Zamisel je idealistična in plemenita. Ko odkljukamo to možnost, sporočimo spletni strani, da ne želimo sledenja. Ta bi to morala spoštovati kot džentelmenski dogovor, čeprav je nihče ne more prisiliti v to. In tako večina strani najde izgovore, da tega ne spoštujejo. Najprej so bili problematični brskalniki, ki so privzeto vključili DNT, češ da to ne more odsevati volje uporabnika. Ko se je ta problem rešil, so se našli izgovori. Pinterest in Medium sta dve izmed redkih izjem, ki DNT upoštevajo. Google, Yahoo, Facebook in ostali se nanj požvižgajo. Te se večinoma izgovarjajo, da ponujajo druge možnosti za nastavitev, v kolikšni meri se uporabniki razgalijo. To je načeloma res, a nekaterih načinov sledenja tako ni mogoče izključiti, ker strani tega ne omogočajo.
Glavni problem je seveda manko obveze. Če bi regulatorji zahtevali spoštovanje DNT, bi jo spletne strani pač morale začeti spoštovati. Tako pa je leta 2010 ameriška Zvezna komisija za telekomunikacije (FCC) dejala, naj se industrija in zainteresirani partnerji pod okriljem konzorcija W3C dogovorijo sami. Rezultat je bila zastavica DNT, ki jo brskalnik pošlje skupaj z zahtevkom, spletne strani pa jo zabeležijo in - ignorirajo. Zanimivo: medtem ko se je uporaba robots.txt prijela, je DNT neuspeh. Orodje imamo, a nimamo prijemov, da bi zahtevali njegovo spoštovanje.
