AOL in Microsoft

več strani - Najprej malo zgodovine. Kot veste je pred leti AOL (America On-line) kupil Netscape, lansko leto pa so se združili z največjim medijskim gigantom TimeWarner. Zdaj se cela stvar imenuje AOL-TimeWarner company. To je bila največja združitev v vsej zgodovini, po nekaterih ocenah vredna 350 miljard dolarjev (več kot je vreden MS). Novo podjetje ima 26 milijonov internet uporabnikov in 150 milijonov uporabnikov instantnih sporočil, da o TimeWarnerjevih TV mrežah (CNN & co.) in časopish sploh ne govorimo).
Skratka tale konglomerat je v zadnjem času skrbel tudi za razvoj odprtega spletnega brskalnika Mozille (mimogrede: slo-tech v njem ne izgleda najbolje). Seveda so imeli za razvoj dobre (novorek: komercialne) razloge. Ni jim namreč všeč, da MS s svojim Internet Exploderjem izdatno promovira njim konkurenčni Microsoft Network. Zaželeli so si brskalnika pod lastno kontorlo, kar so z nakupom Netscapea tudi dobili.
Microsoft seveda vsega skupaj ni mirno gledal, zato je nameraval v Windows XP preprosto ponuditi vse kar ponuja AOL in poleg tega še skleniti nove pogodbe s proizvajalci računalnikov, ki AOL paketov ne bi smeli več nameščati na nove računalnike. Tudi AOL je odreagiral in že je dišalo po bitki epskih razsežnosti (AOL+Sony vs. Microsoft).
A glej ga zlomka, že naslednjo sekundo AOL hitro sleče hlačke in se gre povaljat v Microsoftovo posteljo. Glede na to, da je priimek obeh "Monopolist" je to v bistvu krvoskrunstvo.

Toliko o dejstvih, zdaj pa še malo za razmišljanje... Kaj, če iz tegale quickie sexa nastane otrok? Si predstavljate, da bi ena sama korporacija kontrolirala takorekoč vse informacije, ki jih dobite. Desktop, televizija, video, film, časopisi, internet... Ker so informacije dandanes moč, lahko svet praktično prikrojijo sebi. Res vemo kaj se dogaja po svetu? Na primer, bi nam globalne TV mreže povedale resnico o demonstracijah proti 'njihovi' globalizaciji in njim samim?
Za nameček pa namerava AOL iti še na Kitajsko.. Očitno so dovolj izpilili svoje 'družinske' cenzurne programe, da zadostujejo tudi kitajski komunistični partiji.
Ali sploh obstaja kakšna možnost, da ljudje povemo kam želimo, da gre ta svet, ali pri tem že dolgo nimamo več besede? Kaj pa konkretno pri nas doma? Nas bo kdo vprašal kam hočemo, recimo v NATO ali Evropo? Morda pa so 'trdnjave moči' najbolj ranljive ravno preko informacijskih sistemov. Bodo screept keedeeji nekoč odrasli v cyberpunkerje?

Naslednji teden pri Primožu potrka mož v črni obleki: "V temle kovčku imam denar, pošiljajo me iz Siola..."