Slo-Tech - Leta 1748 se je v Angliji rodil Jeremy Bentham. Filozof, in pravnik, ki ga danes poznamo predvsem po njegovem načrtu zapora Panoptikon, ki ga je predstavil leta 1791. Panoptikon je bil zamišljen kot krožna zgradba v katere središču se nahaja Inšpektor, na obodu pa so v celicah zaporniki. Bentham si je zapor zamislil tako, da bi Inšpektor zapornike vedno lahko videl in slišal, obratno pa to ne bi bilo mogoče. Ker je Bentham živel na prehodu 18. v 19. stoletje, si je za zagotovitev nadzora in Inšpektorjeve navidezne prisotnosti zamislil številne primitivne priprave, kot npr. kositrna cev, zavese, itd. Idejo Panoptikona je kasneje razširil še na šole, bolnišnice, norišnice in celotno družbo. Originalni Panoptikon ni bil nikoli zgrajen, Jeremy Bentham pa je umrl leta 1832. In potem se je leta 1969 pojavil internet.

Vmes se je na področju nadzorovanja seveda zgodilo cel kup reči, kar je najbolje zapazil francoski filozof Michel Foucault. Nadzorovanje je postalo tehnologija oblasti,...

Slo-Tech - Logika je preprosta. Če v knjigi nastopi vesoljska ladja, ki odleti na planet Tralfamadore, in se med poglavji se zgodi še kako popotovanje skozi čas, potem zagotovo gre za znanstveno fantastiko. Znanstvena fantastika pa je tisti literarno manjvredni žanr, ki živi na bolšjakih, balkanskih trafikah in študentskih sobah, ki jih naseljujejo čudni poraščeni osebki z nagnjenjem do fantazijskih računalniških iger. Če se v znanstvenofantastično preobleko skrije eden najboljših (proti)vojnih romanov dvajsetega stoletja, obstaja velika verjetnost, da ga bo literarno razgledana javnost in velika večina ženskega prebivalstva najverjetneje spregledala. Tako gre to.

Klavnice pet, ki jo je napisal pred dobrima dvema tednoma preminuli Kurt Vonnegut, na srečo ni doletela tako nemila usoda. Avtorju je zagotovila nesmrtno kulten status, bralcem pa obilne obroke grenkega smeha. Vonnegut je svojo »klavnico« doživel med drugo svetovno vojno, ko ga je leta 1944 – nekaj mesecev po materinem samomoru –...

Slo-Tech - Med temeljna družboslovna dela, zagotovo sodi tudi delo, "Družbena pogodba in načela političnega prava", ki ga je spisal J.J. Rousseau.

O družbeni pogodbi se dandanes govori več, kot se je morda kadarkoli v preteklosti, čeprav ni nastala takrat, ko jo je J.J. Rousseau. spisal. Družbena pogodba je nastala je že zdavnaj prej. J.J. Rousseau jo je le analiziral.
Kratek povzetek, tega izjemnega dela, bom poskušal na kratko osvetliti v nadaljevanju.


V naravi človeka je, da je svoboden ali vsaj hoče biti svoboden. Kakor hitro je človek sposoben sam odločati o sredstvih, ki so mu na razpolago, je njegov prvi in najvišji zakon skrb zase in do samega sebe. To svojo skrb, ali egoizem, če hočete, lahko navzven uveljavlja le s silo, tako da je gospodar. Gospodar samemu sebi in drugim. Gospodar pa je le, če silo spremeni v pravico in pokorščino v dolžnost. Problem (ali sreča) je le v tem, da ni nikoli nihče dovolj močan, da bi lahko ostal za vedno gospodar. Ko se torej sila in gospostvo na...

Slo-Tech - Devetdeseta leta prejšnjega stoletja so v filmski svet prinesla nekaj nenavadnih likov -- skrajne negativce, ki so jih režiserji s pomočjo humorja in visoke kulture prikazali kot nadvse simpatične možakarje. Tarantinovi morilci iz Šunda ali kultivirani ljudožerec Dr. Hannibal Lecter med ubijanjem citirajo Biblijo, si privoščijo kozarček izbranega chiantija in s svojimi žrtvami krešejo duhovite dialoge. Estetizacija nasilju odvzame ostrino in ga naredi skoraj sprejemljivega, lepim, izobraženim in poduhovljenim likom pa ljudje bistveno raje odpuščajo kot tistim, ki jih je narava kaznovala z obrazom prestopnika.

Tudi Aleks, glavni junak Burgessovega romana Peklenska pomaranča (1962) je »lep« petnajstletnik. Ko se svojo tolpo klati po neimenovanem nočnem mestu, z baletnim korakom obrca brezdomca, posili neznanko na njenem domu in ubije starko, v ušesih pa mu poplesavajo takti klasične (predvsem Beethovnove) glasbe. Svojih dejanj nikoli ne pojasnjuje ali jih opravičuje, »ultra...

Slo-Tech - "Pravni sistem bolj ščiti kriminalce kot žrtve!"

Pogosto slišan očitek, ki želi z lahkotnim zamahom javne zgroženosti odpraviti kavtele kazenskega postopka, kakršne so se izoblikovale v zadnjih stoletjih. Protislovje, ki spregleda, da žrtve ex post facto zaščita ne more več ubraniti pred storjenim zlom, domnevnemu - gotovemu! - storilcu pa ne nudi možnosti zagovora. Saj je vsakomur jasno, kaj se je zgodilo!

Kafka sledi javnemu instinktu in načrtno spodkoplje načela sodobnega kazenskega postopka. Obdrži formalne pravice, a jih vsebinsko izprazni in razvrednoti.

Gospod K. se tako zjutraj zbudi v stanovanju, polnem nekakšnih uradnikov. Ugotovi, da se proti njem vodi postopek. Ima pravico do obrambe - a ne ve (in ne sme izvedeti), česa je obtožen. Velja domneva nedolžnosti -- a ob obrnjenem dokaznem bremenu že zgolj to, da teče postopek, pomeni, da je itak kriv. (Ako bi bil oproščen, pa to seveda še ne pomeni, da očitanega dejansko ni storil!) Pozvan je na zaslišanje - a ga ne obveste,...

Slo-Tech - Kaj je Fahrenheit 451? To je temperatura, pri kateri zagori knjiga in zgori. Je tudi simbol na čeladah gasilcev, ki skrbijo, da so vse knjige sežgane. Roman Fahrenheit 451 je tudi dokument časa, oziroma refleksija občutljivega pisateljevega duha: Hitlerjevi zažigi knjig, Stalinovo preganjanje pisateljev (Bulgakov), McCarthyev lov na čarovnice in spoznanje o gromozanski moči jedrske bombe. Fahrenheit 451 je tudi knjiga posvečena ljubezni do knjig in znanju, ki je v njih.

Guy Montag, ki si s ponosom nadene čelado, na kateri je plošček s številko 451, je gasilec. Njegova plemenita služba je zažiganje knjig. Prav ste prebrali, naloga gasilcev je podtikanje požarov, ne gašenje. Mimogrede, gasilci so bili ustanovljeni leta 1790, z "namenom, da bi v kolonijah požigali knjige z angleškim vplivom. Prvi gasilec: Benjamin Franklin". "Delo je prijetno. V ponedeljek sežigamo Millaya, v sredo Whitmana, v petek Faulknerja, spremenijo se v pepel in potem zažgemo še pepel. To je naše uradno...

Slo-Tech - V Svetovni državi, ki nam jo Huxley pričara, je izkoreninjena vojna, beda, kriminaliteta in nesreča. Kako jim je to uspelo doseči po uničujoči vojni? Odgovori na zapletena vprašanja so lahko tudi kratki. SKUPNOST, ISTOST, STALNOST je geslo Svetovne države. Na videz nedolžne, povsem sprejemljive in nič kaj grozeče besede. Je temu res tako?

Piše se leto Fordovo 632 (2540 po Gregorijanskem koledarju). V Zavodu za razplajanje in prilagajanje v epruvetah na tekočem traku (oh Ford) rastejo novi prebivalci. Pa ne v maternicah, saj mater ni več. Ženske se samo še prostovoljno, za blagor družbe, podvržejo operaciji. Nato vstopi Bokanovski: "Eno jajčece, en embrio, en odraščen človek – to je normalno. Bokanovskificirano jajčece pa brsti, se bohoti, se deli. Požene od osem do šestindevetdeset popkov, in vsak popek se razvije v povsem oblikovan zarodek, vsak zarodek pa v odraslega posameznika normalne velikosti. Šestindevetdeset ljudi namesto enega samega. Napredek."

Tako je proces...

Slo-Tech - Predstavljajte si svet, v katerem vsemu in vsem vlada matematični razum. Vsak gib je le del (rešljive) enačbe. To je svet, ki ne pozna neskončnosti.

Zamjatin v romanu Mi opisuje ravno tak svet – Enotno državo. Kjer je razum postal temeljni, še več, edini mogoči princip državne ureditve. Kako je prebivalcem Enotne države to uspelo? Da bi sedli z Bogom za isto mizo, so se ogradili, dobesedno. Okrog in okrog ogromnega mesta, poimenovanega Enotna država, so po Dvestoletni Vojni zgradili gromozansko stekleno Zeleno steno, ki ločuje nerazumno od razumnega. Zakaj?

Najvažnejša naloga razuma je nenehno omejevanje neskončnosti. Človekovo spoznanje, ki ga usmerja razum, se vedno bolj širi tako, da spreminja neznano v znano; neznano, ki se razumsko ne da omejiti, se s prehajanjem v znano racionalno opredeljuje; neskončni zbir neznanih pojavov se zmanjšuje, končna vsota znanih pa narašča. Homo sapiens je le tedaj človek v pravem pomenu besede, kadar v njegovi slovnici ni nobenih vprašajev,...