Povod je bila pravzaprav skrb hekerske srenje, da so navedbe skupine, ki je prevzela odgovornost za vdor, o več milijonih ukradenih kartic točne. Če resnično razpolagajo z njimi, utegnejo potopiti živahen črni trg z njimi in njihovo ceno s presežno ponudbo zbiti do tal. Borza teh številk kartic je na skrivnih forumih na internetu, kamor nepovabljeni nimajo vstopa, vse nove člane pa mora osebno preveriti nekdo izmed obstoječih, ki zanje tudi jamči. Tam se navede podatke o kreditnih karticah (ime in naslov imetnika, limit in podobno), ki so naprodaj. Ko je transakcija sklenjena, se poravnava izvede v zasebnih klepetalnicah na ICQ-ju. Cena običajno znaša med pet in deset dolarji na posamezno kartico, odvisno od kakovosti in ponudbe. Toda če se bo na trgu znašlo več milijonov številk s Sonyjevih strežnikov, utegne cena pasti vse do enega dolarja na kartico.
Podjetja pa medtem počasi dojemajo novo filozofijo, da so podatki odgovornost. Predvsem številke kreditnih kartic in podobno nekatera že obravnavajo kot jedrske odpadke, ki jih ni prav prijetno, enostavno in poceni varno skladiščiti. Zato je najbolje, da jih sploh ne, če ni potrebe za to.
