Prvi računalniki v Sloveniji, 11a.del - računalniki tretje generacije

Računalniški muzej -

Leta 1971 so se tudi pri nas razširili računalniki tretje generacije. V razvitih zahodnih državah so se ti bolj množično začeli uporabljati že nekaj let prej, prvi poznan primer pri nas pa je bil računalnik HP 2116, ki so ga na Inštitutu za klinično neverologijo namestili leta 1969. Tehnologija monolitnih integriranih vezij je na začetku sedemdesetih dosegla raven razvoja, ko je lahko množično prodrla v splošno uporabo. Monolitno integrirano vezje, bolj poznano pod imenom čip, je pomanjšano elektronsko vezje izdelano na skupnem polprevodniškem substratu. Za izdelavo čipa se običajno po tehnologiji MOS(Metal oxide semiconductor) na silikonskem substratu po različnih postopkih formirajo številni aktivni in pasivni elementi, ki so med seboj povezani z ustreznimi prevodnimi potmi. Na umetno ustvarjene čiste rezine silicijevih kristalov najprej pri visoki temperaturi spravijo oksid, nato pa z jedkanjem, difuzijo in naparjanjem kovine skozi vrsto mask, ki jih je potrebno skrbno načrtovati, izoblikujejo integrirana vezja, ki jih nazadnje razlomijo na delce. Od tod tudi ime čip (chip=delec, odkrušek). Vedno bolj množična in napredna proizvodnja čipov je v prvi polovici sedemdesetih izredno pocenila računalniške sisteme, razširila njihovo uporabo in s tem radikalno spremenila smer razvoja računalništva.

Z napredkom tehnologij, ki se uporabljajo pri izdelavi MOS integriranih vezij so postajali posamezni elementi vedno manjši in finejši. Če so na začetku šestdesetih čipi na določeni površini vsebovali le nekaj posameznih tranzistorjev oziroma kvečjemu do nekaj deset tranzistorjev, pa so do začetka sedemdesetih ti vsebovali na isti površini že več tisoč tranzistorjev in drugih elektronskih elementov. Glede na stopnjo miniaturizacije so se integrirana vezja tako začela deliti na različne stopnje sistemske integracije od SSI(Small scale integration) z manj kot 100 elementi in MSI(Medium scale integration) z nekaj 100 do 1.000 elementi, do LSI(Large scale integration) vezij, ki so vsebovala v začetku sedemdesetih let že okrog 4.000 tranzistorjev na enem samem čipu. Še največji uspeh so sprva požela monolitna spominska vezja, ki so bila v tem času vedno cenejša in so z veliko naglico rastla v kapaciteti, predvsem po zaslugi japonskih proizvajalcev. Pojavila so se tudi različna logična monolitna vezja, na primer vezja MST, iz katerih so bili zgrajeni novi IBM sistemi, ali pa vezja LSI-11 iz katerih so bili zgrajeni nekateri najnovejši mini računalniki DEC PDP-11. Do leta 1974 so monolitna spominska vezja vključevala že skoraj 10.000 tranzistorjev, približno toliko pa so jih vključevali tudi prvi resnično uspešni 8-bitni mikroprocesorji Intel 8080, Motorola 6800, Zilog Z-80 in MOS 6502, ki so se pravtako pojavili v tem času.

IBM MST(Monolithic system technology) integrirana logična vezja so leta 1969 prinesla nadgradnjo modularne tehnologije SLT hibridnih vezij na keramični podlagi. Novi MST moduli so bili prav tako kot moduli SLT veliki približno kvadratni centimeter in so na zunaj izgledali zelo podobno, vendar pa so diskretne tranzistorje in diode v notranjosti zamenjala monolitna integrirana vezja. Sprva je vsak MST modul vseboval po 6 integriranih vezij in je bil po kapaciteti približno primerljiv z eno celotno SLT kartico, kasneje pa so moduli vsebovali že do 40 vezij. Poleg miniaturizacije (od 10 do 40-kratne v kasnejših različicah) je tehnologija prinesla tudi veliko večjo zanesljivost, vzdržljivost in nižjo proizvodno ceno. Prvič je IBM uporabil svoje nove MST module v računalnikih IBM System 3, ki so na tržišče prišli leta 1969, pri nas pa so se pojavili leta 1971. To je bil poceni manjši računalnik, ki naj bi nadomestil sisteme IBM 1400 in IBM 360/20, namenjen pa je bil predvsem bolj enostavnim obdelavam podatkov po klasičnem sistemu luknjanih kartic. IBM System 3 je imel sicer minimalne spominske kapacitete in zato ni omogočal večjih obdelav, lahko pa se je pohvalil s podporo za programiranje v najnovejši različici takrat priljubljenega programskega jezika RPG. Takšne računalnike so pri nas v letih 1971/72 kupili v MERX Celje, Induplati Jarše, Titan in Stol Kamnik, ter v Tovarni dušika Ruše. Imeli so jih tudi v Chemo Ljubljana in verjetno v Računskem centru Intertrade. V letu 1973 so jih namestili tudi v Alpina Žiri, Dekorativa Ravne, Delamaris Izola pa na več drugih mestih v Ljubljani, v Iliriji, Agrotehniki, IMP in verjetno še kje. V REK Velenje so ga namestili leta 1974.

Do leta 1975 je imelo pri nas računalnike IBM System 3 vsaj 17 podjetij, od tega 11 v ljubljanski in kamniški regiji. Oblikovali so združenje, da bi dosegli večjo izkoriščenost računalnikov in hitrejšo in kakovostnejšo obdelavo. S povezovanjem so znižali stroške s skupnimi nakupi materiala, skupnim prevzemanjem zunanjih naročil in strokovnim sodelovanjem, kar je prispevalo k poenotenju programskih rešitev. V primeru okvare je najbližji član lahko nudil pomoč, izmenjevali pa so si tudi strokovne kadre. Takšna sodelovanja je v tem času podpirala tudi Gospodarska zbornica. Tako v Kamniku kot v Celju so si sicer prizadevali, da bi vzpostavili skupni center z večjim računalnikom, vendar neuspešno. V celjskem MERX so kljub pomanjkljivemu kadru in relativno majhni kapaciteti računalnika IBM System 3 obdelovali podatke tudi za druga podjetja, za Socialno zavarovanje kmetov in Rudarski šolski center v Velenju. Na računalniku so poleg običajnih administrativnih obdelav izvajali tudi določena dela v zvezi s planom in analizo, zanimali pa so se tudi za uvedbo najnovejšega sistem elektronskih blagajn v njihovih trgovinah. V kamniških podjetjih Stol in Titan so se nekaj časa dogovarjali o skupnem nakupu novega računalnika, a so se nazadnje odločili za samostojen nakup dveh računalnikov IBM System 3/10. Tudi v Alpini Žiri so se v letu 1972 po začetnem uvajanju v računskem centru LTH v Škofji Loki odločili za prehod na lasten računalnik iz serije IBM System 3.