vir: NASA
Sončev veter je zbir subatomskih delcev pri visokih hitrostih, s katerimi Sonce zasipa svojo okolico. Zemljino magnetno polje človeka v večji meri varuje pred njim, toda občasni močnejši izbruhi znajo vendarle prodreti skozenj in motiti telekomunikacije ter preobremenjevati električna omrežja. Predvsem pa je nevaren za astronavte in njihovo opremo, ki pohajkujejo izven te zaščite. Preden se lotimo množičnega koloniziranja osončja, moramo zato pridobiti boljše razumevanje o teh valovih plazme in oblikovati boljše načine opozarjanja pred njihovimi zbruhi. Za to pa se moramo bolj približati izvoru, kajti na poti do nas se značilnosti mehanizmov poganjanja Sončevega vetra v prostor že porazgubijo. Hkrati bomo tako nemara izvedeli več tudi o drugih Sončevih ugankah - denimo tisti, zakaj ima njegova korona (zgornja plast atmosfere) temperaturo kar 1,1 milijona stopinj Celzija, medtem ko na njegovem površju znaša zgolj 6000 stopinj.
V ta namen so pri Nasi lanskega avgusta izstrelili sondo Parker Solar Probe (PSP), poimenovano po ameriškem astrofiziku Eugenu Parkerju, ki je sredi prejšnjega stoletja zgradil osnove teorije o solarnem vetru. Nosi štiri poglavitne instrumente, med katerimi prvi meri električno in magnetno polje okoli Sonca, drugi trije pa različne značilnosti delcev, ki jih zvezda izseva. Že lani je sonda podrla rekord v približevanju Soncu, ki ga je doslej z 42,73 milijoni kilometrov iz leta 1976 držalo plovilo Helios 2. Hkrati je podrla tudi hitrostni rekord glede na Sonce, s 343.181 km/h. PSP okoli Sonca potuje po zelo eliptični orbiti, s katero izvaja časovno omejene oblete, z vsakim pa pride še malce bližje. Doslej je izvedla tri, zadnjega na razdalji 24 milijonov kilometrov. Do predvidenega konca misije v letu 2025 naj bi zbrala vsega skupaj 24 obletov, pri poslednjem pa naj bi se razbeljeni zvezdi približala na zgolj šest milijonov kilometrov. Plovilo ima za obrambo pred ekstremnimi razmerami vrsto zanimivih tehnoloških rešitev; keramični toplotni ščit je debel 11,4 centimetra, ob približevanju pa se fotovoltaične celice zvečine zložijo za ščit, izza njega pa gleda zgolj njihov dodatno zavarovani konec. Instrumenti niso usmerjeni neposredno v Sonce, temveč lahko opazujejo le v smeri prečno na njegovo površino.
Podatki s prvih dveh preletov so sedaj javno dostopni, izsledki pa so objavljeni v štirih člankih v reviji Nature. Opažanja so znanstvenike povsem navdušila, saj se je izkazalo, da je dogajanje v Sončevi bližini veliko bolj dinamično in zanimivo, kot smo si predstavljali doslej. Pokazalo se je, da Sonce materiala ne oddaja (zgolj) zvezno, temveč v veliki meri s ponavljajočimi se, silovitimi izbruhi plazme. Morda so prav ti zaslužni za novo zaznani pojav: silnice magnetnega polja se v bližini zvezde pogosto (osemstokrat v enajstih dneh opazovanja) "zvijejo", da magnetno polje povsem obrne smer. Prav ti "udarci biča", pri katerih se sprostijo znatne količine energije, so bržkone zaslužni za poganjanje plazme v vesolje. Obenem so raziskovalci dognali izvor obeh vrst Sončevega vetra. Za hitrega, pri 700 kilometrih na sekundo, smo že slutili, da izvira iz koronarnih lukenj - redkejših in hladnejših predelov korone - blizu polov; a tudi počasnejši, s pod 500 km/s, izvira iz lukenj - le da ekvatorialnih.
Delci imajo obenem mnogo višjo krožno hitrost, kot smo menili doslej. PSP je namreč nameril kar desetkrat višjo obodno hitrost od pričakovane - med 35 in 50 kilometri na sekundo. Ker Sonce s tem oddaja energijo, utegne to vplivati na naše izračune upočasnjevanja njegove (in nasploh zvezdnih) rotacije v prihodnosti ter staranja. Obenem so strokovnjaki potrdili tudi izginjanje vesoljskega prahu - ostankov vsemirskih teles - v bližini zvezde, saj ga toplota postopoma stali. Parker Solar Probe pa najzahtevnejše stvari šele čakajo. Temperatura njenega toplotnega ščita bo pri najbližjih obletih dosegla 1400 stopinj Celzija, njena hitrost pa 700.000 km/h.
