Ker smola absorbira modro in ultravijolično, lahko s spreminjanjem intenzitete osvetlitve spreminjamo, kako globoko bo žarek prodrl in se smola strdila. Tisk poteka tako, da skozi dno sveti ultravijolična svetloba, hkrati pa skoznjo pošiljajo tudi vzorce intenzivne in manj intenzivne modre svetlobe. Ob uporabi zgolj modre svetlobe, bi se strdila vsaka plast posebej, kar bi upočasnilo cel postopek. Tako pa lahko z UV svetlobo preprečijo prezgodnje strjevanje (polimerizacijo) in hkrati, torej v enem prehodu "natisnejo" celo milimetrske plasti. Pri običajnem 3D tisku gre za mikrometre. Ker s kombinacijo UV in modre svetlobe oblikujejo predmet, gre v resnici za pravi 3D tisk, ne le zlaganje 2D struktur.
In kako hitro gre? Zelo. Raziskovalci so uspeli doseči hitrosti 2 metra na uro, medtem ko je pri klasičnem načinu to zgolj nekaj deset milimetrov na uro. To še vedno ni hitreje od ulivanja, a že zelo zelo uporabno. Glavno vprašanje pa je, s kakšnimi materiali bo to šlo. V 3D tisku seveda nimamo zgolj plastik, temveč v zadnjem času tudi kovine in še kaj. Raziskovalci zagotavljajo, da je tudi nova tehnologija prenosljiva in da lahko smoli dodamo na primer delce keramike, ki se potem porazdelijo po predmetu in jim po tisku lahko odžgemo smolo, pa bo ostala zgolj koramike.
