znanjem programiranja, temveč predvsem zato, ker odličnost na obeh področjih izhaja iz identičnih osnov, iz identičnega načina razmišljanja o težavah.

Pomen matematike pri golem programiranju je tako izjemno omejen. Pri samem delu tako programer najbolj izdatno (vede ali pa nevede) uporablja izreke izjavnega računa in Boolove algebre. Vendar pa obstajajo različne veje matematike, ki se ukvarjajo z različnimi problemi, ki se programerjev pogosto dotikajo, čeprav ne neposredno. Teorija grafov, algebra, teorija množic, matematična logika in kombinatorika so vse stvari, ki pomagajo pri načrtovanju in razumevanju že malenkost bolj kompleksnih sistemov. Res pa je, da ravno ta razlika med razumevanjem matematičnih metod, kar je nujno za programerja, in znanjem točno določenih vej matematike, ločuje programerje od načrtovalcev sistemov. To nikakor ne pomeni, da so načrtovalci sistemov večvredna vrsta. To pomeni predvsem to, da se programerji ubadajo z eno domeno problemov, načrtovalci pa z drugo. Za vsako domeno pa so potrebna določena znanja, ki pa so na srečo komplementarna. Komplementarna v smislu tega, da je karierni prehod za programerja velikokrat samo nadgradnja njegovega znanja.

In kaj programiranje sploh je? Odvisno. Če ga gledamo kot poklic, je to prozvodnja računalniških programov. Če ga gledamo kot hobi, je to raziskovanje in eksperimentiranje z računalniki in večjimi sistemi. Če ga gledamo kot izobrazbo, je to zadeva, ki jo lahko opravlja vsakdo, ki razume formalne matematične metode, in, ki jih zna tudi pravilno uporabljati za reševanje problemov. Programiranje je veliko stvari, predvsem pa je to ena izmed človeških intelektualnih dejavnosti. In kot takšna se odgovori in interpretacija skoraj ne razlikujejo od drugih intelektualnih dejavnosti. Bodisi kiparjenja, raziskovanja vesolja, novinarsta in še česa.

Za konec pa še mini test, če si lahko programer: napiši postopek kako lahko po korakih zmnožiš dve 1000 mestni števili. Če ti uspe, je programiranje nekaj, s čemer se lahko ukvarjaš. Vprašaj pa se, če je to tisto s čemer se želiš ukvarjati, kajti vsak intelektualen poklic zahteva celega človeka in programiranje pri temu ni izjema.

Pri mini testu sem pozabil napisati kater programski jezik se lahko uporabi za izdelavo postopka. Za začetnike predlagam programski jezik slovenščina, da pa bo izziv malo večji, pa lahko napišete en program v trpniku, drugega pa v tvorniku. Samo pazite, da ju ne boste mešali.

Ne vem zakaj je moderator pobrisal moj post, ampak programiranje _je_ poezija.

Samo da namesto literarne podkovanosti potrebujes matematicno. Brez matematicnih znanj se programirat ne da. Da se klikat z misko sem in tja in doseci da "nekaj dela", ampak to ni programiranje.

...se logika je del matematike :D

@Looooooka:
Čisto si zgrešil poanto. Matematika niso formule. Tudi ne vem, zakaj ljudje mislijo, da je matematika sestavljena samo iz formul. Verjetno zato, ker jim je kakšen nesposoben učitelj matematike v srednji šoli predmet čisto priskutil, ker ga ni znal niti razlagati, kaj šele narediti zanimiv.

Matematika so matematično postopki, pristop do reševanja problema, če sem lahko predrznen, matematika je način razmišljanja. "Mal logike" je dejansko "primeren način dela in razmišljanja", "razmišljanje izven škatle" pa je navadna floskula. Razmišljanje izven škatle ni nič drugega, kot to, da človek ne razmišlja v kontekstu formul in vnaprej pripravljenih postopkov (copy paste kode, brez razumevanja), temveč po potrebi ustvarja lastne formule in postopke (razvoj aplikacije). Razumevanje matematike pa je tukaj nujno potrebno, ker brez nje za dva izraza (postopka) sploh ne znaš povedati zakaj, in, če sploh sta enakovredna.

BlueRunner ce ti tko pravs....pol bo moj ucitelj matematke koncno lahko vesel da mam rad "matematiko"

@Looooooka
Veš, če pri analizi problema razmišljaš na način, kot razmišljajo "tapravi" matematiki, potem si dojel bistvo matematike. Pustimo ob strani, da morda ne znaš vseh formul, kajti res dober profesor bo znal primerno nagraditi razumevanje, saj je to na koncu veliko pomembnejše, kot pa naučeni recepti. Naučeni recepti te bodo spravili skozi maturo, razumevanje te bo pa spravilo skozi življenje.

Poanta razumevanja je ravno v temu, da boš kot programer (na žalost samo v redkih trenutkih) reševal težave, ki jih pred teboj ni rešil še nihče. Uporaba "matematičnega razmišljanja" je za uspeh določilnega pomena, saj boš moral najti že obstoječe gradnike in jih povezati na nov način. Povezati na nov način pa pomeni spoštovanje določenih matematičnih zakonitosti - temu lahko rečeš logika. Na pravilen način zato, ker vsak ve, da 1+1 = 2, pri programiranju pa moraš "izpeljati", da je A x B x C = R, pri čemer so A, B in C trije postopki, ki jih že poznaš, R pa rezultat, ki ga pričakuješ.

ce bos kje meu karkol za racunat z nekimi hudimi matematicnimi funkcijami in postopki lahko lepo vzames knjigo in si pogledas formulo.

To seveda velja le kadar je očitno, da imaš opravka z neko formulo (recimo piše v specifikaciji), je pe še ogromno drugih primerov, kjer bi matematiko lahko uporabil, ampak je moraš vsaj toliko poznati, da veš, a) da je to nekdo že rešil b) kam pogledati.

Če delaš v neki firmi, ki štanca praktično isto kodo dan za dnem (recimo kake poslovne sisteme), ti umetniški pristop ne bo kaj prida pomagal, v primeru bolj zategnjene firme bo celo škodoval. Znanje 'matematike' - irrelevantno. Če delaš v firmi, ki piše software za pospeševalnik v CERNu boš rabil precej drugačen pristop. V tem drugem primeru lahko tudi obvladaš matematiko kolikor hočeš pa ti verjetno direktno ne bo pomagala (tako ali tako boš dobil 'formule' ki jih bo treba implementirat), bo pa še kako pomagala pri tvojem razmišljanju o rešitvah problemu. Tretji primer je pa totalno umetniški - razvijanje programskih jezikov. Brez nekih 'umetnikov' v programiranju ne bi šel razvoj nikamor.

Drugače je pa moje mnenje, da vsak resen softwareski projekt bi moral vključevati oba vidika. In prostora je trenutno še dosti za programerje vseh kalibrov.

Ampak lepo prosim, pisanje html ni programiranje.

Se strinjam s Kopernikom. Umetnost je kvečjemu potraten luxuz v tem primeru.

Nobena koda ni dobra, če in dokler ni napisana popolnoma avtomatično z drugo kodo!

Za znanje matematike velja enako. Dokler ni to ena velika datoteka, v kateri so našteti vsi relevantni izreki, je nepotreben in škodljiv luxuz.

Enako je čista potrata, da se človeški možgani pasejo po bitnih stringih. Razen v lastno zabavo seveda. Sicer je pa treba človeka pokrajšati iz procesa ASAP.

Lepota je odvečen in nepotreben pojem tukaj. Razen, v kolikor jo imaš za svoj pleasure.

Vendar če delaš nekaj profesionalno, je tvoj pleasure denar ki ga dobiš. Ne jeba s kodo! Pleasure (oziroma odvzem paina) prodaš (zamenjaš, trejdaš za denar) pa recimo prodajalcu pečenih klobas, ker mu delaš "blagajniško poslovanje".

Nismo nobeni aristokrati ali larpurlatistični umetniki, hvalabogu. To anomalijo je kapitalizem na srečo spoliral.

Lahko pa kaj programiraš v svojem prostem času, če ti je toliko do "umetnosti".

Samo če bo dobra, jo boš prodal. Sicer je brez veze.

Homo capitalisticus trejda pleasurje, ne kot Robinzon, ki je pridelal vse zase.

Njah, Thomas je neizkušen programer in ne razume, da je umetnost še kaj drugega kot prodajanje buč.

Umetnost izhaja iz ugodja, ki ga izzovejo razpoznavni vzorci. Te dobri programerji prepoznajo približno tako kot dobri pisatelji: ker so v preteklosti absorbirali veliko znanja, lahko pozneje, ko naletijo na problem, ta problem rešijo z orodji (programer z matematičnimi, pistatelj pa z literarnimi), ki za manj izkušenega niso očitna izbira.

Žal so stroji, ki bodo znali ustrezno simulirati te procese, še daleč. Tudi evolucijsko programiranje, ki ga je včasih Thomas tako zelo opeval, se žal ne obnese preveč. Eden od razlogov je zagotovo ta, da je evolucija brez razpoznavanja vzorcev sila počasna.

Thomas> Homo capitalisticus trejda pleasurje, ne kot Robinzon, ki je pridelal vse zase.

Homo sapiens pa ustvarja zero-cost pleasure, z informacijsko dobo pa lahko ta pleasure tudi distribuira praktično zastonj. To ne pomeni, da ničesar ne zasluži, zgolj to, da praktično ves pain odpade.

Thomas> To je ena taka akontacija na bodoče pleasurje, ki jih slava in denar prinesejo. Še Newton ni mogel biti tiho o svojih odkritjih več kot 30 let.

To je res, bodoči pleasure je pomemben, a žal (zato žal, ker bi sicer vse bilo smešno preprosto) ne izhaja (vedno in za vse ustvarjalce) iz slave in denarja. To sta sicer plusa, vendar minimalna: večina umetnikov je larpurlartistov zato, ker je umetnost tista, ki prinese pleasure.

Delujoča rešitev umetnika navda z veliko večjim veseljem, kot kakršnakoli kompenzacija, ki bi jo za to rešitev lahko dobil. Ja, 1000:1 je približno pravo razmerje za take ljudi, ampak ker je ljudi že skoraj 7 miljard imamo takih ljudi vsekakor ogromno.

Za vsakih 1000 Thomasov najdemo vsaj enega Nikolo Teslo.

> ki sešteje vsa naravna števila do (vključno) 10.

int n=55;

"Žal" moramo spoznati, da če hočemo udobno, neožuljeni hoditi okoli, potem v proizvodnji čevljev ni nobenega prostora za izzživljanje kopitarjev, smolarjev, templarjev in vseh ostalih šuštarjev.

Njihovo, nekdaj (razumljivo) čislano delo naj kar se da racionalno opravijo stroji, pa kakšna nekvalificirana delavka, if need be. Until need be.

Za vse panoge to velja. Tudi za dokazovanje matematičnih izrekov, ki ga nekateri smatrate za "največ kar se da sploh".

To tadrugo nalogo pa reši kar sem. Saj verjameš v "odrešilno moč dela". Sploh če je to programerstvo ali kaj sorodnega.


Jest ti pa povem, da nisi nič bistveno boljši od kmeta ali šuštarja. Delo je pač delo, opraviti ga je treba, asumpcija, da ga mora ravno človek, pa zastarela kot kamnita sekira.

Povsem praktično vprašanje je, kaj se avtomatizira najprej. Mogoče natakarje čisto nazadnje.

Da pa pesniki in programerji verjamejo, kako so unique, je pa njihova tehnika izboljševanja samopodobe. Nič drugega kot zanje koristna iluzija.

> Tvoj problem je predvsem ta, da tisti, ki jim umetnost predstavlja pain, ne zmorejo avtomatizirat umetnosti, tisti, ki jim predstavlja pleasure, je pa nočejo.



Thomas Buckner wrote:

>>The singularity will arrive when 90% of the
>>population consists of artists, priests
>>and whores.;=)
>>
>>
>>
>>
>Three names for the same thing. ;-)
>
>Tom Buckner
>
I should have added politicians.. ;)

(But I think they will become obsolete sooner ... ;|)



[from sl4]

Temu verjamem, a sem prepričan, da se to ne bo zgodilo še dolgo časa.

Danes imamo ogromno ljudi, ki se imajo za umetnike, pa to niso. Pogosto tudi sami ne vedo, da niso, a tisti, ki so, zelo hitro vidijo razliko.

Problem ostaja in je evolucijski: umetniki se ne množijo hitreje kot šarlatani in delavci.

BlueRunner - nisi dovolj zanimiv, da bi šel v posle s tabo.

yupe ... tvoj rasizem, da se ljudje nekako biološko ali kako drugače delijo na umetnike in neumetnike, pa ni zastarel kot kamnita sekira. Samo ene 100 do 200 let zastarel je pa vseeno.

Ne verjamem, da so ljudje biološko drugačni, vsekakor pa na njihovo umetniški potencial močno vplivajo starši in vzorniki.

Tvoji so očitno slabo poskrbeli za širjenje obzorja, zato ne zmoreš zaobjeti razlike med umetniki in neumetniki, a to je normalno. Noben neumetnik je ne more. Vseeno lahko to spremeniš: zadeva se imenuje paradigm shift.

Ko bo na svetu 90% umetnikov, bodo neumetniki lahko invalidsko upokojeni in jim ne bo treba ustvarjat.

BlueRunner - nisi dovolj zanimiv, da bi šel v posle s tabo.

"Sicer pa", je rekla lisica, "grozdje še ni zrelo."

Lepo je videti, da je dokaz pravilnosti tega, kar si sam napisal, izven tvojega dometa. Izogneš se pa tako, da izziv spregledaš. Res si prav napisal, ko si napisal, da lahko pravilnost tvojega dela dokazujejo drugi - sam si tega očitno ne upaš.