Slo-Tech - Tri tedne po hekerskem napadu na informacijski sistem mariborske univerze se razmere počasi normalizirajo. Ta teden so ponovno usposobili elektronsko pošto, potem ko so dva tedna poslovali papirno in prek drugih poštnih predalov. Prav tako spet delujejo spletne strani univerze in vseh fakultet, zaposleni in študentje pa imajo dostop do Microsoftovih storitev v oblaku in elektronskih učilnic. Obnova sistema še ni dokončana, dela potekajo še v zalednih sistemih, pojavljajo se tudi še posamezne težave, kot je denimo ogrevanje v veliki predavalnici na rektoratu.

Spomnimo, da je bil napad temeljit in je popolnoma onesposobil celoten informacijski sistem. V dneh po napadu niso bile dostopne spletne strani, elektronska pošta, nobene Microsoftove storitve (365, vključno s Teams in OneDrive), internetna povezljivost in prijava v centralne informacijske sisteme (finančni, kadrovski in študentski informacijski (AIPS)). Pojavile so se tudi informacije, da so prizadete tudi varnostne kopije in...

Slo-Tech - Včeraj zvečer so neznani storilci napadli Univerzo v Mariboru, kjer je trenutno dostop do vseh informacijskih storitev onemogočen. Z Univerze v Mariboru so potrdili, da se je napad začel včeraj po 20. uri in da trenutno potekajo ukrepi za ponovno vzpostavitev sistema in zagotovitev kontinuitete delovnega in pedagoškega procesa. Po neuradnih podatkih je bil od jutra onemogočen dostop do informacijskih storitev za študente in zaposlene.

To vključuje internetno povezljivost in Eduroam, storitve za zaposlene, študentske storitve e-študija, prijave v domeno in digitalne identitete UM, vse Microsoftove storitve (365, vključno s Teams in OneDrive), vso elektronsko pošto in druge prijave. Zunanje storitve so dostopne, dokler je aktivna veljavna seja (Teams, Microsoft365).

Vse zaposlene in študente so pozvali, naj zamenjajo gesla tudi za druge storitve, če so uporabljali enako geslo kot za univerzitetne storitve. To kaže, da obstoji možnost, da so bila odtujena tudi gesla, verjetno sicer...

Računalniški muzej -

Spomladi 1991 so v Beogradu končno izdali dovoljenje za priklop javnega omrežja JUPAK v evropsko omrežje IXI. Mednarodno povezavo prek povezovalnega protokola x.75, ki so jo na Inštitutu Jožef Stefan za YUNAC vzdrževali od konca 1989, so tako sredi leta lahko zamenjali z neposredno povezavo s protokolom x.25. Konec leta pa so na inštitutu lahko izvedli tudi prvo povezavo z omrežjem Internet. Delovne postaje Sun SPARCstation 1+, ki so jih takrat dobili, so že imele vgrajene Ethernet krmilnike podjetja AMD, zato so eno izmed njih lahko povezali prek omrežja European academic supercomputer initiative(EASInet) z nizozemskim fizikalnim inštitutom Nikhef, ki je vzdrževal mednarodno povezavo z omrežjem Internet. Nato so s precej truda in iznajdljivosti povezali še druge svoje naprave, vključno s takratnim osrednjim računalnikom DEC VAX 4000/300(Stenar). Internetno povezavo so spomladi 1992 že začeli širiti na druge domače ustanove, odgovornost za omrežje bivšega YUNAC in oprema pa sta ob...

Računalniški muzej -

Dogodki povezani s slovensko osamosvojitvijo so osvetlili pomen elektronskih komunikacij. Prvi poštni seznami(mailing list), ki so se uveljavili kmalu po vzpostavitvi elektronske pošte pri nas jeseni leta 1987, so slovencem in akademskim kolegom po svetu posredovali novice od doma. Najbolj znana seznama te vrste sta bila ‘Rok press’ Roka Sosiča in Igorja Benka in ‘Oglasna deska’ Jureta Marna. Poštni seznam ‘Pisma bralcev’ Andreja Brodnika pa je za razliko od slednjih deloval kot posredovalnik pošte med člani spiska in je tako omogočal tudi izmenjavo mnenj, pogovore in podobno. Spomladi leta 1991 so ustanovili za ta namen veliko bolj primerno pogovorno skupino soc.culture.yugoslavia na omrežju USENET, ki je novice in sporočila za razliko od prejšnjih lahko posredovala po svetu vsakomur z dostopom do omrežja. Po nekaterih ocenah je v času vojne novice na pogovorni skupini prebralo vsaj 100.000 ljudi po svetu, takrat večinoma še izključno uporabnikov iz različnih akademskih okolij....

Računalniški muzej -

Do začetka devetdesetih je evropski model odprtih sistemov OSI kljub izdatni podpori Evropske skupnosti in telekomunikacijskih podjetij začel izgubljati boj v tako imenovani protokolni vojni. Med glavnimi razlogi za nenadno prevlado omrežij utemeljenih na internetnih protokolih TCP/IP so bili bolj preprosto in robustno delovanje, prosta dostopnost programske opreme za nekatere Unix distribucije in sprostitev omrežja za komercialno uporabo. Model OSI je v primerjavi s TCP/IP trpel zaradi prevelike sistemske zapletenosti, izdatnih varnostnih mehanizmov in predvsem slabo razvite storitvene plati. Model OSI so tako kot pri nas tudi v Evropi še konec osemdesetih v veliki meri dopolnjevali z omrežnimi storitvami, ki jih je v tem času ponujal DECnet. Omrežni protokoli DECnet so bili sedem plastni ureditvi OSI namreč že zgodaj in še najbolj prilagojeni. V okviru projekta COSINE so sicer predvideli, da bodo ob zadostnem razvoju storitev lahko dosegli pretvorbo vseh obstoječih omrežij v...

Računalniški muzej -

Prizadevanja za vzpostavitev mednarodnih standardov, ki bi omogočili heterogeno povezovanje informacijskih sistemov ne glede na proizvajalca strojne in programske opreme, so konec osemdesetih vendarle obrodili sadove. V Evropi so v skladu s strateško usmeritvijo k večji neodvisnosti na področju računalništva in računalniških mrež še naprej izdatno podpirali razvoj odprtih sistemov po modelu OSI, na krilih ameriške računalniške prevlade pa se je vse bolj krepila vloga odprtih sistemov po modelu TCP/IP. Začeli so se pojavljati dvomi o prihodnosti modela OSI, vendar je prevladalo mnenje, da je potrebno razvijati neodvisen evropski model. Model OSI so v Evropi prek državnih PTT podjetij, ki so skoraj izključno obvladovala telekomunikacije, uvajali v javna omrežja, prek projekta COSINE pa so oblikovali tudi ločeno namensko omrežje IXI za povezavo evropskega raziskovalnega in javnega sektorja. Do leta 1988 so v okviru projekta COSINE standardizirali vrsto storitev, na primer elektronsko...

Računalniški muzej -

Tehnološko podlago za oblikovanje večjih vzajemno povezanih in javno dostopnih informacijskih sistemov so v osemdesetih pri nas tvorili predvsem združljivi računalniki različnih velikosti proizvajalca DEC(in njihovi sorodniki domače Delte). Na strojnem nivoju je največjo skladnost in povezljivost omogočila njhova 32-bitna arhitektura VAX, na programskem pa operacijski sistemi družine VAX/VMS in omrežni protokol DECNet. Protokol DECNet so sicer podpirali tudi operacijski sistemi RSX-11 na mini računalnikih DEC PDP-11 in nekaj let za tem še operacijska sistema TOPS na računalnikih DEC System 10 in System 20 v Računalniškem centru Univerze v Ljubljani. Ta skupna tehnološka podlaga je omogočila, da so med njimi že v prvi polovici osemdesetih začele nastajati povezave, ki so bile sprva omejene predvsem na slovensko univerzitetno okolje in nekaj povezav z drugimi univerzami po Jugoslaviji. Večja omrežja omejena na računalnike posameznega proizvajalca so bila v tem času že precej...

Računalniški muzej -

O enotnem računalniško podprtem informacijskem sistemu za celotno mrežo knjižnic v Sloveniji so domači strokovnjaki začeli razpravljati že sredi sedemdesetih. Do začetka osemdesetih so v težkih finančnih pogojih samo posamezne knjižnice začele oblikovati računalniško podprte centralne kataloge publikacij in bibliografskih podatkov. Na druga področja knjižnične dejavnosti se računalništvo v tem času še ni razširilo. Vse do sredine osemdesetih knjižnice praktično niso imele lastne opreme. V knjižnicah so imeli skupno le šest terminalov. Z njihovo pomočjo so v Republiškem računskem centru(RRC) lahko ustvarili prve skupne banke podatkov. Leta 1981 so začeli uporabljati še Računalniški center univerze v Ljubljani(RCU) kjer so za ta namen oblikovali lasten programski paket IBIS za delo z bankami podakov na računalnikih DEC System 10 in System 20. Da bi lahko začeli oblikovati enoten knjižnično informacijski sistem(KIS) pa je bilo potrebno najprej opremiti vsaj glavne knjižnice z lastnimi...

Računalniški muzej -

Računalniški center univerze(RCU) v Ljubljani je leta 1980 dobil nove sodobne prostore v stolpu Ekonomske fakultete na Kardeljevi ploščadi, kjer je nato deloval naslednjih 21 let. Po dolgotrajnih prizadevanjih za pridobitev lastnega centralnega računalnika s časovnim dodeljevanjem so tam že leto kasneje namestili DEC System 10 model 1090. Računalnik je uporabljal procesno enoto KL-10, tretjo generacijo družine DEC PDP-10, ki danes velja za legendarno in eno izmed najbolj vplivnih v zgodovini računalništva. Postopek nakupa se je začel že sredi sedemdesetih, ko je KL-10 tudi prvič prišel na trg, vendar se je nato precej zavlekel zaradi večkratnega pretehtavanja možnosti in razprtij med Elektrotehno in Iskro. Na univerzi so v drugi polovici sedemdesetih medtem namestili tudi več računalnikov DEC PDP-11. Novi DEC System 10 pa je nato z možnostjo časovnega dodeljevanja na začetku osemdesetih odprl možnost hkratnega interaktivnega dela več uporabnikov. Omogočal je tudi običajno paketno...

Računalniški muzej -

V sedemdesetih so se z napredkom mikroelektronike v telekomunikacijah lahko uveljavili digitalni sistemi, v računalništvu pa revolucionarni mikroračunalniški sistemi. Bolj ekonomičen in smiseln je tako postal nov koncept porazdeljene obdelave podatkov na mestu njihovega izvora. Računalništvo je vse manj slonelo na velikih računalnikih. Pripravo, urejanje in pogosto tudi obdelavo podatkov so ob zadostnih procesnih in pomnilniških zmogljivostih začeli prevzemati mikroračunalniki. Z združljivo komunikacijsko opremo je teoretično postala možna tudi neposredna komunikacijo med posameznimi napravami. Vse te nove možnosti, ki sta jih obljubljala mikroelektronika in mikroračunalništvo so vplivale na razvoj novih mrežnih konceptov. Postalo je jasno, da investiranje v toge centralizirane računalniške mreže ne bo več smiselno. Razvoj v smeri porazdeljene obdelave podatkov je računalniško in komunikacijsko industrijo spodbudil k iskanju primernih komunikacijskih protokolov in tehnologij....

Računalniški muzej -

Kot en izmed načinov kako bolj optimalno izkoristiti obstoječe računalniške kapacitet v državi in razširiti njihovo uporabo tudi med tistimi, ki si lastnega računalnika niso mogli privoščit, se je na začetku sedemdesetih ponujal koncept oddaljene obdelave podatkov. Poleg Republiškega računskega centra so leta 1972 oddaljeno obdelavo prek terminalskih povezav začeli uvajati v ljubljanskih poslovalnicah Ljubljanske banke, pa v celotnem sistemu SDK v Jugoslaviji in v sistemu Jugoslovanskih železnic. Terminalske povezave so omogočili tudi novi računalniki IBM/370, ki so jih v tem času namestili na več mestih po državi. Koncept naj bi ob izpolnitvi določenih pogojev omogočal cenejšo in hitrejšo obdelavo podatkov. Po eni strani podatkov ni bilo več potrebno posredovati v center osebno ali prek kurirja, po drugi strani pa so pri velikih računalniki zmogljivosti rastle hitreje kot njihova cena. Obenem so omogočali zahtevnejše obdelave in programiranje v več višjih jezikih. Omogočali so...

Računalniški muzej -

Z resnim usmerjenim izobraževanjem računalniških kadrov se je v sedemdesetih zelo povečala tudi potreba po neposrednem dostopu do računalniških kapacitet za praktično delo v okviru pedagoškega procesa. Na Univerzi v Ljubljani so prvi mini računalnik IBM 1130 sicer kupili že leta 1969 v okviru novega računskega centra Inštituta za matekatiko, fiziko in mehaniko(IMFM), nato pa so enak računalnik kupili še leta 1971 na Fakulteti za elektrotehniko, kjer je med drugim služil kot terminal za oddaljeno povezavo na računalnika CDC 6400 in CDC Cyber 72. IBM 1130 so namestili v avli drugega nadstropja Fakultete za elektrotehniko in je bil večinoma namenjen za raziskovalno delo doktorantov in asistentov. Takrat je bil ustanovljen tudi Računalniški center Univerze v Ljubljani(RCU) z nalogo da skrbi za organizacijo in upravljanje z obstoječimi in prihodnjimi računalniškimi kapacitetami univerze. Strokovni svet za razvoj računalništva in informatike na univerzi je vodil prof.dr.Jernej Virant, za...