Prvi vplivni tehnološki milenijec je bil Google -- iskalniško podjetje, ki je bilo sprva le matematični algoritem v doktorski nalogi. Njegov nastanek in kulturo sta podrobno predstavila John Battelle v knjigi The Search: How Google and Its Rivals Rewrote the Rules of Business and Transformed Our Culture (2005) in Steven Levy v knjigi In the Plex: How Google Thinks, Works, and Shapes Our Lives (2011).
Googlu je sledil Facebook, ki še nima tako podrobne biografije. O največjem družabnem omrežju je
resneje pisal David Kirkpatrick v knjigi The Facebook Effect: The Inside Story of the Company That is Connecting the World (2010). Precej lahkotnejši je bil Ben Mezrich v neuradni biografiji soustanovitelja Facebooka Marka Zuckerberga The Accidental Billionaires: The Founding of Facebook, a Tale of Sex, Money, Genius and Betrayal (2009), po katerem so posneli film Socialno omrežje. Podoben nesporazum je pomagal tudi soustanovitelju Amazona Jeffu Bezosu, ki je založnike prepričal, da je Amazon samo še ena spletna knjigarna, čeprav je že od začetka postavljal veliko podatkovno podjetje, ki je mimogrede postalo še največja prodajalna na svetu -- kar je
v neavtorizirani biografiji Amazon (Učila, 2014) razložil ameriški novinar Brad Stone.
Toda za spoznavanje interneta ni pomembna samo zgodovinska kronologija najpomembnejših podjetij in posameznikov. Ključna je bila zelo specifična tehno-hipijevska kalifornijska kultura, v kateri se je izoblikovala prihodnja tehnološka elita.
Prvo generacijo računalnikarjev je predsravil ameriški novinar John Markoff v knjigi What the Dormouse Said: How the Sixties Counterculture Shaped the Personal Computer Industry (2006). Pogovarjal se je s tehnološkimi inovatorji iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja ter pokazal, da so pri tehnološki revoluciji zelo dejavno sodelovali tudi Grateful Dead in dostopnost (tedaj še legalnega) LSD.
Podobno vplivno druščino je v knjigi Hackers: Heroes of the Computer Revolution (1984) opisal Steven Levy, ki je kot tehnološki novinar od blizu spoznaval prve hekerje in hekersko kulturo. Prav iz prvotnih hekerskih manifestov so se navdihovali tudi ideologi svobodnega programja, ki jih je poosebljal ameriški programer Richard M. Stallman v esejih Free Software, Free Society: Selected Essays (2002). Nato pa je hekerske in hipijevske ideale v devetdesetih letih zamenjalo podjetništvo, je pokazal Fred Turner v knjigi From Counterculture to Cyberculture -- Stewart Brand, the Whole Earth Network, and the Rise of Digital Utopianism (2006).
Tehnohipiji postanejo podjetniki
Na koncu sedemdesetih let se je proizvodni kapitalizem znašel v prvi večji krizi. Množične industrijske izdelke je bilo laže izdelati kot prodati, zato so industrijske velesile iskale nove načine za spodbujanje gospodarstva ter zagon novega potrošniškega in storitvenega cikla. Ekonomisti in politiki so začeli razmišljati o novih proizvodnih načinih, kjer bodo podatki postali nafta enaindvajsetega stoletja -- kar se danes že počasi uresničuje.
Najpomembnejše tehnopolitične ideje je v učbeniškem pregledu The Theories of Information Society (2002) povzel britanski sociolog Frank Webster, ki se sprehodi od taylorizma in fordizma, se poslovi ot toyotizma in napove obdobje informacijskega kapitalizma.
Webster je veliko prostora namenil ambiciozni trilogiji o omreženi družbi, ki jo je kot življenjsko delo zastavil španski sociolog Manuel Castells v seriji The Rise of The Network Society (1996), Power of Identity (1997) in End of Millenium (1998). Veliko dostopnejša je njegova zbirka esejev The Internet Galaxy -- Reflectionson the Internet, Business, and Society (2001), ki manj potrpežljivim bralcem dovolj dobro predstavi njegove najpomembnejše ideje.
Za razumevanje Castellsa je treba skoraj nujno prebrati tudi dela vplivnega ameriškega futurologa iz osemdesetih let Alvina Tofflerja, ki je s knjigami Future Shock (1971), The Third Wave (1980) in Powershift: Knowledge, Wealth, and Power at the Edge of the 21st Century (1991) zelo močno vplival na ameriško tehnopolitiko in izumil številne nove brenčavke za opis tehnoloških "megatrendov". Za nekakšnega Adama Smitha omrežne ekonomije pa se je posredno oklical ameriški profesor Yochai Benkler s knjigo The Wealth of Networks: How Social Production Transforms Markets and Freedom (2006).
Veliko večina starejših knjig o internetni ekonomiji, globalizaciji in podjetništvu je danes mogoče brati kvečjemu kot zanimivo zbirko neuresničenih napovedi, neznanja in marketinščine. A je med njimi tudi nekaj izjem.
Za tehnološke podjetnike je še vedno aktualna The Innovator's Dilemma (1997), ki jo je napisal ameriški profesor Clayton Christensen. Harvardski profesor je v inovatorjevi zadregi zelo nazorno pokazal, zakaj velika podjetja pogosto spregledajo inovacije, ki jih bodo pokopale.
V The Cathedral & The Bazaar (1999) je Eric S. Raymond opisal ekonomiko in inovacijski pomen odprte kode. James Surowiecki je v knjigi The Wisdom of Crowds: Why the Many Are Smarter Than the Few and How Collective Wisdom Shapes Business, Economies, Societies and Nations (2004) predstavil sodelovanje množic, ki ga je med drugim uspešno izrabila spletna enciklopedija Wikipedija. Vprašanje pa je, ali lahko v prihodnosti še računamo na nove informacijske javne dobrine, saj je sodelovalništvo pogosto omejeno zaradi problematike avtorskih pravic, je v knjigah Svobodna kultura -- narava in prihodnost ustvarjalnosti (Krtina, 2005) in Remix: Making Art and Commerce Thrive in the Hybrid Economy (2008) opozoril ameriški internetni pravnik Lawrence Lessig.
Velikim pričakovanjem ponavadi sledijo enako globoka razočaranja. Čeprav na podjetniških knjižnih policah še vedno prevladujejo navdihovalci, so družboslovni in humanistični avtorji do družbenih vplivov tehnologij vse bolj kritični.
Verjetno najbolj temeljito analizo prvega velikega zloma internetne ekonomije na koncu prejšnjega tisočletja je objavil John Cassidy v knjigi Dot.con: How America Lost Its Mind and Money in the Internet Era (2002). Cassidy je podrobno predstavil vso norijo prvega pikakomovskega balona, kjer so vlagatelji plačevali milijone dolarjev za vsako zamisel s predpono www in končnico .com. A je že čez nekaj let ponovili enake napake in povzročili novo globalno finančno krizo.
Za neprizanesljivo kritiko internetnega utopizma je poskrbel beloruski avtor Jevgenij Morozov v knjigah The Net Delusion: The Dark Side of Internet Freedom (2011) in To Save Everything, Click Here: The Folly of Technological Solutionism (2013), s katerima je razburil številne internetne vernike. Pokazal je, da lahko "tehnologije svobode" poleg progresivnih političnih aktivistov enako učinkovito izkoriščajo tudi diktatorji, nadzorovalci in nasprotniki človekovih pravic.
Morozov se je moral na skoraj vsakem javnem nastopu zagovarjati, da ni tehnofob -- kar je pogosta kritika tistih, ki podvomijo v dobronamernost informacijskih kapitalistov. A so se mu v zadnjih letih pridružili tudi avtorji, ki jim ni mogoče očitati nepoznavanja tehnologije ali strahu pred napredkom.
Med najbolj vidnimi je Jaron Lanier, ki je v manifestu You Are Not a Gadget (2010) opozoril pred katastrofalnimi vplivi sedanjega komercialnega interneta na človeško ustvarjalnost. Podobno kritičen je bil Nicholas Carr v knjigi Plitvine (Cankarjeva založba, 2011), kjer je dokazoval, da nas internet poneumlja. Od nekdanjih emancipatornih potencialov odprtega interneta se je poslovil Jonathan Zittrain v knjigi The Future of the Internet, and How To Stop It (2008), saj so prevladale zaprte naprave, zaprto programje in zasebne elektronske platforme. Prav zasebna družabna omrežja in njihovi algoritmi pa so po mnenju številnih komentatorjev (so)kriva za vnovičen razmah skrajnih ideologij in politične demagogije, saj državljane zapirajo v mnenjske mehurčke, je opozoril Eli Parisier v knjigi The Filter Bubble -- What The Internet is Hiding from You (2011).
V času spletnih prevar, družbe nadzora in kibernetskega kriminala je največja nevarnost še vedno človeška narava, ki jo je v knjigi The Art of Deception (2002) zelo dobro izrabljal najbolj iskani ameriški elektronski kriminalec Kevin Mitnick. Dokler je ne bo nadomestila nova oblika inteligence, ki bo vzniknila iz človeške uporabe globalnega, povezanega in čedalje bolj avtonmnega omrežja, je v drzni knjigi Darwin Among the Machines: the evolution of global intelligence (1998) že pred skoraj desetimi leti napovedal George Dyson. Kar se zdi ob hitrem razvoju umetne inteligence vse bolj verjetno.
