V Računalniškem muzeju tokrat poročamo o prvih mikroprocesorjih in mikrokrmilnikih. Mikroprocesorska tehnologija je v obliki vgradnih sistemov trajno in temeljito preobrazila številna področja, ne le računalništvo. Prvi mikroprocesorji so nastali na začetku sedemdesetih prav kot vgradne naprave namenjene naprednemu upravljanju delovanja bolj zahtevnih elektronskih naprav. Mikroprocesorje so na začetku sedemdesetih kot vgradne naprave najprej želeli uporabiti proizvajalci namiznih kalkulatorjev in računalniških terminalov. Ideja pa je obljubljala očitne koristi še za veliko število drugih naprav in strojev. V drugi polovici sedemdesetih so nastali še bolj primerni mikrokrmilniki. To so pravzaprav zaključeni mikroračunalniki na čipu in so idealni kot vgradne upravljalne naprave, ker omogočajo bolj primerno cenovno razmerje in lažjo vgradnjo. Danes vgradni sistemi predstavljajo daleč največje področje uporabe mikroprocesorjev in mikrokrmilnikov.

To pa je tudi eno izmed področij, ki so...

V Računalniškem muzeju poročamo o prvih mikroračunalnikih namenjenih množični zasebni in poslovni uporabi. Najverjetneje ste že slišali za mikroračunalnike kot so Commodore PET, Apple II ali pa Tandy TRS-80, ki so na trg prišli leta 1977. Pravih operacijskih sistemov ti sprva še niso poganjali. Proizvajalci so jih opremili le s tolmači za preproste različice programskega jezika BASIC. Označujemo jih kot mikroračunalnike druge generacije, po zaslugi njihovega presenetljivega prodora med zasebne uporabnike pa tudi kot prve hišne mikroračunalnike. Zasebni uporabi proizvajalci sprva sploh niso namenjali posebne pozornosti. Priložnost za množično prodajo so namreč videli v napravah za poslovno in pisarniško uporabo. Med tujimi napravami so se v Jugoslaviji na začetku osemdesetih najprej uveljavili mikroračunalniki Apple II. Več domačih različic so nekje od leta 1982 proizvajali tudi v hrvaškem podjetju Ivasim pod nazivom Ivel.

Prvi domač mikroračunalnik opremljen za poslovno uporabo je...

V Računalniškem muzeju z jesenjo spet pripravljamo zanimive vsebine o zgodovini domačega računalništva. Tokrat o čisto prvih mikroračunalnikih. Morda že veste, da so se ti pri nas pojavili sredi sedemdesetih. V uporabo so jih takrat prvi vpeljali strokovnjaki Inštituta Jožef Stefan, aktivno pa so se v tem času z mikroprocesorsko tehnologijo ukvarjali tudi strokovnjaki Fakultete za elektrotehniko. To so bili zelo preprosti računalniki s strojno in programsko opremo po meri. Uporabljali so prve 8-bitne mikroprocesorje in poganjali le preproste zagonske operacijske sisteme. Programirali so jih izključno v zbirniku. Uporabni so bili predvsem pri avtomatizaciji procesov v industriji in izvajanju eksperimentov v laboratorijih. Nastopali so na primer kot upravljalni deli različnih merilnih, nadzornih in regulacijskih naprav. Včasih jih označujejo tudi kot mikroračunalnike prve generacije.

Strokovnjaki Inštituta Jožef Stefan so od leta 1976 naprej izdelovali lastne mikroračunalnike z...

V sedemdesetih so se z napredkom mikroelektronike v telekomunikacijah lahko uveljavili digitalni sistemi, v računalništvu pa revolucionarni mikroračunalniški sistemi. Bolj ekonomičen in smiseln je tako postal nov koncept porazdeljene obdelave podatkov na mestu njihovega izvora. Računalništvo je vse manj slonelo na velikih računalnikih. Pripravo, urejanje in pogosto tudi obdelavo podatkov so ob zadostnih procesnih in pomnilniških zmogljivostih začeli prevzemati mikroračunalniki. Z združljivo komunikacijsko opremo je teoretično postala možna tudi neposredna komunikacijo med posameznimi napravami. Vse te nove možnosti, ki sta jih obljubljala mikroelektronika in mikroračunalništvo so vplivale na razvoj novih mrežnih konceptov. Postalo je jasno, da investiranje v toge centralizirane računalniške mreže ne bo več smiselno. Razvoj v smeri porazdeljene obdelave podatkov je računalniško in komunikacijsko industrijo spodbudil k iskanju primernih komunikacijskih protokolov in tehnologij....

Kot en izmed načinov kako bolj optimalno izkoristiti obstoječe računalniške kapacitet v državi in razširiti njihovo uporabo tudi med tistimi, ki si lastnega računalnika niso mogli privoščit, se je na začetku sedemdesetih ponujal koncept oddaljene obdelave podatkov. Poleg Republiškega računskega centra so leta 1972 oddaljeno obdelavo prek terminalskih povezav začeli uvajati v ljubljanskih poslovalnicah Ljubljanske banke, pa v celotnem sistemu SDK v Jugoslaviji in v sistemu Jugoslovanskih železnic. Terminalske povezave so omogočili tudi novi računalniki IBM/370, ki so jih v tem času namestili na več mestih po državi. Koncept naj bi ob izpolnitvi določenih pogojev omogočal cenejšo in hitrejšo obdelavo podatkov. Po eni strani podatkov ni bilo več potrebno posredovati v center osebno ali prek kurirja, po drugi strani pa so pri velikih računalniki zmogljivosti rastle hitreje kot njihova cena. Obenem so omogočali zahtevnejše obdelave in programiranje v več višjih jezikih. Omogočali so...

Leta 1971 so se tudi pri nas razširili računalniki tretje generacije. V razvitih zahodnih državah so se ti bolj množično začeli uporabljati že nekaj let prej, prvi poznan primer pri nas pa je bil računalnik HP 2116, ki so ga na Inštitutu za klinično neverologijo namestili leta 1969. Tehnologija monolitnih integriranih vezij je na začetku sedemdesetih dosegla raven razvoja, ko je lahko množično prodrla v splošno uporabo. Monolitno integrirano vezje, bolj poznano pod imenom čip, je pomanjšano elektronsko vezje izdelano na skupnem polprevodniškem substratu. Za izdelavo čipa se običajno po tehnologiji MOS(Metal oxide semiconductor) na silikonskem substratu po različnih postopkih formirajo številni aktivni in pasivni elementi, ki so med seboj povezani z ustreznimi prevodnimi potmi. Na umetno ustvarjene čiste rezine silicijevih kristalov najprej pri visoki temperaturi spravijo oksid, nato pa z jedkanjem, difuzijo in naparjanjem kovine skozi vrsto mask, ki jih je potrebno skrbno...