Hubble z zabrušeno lečo in z vesoljskimi očali
Orlova meglica
Začetek je bil sicer klavrn. Že prvi posnetki, posneti le nekaj tednov po izstrelitvi, so bili nepričakovano neostri. Ugotovili so, da se svetloba iz ene točke razprši na območju ene ločne sekunde namesto na krogu polmera desetinke ločne sekunde. Dopustne variacije pri brušenju zrcala so znašale 10 nanometrov, a je bilo zrcalo namesto tega konstantno za 2,2 mikrometra premalo ukrivljeno. Zaradi sferične aberacije, ki jo je to povzročilo, se z robov zrcala odbita svetloba ni zbrala v isti točki kot iz središča odbita svetloba. Hubble in NASA sta bila takrat tarča širokega posmeha, teleskop pa so primerjali z belim slonom.
Znanstveniki so si belili glavo, kaj storiti s Hubblom. Na Zemlji sta imela Kodak in Itek vsak svoje nadomestno zrcalo, a zamenjava v orbiti ni bila mogoča, tovorjenje teleskopa nazaj na Zemljo za zamenjavo in vnovična izstrelitev pa predraga. Zato so leta 1993 v sklopu prvega rednega vesoljskega remonta teleskopu dodali optične komponente, nekakšna vesoljska očala, ki so aberacijo odpravila. Elegantna rešitev je bila izvedljiva, ker je bilo zrcalo z veliko natančnostjo napačno ukrivljeno. Hubble so servisirali še v letih 1997, 1999, 2002 in 2009. Po vsakem obisku astronavtu je bil Hubble bogatejši za kakšen nov imeniten inštrument, ki je bodisi nadomestil starega (posebej znani po odpovedih so bili žiroskopi) bodisi dodal kakšno novo zmogljivost.
Hubblu se lahko zahvalimo za mnogo neverjetnih posnetkov vesolja in razrešitev starih vesoljskih vprašanj. Teleskop je izmeril vrednost kefeidne spremenljivke, s čimer so vrednost Hubble konstante določili na manj kot deset odstotkov natančno. Starejše ocene so imele bistveno večjo napako (do petdeset odstotkov). Najslavnejša posnetka sta HDP in HUDF, ki prikazujeta majhen košček vesolja, a najgloblje doslej z uporabo valovnih dolžin vidne svetlobe. Pomemben prispevek k razumevanju fizike je tudi slikovni dokaz gravitacijskega lečenja, ki ga je posnel Hubble. Kot je Einstein pravilno predpostavil, gravitacija ukrivlja prostor-čas, tako da se pot svetlobe navidezno ukrivi v bližini masivnih zvezd in se zdi, kakor da potuje skozi optično lečo. Ena izmed bolj znanih slik Hubbla so še stebri stvarjenja iz Orlove meglice, ki kažejo zvezdni inkubator za nove zvezde.
Teleskop Hubble je prinesel svež veter v astronomijo, saj zmore pogledati tja, kamor zemeljski teleskopi ne sežejo. Okrepil je zanimanje javnosti za astronomijo in fiziko ter pokazal, kaj zmore človeška tehnologija. Uporablja ga lahko vsakdo, ne glede na državno in akademsko poreklo, a je treba omeniti, da je faktor prezasednosti med 6 in 9, zato pridejo na vrsto le najbolje utemeljeni projekti.
Še na mnoga leta, Hubble!
