V prvi polovici sedemdesetih so tudi ponekod v zdravstvu začeli z uporabo elektronskih računalnikov, vendar večjega računalnika znotraj zdravstva in načrtnega razvoja v smeri zdravstvenega informacijskega sistema v tem času še ni bilo. Leta 1974 je bila ustanovljena posebna komisijo za zdravstveni informacijski sistem(ZIS), ki je preučila stanje računalništva v zdravstvu in je ugotovila da razvoj strojne in programske opreme precej zaostaja za potrebami. Najpomembnejše korake v smeri enotnih obdelav so dotedaj naredili v Zdravstvenem domu Celje in v Komunalnem zavodu za socialno zavarovanje(KZSZ) Ljubljana s prvim vsedržavnim projektom Avtomatska obdelava receptov(AOR). Šlo je za izvedbo optičnega odčitavanja receptov z optičnim čitalnikom IBM 1287, ki so ga takrat imeli v Mehanografskem centru v Ljubljani na računalniku IBM 360/40. Izdelali so programe v zbirnem jeziku in banke podatkov o zdravnikih, zdravstvenih organizacijah, lekarnah, zavarovanih osebah, zalogah in cenah...

V Službi družbenega knjigovodstva(SDK) so si pri obravnavi plačilnega prometa od samega začetka pomagali s tehnologijo. Prejem, sortiranje in pripravo plačilnih dokumentov so izvajali po podružnicah, strojno knjiženje pa v Republiški centrali v Ljubljani, kjer so imeli od leta 1964 elektronski računski stroj Univac 1004. Ta je v primerjavi s klasičnimi računskimi stroji takrat sicer vnesel nekaj zelo zanimivih novosti, vendar ga s pravim računalnikom še ni mogoče enakovredno primerjati. Zahtevno delo po podružnicah je potekalo tudi v nočnem času, čemur je sindikat mnogo let nasprotoval. Leta 1970 so izdelali načrt za modernizacijo z novim elektronskim računalnikom in uvedbo porazdeljene obdelave z manjšimi računalniki po podružnicah, ki naj bi se nato postopno povezale s centralo tudi prek terminalskih povezav. Prve štiri enote v Sloveniji so bile opremljene z elektronskimi računalniki leta 1972. V ljubljanski centrali so dobili IBM 370/135, v podružnicah Maribor, Kranj in Celje pa...

V sedemdesetih je velike tehnične posodobitve doživel tudi varnostni sistem v državi. V Republiškem sekretariatu za notranje zadeve(RSNZ) so svoj prvi elektronski računalnik IBM 360/25 dobili leta 1972. Podatke kartotek so iz luknjanih kartic takrat prenesli v računalniško evidenco, začeli pa so postavljati tudi temelje za prihodnji informacijski sistem organov za notranje zadeve(ISONZ). Zmogljivost računalnika so hitro presegli. Izkazalo se je, da stalno dostopnih množičnih evidenc v obsegu in na način, kot so si ga zamislili z njim ne bo mogoče vzpostaviti. Leta 1976 so uspeli pridobiti nov računalnik IBM 370/145, ki je končno omogočil oblikovanje centralne banke podatkov in razvoj ustreznega informacijskega sistem. Nove terminalske povezave so modernizirale sistem tekočega obveščanja med uradi in po regionalnih upravah za notranje zadeve(UNZ), kjer so v tem času nastale prve ekipe organizatorjev in programerjev. Uvedli so tudi mikrofilm in vse pomembne podatke za hiter dostop...

Do leta 1974 so pri nas namestili še več novih računalnikov IBM/370. Marsikje je bil to že drugi računalnik v podjetju, ki je običajno nadomestil starejše računalnike iz serije IBM/360. Do leta 1976 je bilo pri nas nameščenih več kot 25 računalnikov iz serije IBM/370, velika večina srednje zmogljivih IBM 370/135. V tem času je zbornična komisija za računalništvo spodbujala predvsem ustanavljanje skupnih centrov in uvedbo terminalskih povezav, s čimer so želeli omogočiti dostop do računalnikov tako prikrajšanim občinskim skupščinam kot tudi manjšim lokalnim podjetjem, ki si nakupa lastnega računalnika niso mogla privoščiti. O skupnem računalniškem centru v Kranju se je zelo dolgo govorilo, šele center v Savi pa je z novim računalnikom leta 1973 odprl več priložnosti za podjetja na tem območju. Sava Kranj je tri leta prej uprabljala računalnik v LTH Škofja Loka, nato pa so kupili nov računalnik IBM 370/125 in kot drugo podjetje v Kranju odprli računalniški center v katerega se je...

Leta 1972 je k nam relativno zgodaj prišla tudi nova serija velikih računalnikov IBM/370, ki so tako kot manjši računalniki IBM System 3 že uporabljali nova integrirana logična vezja IBM MST(Monolithic system technology). Z uvedbo novih tehnologij se je nova serija postopno vse bolj oddaljevala od predhodnih, nadaljevala pa se je vse do konca osemdeseith. Povečanje zmogljivosti in zanesljivosti pri računalnikih IBM/370 je bilo izrazito na praktično vseh področjih. Nova monolitna vezja MST so uporabili za vse dele centralne procesne enote računalnikov, že leta 1972 pa so predstavili tudi nov pomnilnik izdelan iz monolitnih integriranih vezij velikosti 8 milimetrov. Ti novi pomnilniki so bili veliko hitrejši in bolj zanesljivi v primerjavi s pomnilniki v obliki magnetnih jeder, ki so bili pred tem v uporabi skoraj 15 let. Predpomnilnik, ki so ga imeli samo najbolj napredni modeli IBM/360, je v novi seriji postal običajen. S tem so močno pospešili procesiranje podatkov, povečali pa so...

Z resnim usmerjenim izobraževanjem računalniških kadrov se je v sedemdesetih zelo povečala tudi potreba po neposrednem dostopu do računalniških kapacitet za praktično delo v okviru pedagoškega procesa. Na Univerzi v Ljubljani so prvi mini računalnik IBM 1130 sicer kupili že leta 1969 v okviru novega računskega centra Inštituta za matekatiko, fiziko in mehaniko(IMFM), nato pa so enak računalnik kupili še leta 1971 na Fakulteti za elektrotehniko, kjer je med drugim služil kot terminal za oddaljeno povezavo na računalnika CDC 6400 in CDC Cyber 72. IBM 1130 so namestili v avli drugega nadstropja Fakultete za elektrotehniko in je bil večinoma namenjen za raziskovalno delo doktorantov in asistentov. Takrat je bil ustanovljen tudi Računalniški center Univerze v Ljubljani(RCU) z nalogo da skrbi za organizacijo in upravljanje z obstoječimi in prihodnjimi računalniškimi kapacitetami univerze. Strokovni svet za razvoj računalništva in informatike na univerzi je vodil prof.dr.Jernej Virant, za...

Poleg mini računalnikov se je z zatonom klasičnih računskih strojev sredi šestdesetih pojavil še poseben razred najmanjših pisarniških oziroma birojskih računalnikov, ki so z nekakšno hibridno računovodsko tehnologijo posegali na vmesno področje med elektronskim računalništvom in mehaniziranim računovodstvom. Strojne in programske zmogljivosti so imeli še posebej omejene in usmerjene skoraj izključno na področje pisarniškega poslovanja. Primerni so bili za izvajanje običajnih računovodskih in administrativnih opravil, ki so jih pred tem obvladovali računski stroji, na primer za obračunavanje osebnih dohodkov in obdelavo faktur. Pisarniški računalniki so delovali po načelu vidne evidence VRC(Visible record computer). Podatke so zapisovali na posebne kartice z dodatnim magnetnim trakom, ki so tako na skupnem nosilcu omogočale kombinirano hranjenje podatkov v magnetni obliki in v obliki vidnega tiskanega zapisa. Birojski računalniki so uvedli tudi vrsto drugih za ta čas neobičajnih...