Zamisel DNT je plemenita - uporabniki v brskalniku vključijo zastavico DNT, ki jo brskalnik potem posreduje vsem spletnim stranem, s čimer jim pove, da obiskovalec ne želi sledenja. V preteklosti je veliko prahu dvignil Internet Explorer 10, ki je imel DNT privzeto vključen, zaradi česar so ga številne strani in storitve ignorirale. Utemeljitev je do neke mere logična - DNT mora izražati zavestno voljo in izbiro, če pa je privzeto vključen vse od namestitve brskalnike, pa seveda ta namen izgubi. In še danes večina spletnih strani DNT ignorira, izjeme pa so redke.
Pri Consumer Watchdog so se sklicevali na člen, ki regulira ponudnike širokopasovnega dostopa do interneta. Trdili so, da so v zelo podobnem položaju tudi veliki ponudniki vsebin, ki jih skorajda že lahko štejemo za infrastrukturo (navsezadnje je internet brez Googla bistveno manj uporaben). FCC je zahtevo zavrnila z utemeljitvijo, da regulacija širokopasovnega dostopa do interneta in njegova uvrstitev med t. i. common carrier service ne pomeni, da bodo regulirali tudi ponudnike storitev in vsebino na internetu.
