Bazne postaje so skrili na oddaljenih in maloposeljenih območjih, jih posprejali s kamuflažno barvo in zagotovili napadajanje na sončne celice.
vir: El UniversalNi, da ni.
vir: El UniversalMarca zasežena podmornica, ki jo je kartel uporabljal za prevoz do 9 ton kokaina vzdolž mehiške vhodne obale.
vir: El Universal"Več idej, manj krogel" je eden številnih sloganov s protestov proti narko vojni.
vir: The ConversationKljučni člani kartela Los Zetas so prebežniki iz elitne specialne enote mehiške vojske (GAFE), ki je bila ustanovljena prav z namenom pregona narkokartelov. Žal so slednji ponudili bistveno višjo plačo od vlade.
vir: WikipediaNa severu države so namreč na oddaljenih in redko poseljenih območjih zgradili lastno tajno mobilno omrežje. Ves promet preko omrežja je potekal šifrirano, bazne postaje pa so bile prebarvane s kamuflažnimi vzorci, da bi jih oblasti iz zraka težje našle. Sistem je napajanje dobival iz sončnih celic, tako da je bila celotna bazna postaja avtonomen sistem. Uporaba sofisticirane opreme je sicer poleg izrednega nasilja eden od ključnih prijemov kartela, ki je znan tudi po lastni varnostno-obveščevalni službi in celo uporabi podmornic za prevoz prepovedanih mamil.
Los Zetas, Z-ji oz. La Última Letra (po slovensko "zadnja črka") so razmeroma mlad, a daleč najbolj nasilen narkokartel v Mehiki. Ustanovilo ga je 30 prebežnikov iz mehiških specialnih enot. Zato so neke vrste paravojaška enota - dobro izšolani, organizirani in izvrstno oboroženi. Glavni posel je trgovina s prepovedanimi drogami - kokainom iz Kolumbije, heroinom iz Azije in zadnje čase vse več še z masovnimi količinami metamfetamina, proizvedenimi v t.i. "super laboratorijih" znotraj Mehike. K temu se doda še plačane usmrtitve, izsiljevanja, ugrabitve in druge nezakonite aktivnosti. Njihov podpis je izjemno nasilje, saj člane konkurenčnih kartelov, neposlušne policiste, vladne delavce, novinarje in celo blogerje redoma brutalno mučijo, iznakažejo, nato pa njihova trupla napol pohabljena pustijo na javnih krajih, skupaj s kratkim sporočilom na papirju in podpisom v obliki črke "Z".
Začeli so kot plačanci, kot zasebne varnostne sile za večji Gulf cartel, po aretaciji njegovega šefa pa so stvari vzeli v svoje roke. Vodi jih še ne štiridesetletni Heriberto "The Executioner" Lazcano, ki je s sedemnajstimi leti vstopil v Mehiško vojsko, se izšolal za specialca in delal v posebni enoti za boj proti narkokartelom. Kot 24-letnega mladeniča ga je, kot že rečeno, v svoje vrste zvabil nekdanji vodja zalivskega kartela, skupaj s še 30 sodelavci (plače so bile očitno boljše). Po 12 letih službovanja, ki je večinoma vključevalo umore vidnih člankov konkurenčnih kartelov, mu je vlada aretirala šefa. Lazcano je začel krut boj za prevzem oblasti v kartelu. V spopadih med njegovimi vojaki in lojalisti (šefovim bratom) je v več nepovezanih incidentih samo v začetku umrlo več sto ljudi.
Po prevzemu oblasti je utrdil položaj in se obdal z najbolj zvestimi sodelavci (npr. njegovo desno roko Jaimejem “The Hummer” González Duránom) in razširil svoj vpliv z juga Mehike vse do severa, v prestolnico Ciudad de Mexico in čez mejo v ameriški Teksas. V odročnih delih države je postavil skrite vadbene kempe, kjer v veščinah specialnih enot urijo mladostnike med 15 in 18 let, pa tudi prebegle policiste, vojake in druge nezadovoljne državljane. Pridružili so se jim tudi nekateri gvatemalski specialci, ki so posebej znani po spretnosti boja v džungli in motu "Če grem naprej, mi sledi; če se ustavim, me vzpodbujaj; če bom skušal pobegniti, me ubij". Oboroženi so z jurišnimi puškami AR-15 in AK-47, MP5 strojnicami, RPG-ji, raketami zemlja-zrak, bazukami, vsemi vrstami eksploziva, helikopterji, čolni - ni da ni. Vse operacije izvajajo v temnih oblačilih, z maskirno barvo na obrazu in rokah, ter - če se le da - v ukradenih črnih terencih. Posebej uživajo v mučenju svojih žrtev, pri čemer sebe vidijo kot upornike in odrešitelje pred surovo roko mehiške vlade. Pa to je samo udarna četa. Poleg nje imajo še več enot: Orle (Los Halcones) - z radijskimi postajami opremljene civiliste, ki bdijo nad distribucijskimi conami, Okna (Los Ventanas) - s kolesi in piščalkami opremljeno mularijo, ki kroži mimo prodajnih mest in s piskom nemudoma opozarja na prihod policije ali druge nevarnosti. Pogumni (Los Manosos) nabavljajo orožje, Leopardke (Las Leopardos) so pa delavke noči, ki so posebej izurjene za pridobivanje informacij od vplivnih moških. Končno imajo tudi svojo varnostno-obveščevalno službo (Direccion), ki prisluškuje ključnim osebam, telefonskim pogovorom in izvaja sledenje osebam in avtomobilom. Občasno za kakšno nalogo najamejo tudi zunanjo pomoč od katere od lokalnih tolp. Vseh skupaj naj bi jih bilo med 100 in 200, večinoma mož v njihovih dvajsetih.
Oblasti sicer imajo natančen spis prebežnikov, vendar jim manjkajo imena na novo izšolanih vojakov, obenem pa se lokalci med gostilniškimi klepeti radi pretvarjajo, da so člani, kar samo še napihne številke in vzbuja dvom, kdo je član kartela in kdo ni. Da bi bila zmeda še večja, vedno delajo v manjših celicah in z omejenimi informacijami, tako da zajetje kateregakoli člana nima resnih posledic za delovanje kartela. Tudi za padle člane dobro poskrbijo. Trupel se nikoli ne pusti ležati, ampak bodo šli ponje in jih celo ukradli iz vladnih grobov, če bo treba. Pogrebne slovesnosti so na nivoju, ki je praviloma pridržan narodnim junakom, in izvrstno obiskane. Krvniku nikoli ne ostanejo dolžni, ampak mu privoščijo brutalno maščevanje. Značilen primer je vdor v policijsko postajo Nuevo Laredo, ko so zajeli štiri policiste in jih namočene v sode z nafto žive zažgali. Redno se tudi spravljajo na lokalne šefe policije, tako kot se je italijanska mafija vsake toliko časa na posebej goreče državne tožilce in policiste. Vlada jim seveda ne ostaja dolžna. Predsednik Calderón jih je označil kot "Mehiško Al-Quaedo" in si bolj proti narkokartelom zadal kot enega glavnih ciljev svoje vladavine. Nanje je poslal 25.000 vojakov in policistov, ki so v zadnjih štirih letih aretirali oz. ubili več ducat Zetosov, tudi nekaj višje postavljenih, vendar je v medsebojnih spopadih z njimi in drugimi karteli do zdaj umrlo skoraj 40.000 ljudi, med njimi večinoma nedolžnih civilistov.
Znatno pomoč v denarju in kadrih so obljubile tudi Združene Države Amerike, pri čemer pa se potihem šušlja, da se premočno ne želijo vpletati, saj pranje narkodenarja ameriškim bankam zagotavlja pomemben vir likvidnosti. Vse več članov kartela deluje tudi na severni strani meje, kjer so prevzeli kontrolo nad lokalnimi latino gangi in s tem še maloprodajo prepovedanih drog, kar prinaša znatne dobičke in vzbuja strah, da bi se val nasilja znal hitro razširiti tudi po jugu ZDA.
Boj proti narkokartelom je torej rodil enega najmočnejših kartelov. Bi se, če bi legalizirali droge, boji prenehali? Bi propadle banke v ZDA?