Leta 1972 je k nam relativno zgodaj prišla tudi nova serija velikih računalnikov IBM/370, ki so tako kot manjši računalniki IBM System 3 že uporabljali nova integrirana logična vezja IBM MST(Monolithic system technology). Z uvedbo novih tehnologij se je nova serija postopno vse bolj oddaljevala od predhodnih, nadaljevala pa se je vse do konca osemdeseith. Povečanje zmogljivosti in zanesljivosti pri računalnikih IBM/370 je bilo izrazito na praktično vseh področjih. Nova monolitna vezja MST so uporabili za vse dele centralne procesne enote računalnikov, že leta 1972 pa so predstavili tudi nov pomnilnik izdelan iz monolitnih integriranih vezij velikosti 8 milimetrov. Ti novi pomnilniki so bili veliko hitrejši in bolj zanesljivi v primerjavi s pomnilniki v obliki magnetnih jeder, ki so bili pred tem v uporabi skoraj 15 let. Predpomnilnik, ki so ga imeli samo najbolj napredni modeli IBM/360, je v novi seriji postal običajen. S tem so močno pospešili procesiranje podatkov, povečali pa so...

Leta 1971 so se tudi pri nas razširili računalniki tretje generacije. V razvitih zahodnih državah so se ti bolj množično začeli uporabljati že nekaj let prej, prvi poznan primer pri nas pa je bil računalnik HP 2116, ki so ga na Inštitutu za klinično neverologijo namestili leta 1969. Tehnologija monolitnih integriranih vezij je na začetku sedemdesetih dosegla raven razvoja, ko je lahko množično prodrla v splošno uporabo. Monolitno integrirano vezje, bolj poznano pod imenom čip, je pomanjšano elektronsko vezje izdelano na skupnem polprevodniškem substratu. Za izdelavo čipa se običajno po tehnologiji MOS(Metal oxide semiconductor) na silikonskem substratu po različnih postopkih formirajo številni aktivni in pasivni elementi, ki so med seboj povezani z ustreznimi prevodnimi potmi. Na umetno ustvarjene čiste rezine silicijevih kristalov najprej pri visoki temperaturi spravijo oksid, nato pa z jedkanjem, difuzijo in naparjanjem kovine skozi vrsto mask, ki jih je potrebno skrbno...

V začetku sedemdesetih je uporaba procesnih računalnikov po svetu narasla za več kot dvanajstkrat, razvoj pa je šel v smeri vse bolj prožnih in cenejših sistemov. V tem času so bili kot procesni računalniki v uporabi predvsem ceneni mini računalniki tretje generacije kot sta bila DEC PDP-8 in HP 2100, nato pa izredno popularni mini računalniki DEC PDP-11 in postopno že novi preprosti mikroprocesorski računalniki četrte generacije. Ti so se na podlagi izrazitih prednosti lahko začeli uporabljati tudi na prej nedosegljivih področjih. Procesni računalniki so se v proizvodnji najpogosteje uporabljali v povezavi z različnimi elektronsko krmiljenimi obdelovalnimi stroji. Tu je šlo za numerično kontrolo(NC in CNC) vseh vrst produkcijskih linij in orodij kot so stružnice, svedri, žage, brusilniki, brizgalniki in podobno. Pogosto pa so procesni računalniki krmilili tudi delovanje drugih postopkov oziroma procesov v proizvodnji kot so na primer izgorevanje, elektroliza, navigacija, ali pa...

Poleg mini računalnikov se je z zatonom klasičnih računskih strojev sredi šestdesetih pojavil še poseben razred najmanjših pisarniških oziroma birojskih računalnikov, ki so z nekakšno hibridno računovodsko tehnologijo posegali na vmesno področje med elektronskim računalništvom in mehaniziranim računovodstvom. Strojne in programske zmogljivosti so imeli še posebej omejene in usmerjene skoraj izključno na področje pisarniškega poslovanja. Primerni so bili za izvajanje običajnih računovodskih in administrativnih opravil, ki so jih pred tem obvladovali računski stroji, na primer za obračunavanje osebnih dohodkov in obdelavo faktur. Pisarniški računalniki so delovali po načelu vidne evidence VRC(Visible record computer). Podatke so zapisovali na posebne kartice z dodatnim magnetnim trakom, ki so tako na skupnem nosilcu omogočale kombinirano hranjenje podatkov v magnetni obliki in v obliki vidnega tiskanega zapisa. Birojski računalniki so uvedli tudi vrsto drugih za ta čas neobičajnih...

V obdobju burnega razvoja računalniških kapacitet pri nas med leti 1968-1972, ki večinoma sloni na računalnikih IBM/360, pa je vredno omeniti še nekaj drugih manjših sistemov. Že s tranzistorsko tehnologijo druge generacije so nastali pogoji za razvoj številnih manjših in bolj dostopnih računalnikov, ki so se lahko lažje vmeščali v klasično pisarniško okolje. Z novo tehnologijo TTL(Transistor-transistor logic) bipolarnih integriranih vezij pa je ta trend dosegel nov vrhunec. Najbolj razširjen primer te tehnologije so vezja iz serije Texas instruments 7400, ki so nudila velik nabor različnih logičnih vrat, stikal, števcev ipd. Na njihovi osnovi so bili zgrajeni najbolj značilni mini računalniki tipa DEC PDP-8 in HP 2100. Ti so posegali predvsem na področje vodenja procesov. Za njimi so v začetku sedemdesetih prišli na trg še izredno uspešni DEC PDP-11 in HP 3000. V to kategorijo pa se lahko vmeščajo tudi računalniki kot je bil IBM 1130, v šestdesetih najcenejši IBM računalnik...

Računalništvo se je pri nas zares razširilo šele leta 1968, ko so k nam prišli prvi računalniki IBM/360. Serija IBM/360 izdelana na osnovi nove tehnologije hibridnih vezij SLT je v primerjavi s tedaj običajno arhitekturo diskretnih tranzsitorjev in diod predstavljala velik napredek v miniaturizaciji(približno 20:1) in zanesljivosti. Ponujala je linijo strojno in programsko kompatibilnih sistemov različnih velikosti in zmogljivosti, kar je podjetjem omogočalo bolj racionalno izbiro glede na njihove potrebe in lažji prehod od manj zmogljivih sistemov k bolj zmogljivim. Arhitekturna združljivost različnih modelov je omogočala tudi prenos programske opreme. Družina IBM/360 je vnesla izrazite izboljšave in inovacije v primerjavi z običajnimi računalniki druge generacije, ne le tehnološke, temveč tudi funkcionalno-oblikovne. Ena izmed teh je bil na primer zelo širok nabor standardnih vhodno-izhodnih naprav, ki so omogočale enostavnejšo nadgradnjo in prilagoditev obstoječih sistemov. Kot...