vir: New Scientist
Človeško telo pri normalni temperaturi v okolici 37 stopinj Celzija potrebuje stalen dotok kisika, sicer hitro pride do celičnih okvar - v možganih že po približno petih minutah. Dolgo že vemo, da ohlajanje telesne temperature celične procese precej upočasni, s čimer se čas do okvar podaljša. To je bistvo rabe podhlajevanja v kirurgiji z metodo DHCA (Deep Hypothermic Circulatory Arrest), ki so jo razvili že v petdesetih letih prejšnjega stoletja za operacije na prsnem košu. Pacienta se s hladno kopeljo in podobnimi prijemi ohladi na temperature med 20 in 25 stopinjami Celzija, nakar imajo zdravniki nekaj deset minut časa, da ga operirajo brez dovoda krvi v možgane. Danes se pristop uporablja pri operacijah aorte in možganov, medtem ko zaradi razvoja kardiopulmonarnega obvoda drugod ni več v rabi.
Poskusi na živalih so pokazali, da bi bilo nemara mogoče s temperaturo iti še nižje, predvsem pa hitreje, kar bi omogočilo rabo ne le pri skrbno načrtovanih operacijah, temveč tudi v kaosu urgentne prve pomoči. Zato so v Združenih državah leta 2014 z dovoljenjem agencije FDA pričeli z eksperimentom, v katerem skušajo nabrati dvajseterico ljudi, ki se jim je ob prihodu na urgenco zaradi hudih poškodb že ustavilo srce, in polovico operirati pri temperaturah pod 15 stopinjami Celzija. Zaradi teh izjemno zahtevnih kriterijev poskus traja že pet let, vmes pa so bili prisiljeni tudi zamenjati lokacijo, ker na prvi ni bilo dovolj primernih pacientov. Toda pred dnevi je Samuel Tisherman z Univerze v Marylandu na konferenci Newyorške akademije znanosti prvič povedal, da jim je v teku poskusa uspelo vsaj eno osebo uspešno operirati v zadanih pogojih.
Tisherman in sodelavci metodo imenujejo EPR - Emergency Preservation and Resuscitation. Ohlajanje izvedejo z zamenjavo krvi s hladno solno raztopino, s čimer telesno temperaturo hitro znižajo na ravni med 10 in 15 stopinjami Celzija. To jim da do dve uri časa, da poškodovance, povečini s strelnimi ali vbodnimi ranami, zakrpajo. Nato sledi ogrevanje organizma in oživljanje. Pri tem že lahko prihaja do celičnih poškodb, kar je ena od važnih podrobnosti, ki jo morajo v okviru eksperimenta spremljati. Tisherman pravi, da poskus še traja, zato se podrobnejših rezultatov ne moremo nadejati pred koncem leta 2020, toda dosedanje izkušnje je označil za "kar malce surrealne". Običajna stopnja preživetja v navedenih pogojih je zgolj okoli 5 odstotkov in uspeh metode EPR bi tu kaj lahko pomenil nekajkrat več preživelih, hkrati pa postavil nova vprašanja o meji med življenjem in smrtjo.
