Slo-Tech - Če bi se kdaj odločil slediti popotovanju svojega davkoplačevalskega tolarja, bi me ugotovitve zagotovo spravile v slabo voljo. Čeprav ta moj tolar počne marsikaj koristnega – vzdržuje ceste, zdravi bolnike in izobražuje potomstvo – žal tudi podpira ameriško mednarodno politiko in plačuje najrazličnejše norosti državnih uradnikov (lep primer je direktiva o nadomestilih) ali necivilizirane izpade parlamentarnih poslancev.

Ob podobni ugotovitvi si je ameriški pisatelj in filozof Henry David Thoreau sredi devetnajstega stoletja zastavil zelo tehtno vprašanje: kaj lahko stori državljan, ki se ne strinja z načinom, kako vlada zapravlja njegov davkoplačevalski denar. Svoj manifest je izoblikoval v eseju O civilni nepokorščini (1849), v katerem je zapisal, da državljanom sicer ni mogoče zapovedati družbeno koristnega delovanja, vendar je njihova moralna dolžnost, da se uprejo nesmiselnim, predvsem pa nepravičnim ravnanjem svoje vlade. To lahko storijo z zavračanjem sodelovanja pri...

Slo-Tech - »Moj brat vidi duh bolezni, ko ga telo obolelega še ne zazna. Zato glas o njegovi veščini nikoli ne prestopi hišnega praga. Drugi brat pozdravi bolezen, ko je še povsem nemočna, zato glas o njegovi veščini ostane skrit v domači vasi. Jaz pa puščam kri, predpisujem zdravila in napadem bolečino z masažo. Zato je glas o mojem znanju segel tudi do vladarja,« je odgovoril slavni prastari kitajski zdravnik, ko so ga vprašali, kako je postal cesarjev osebni zdravnik. Nato je mirno razložil, da je njegov uspeh v resnici neuspeh – je najslabši zdravilec v družini.

Njegova misel lepo povzame bistvo Cujeve filozofije o bojevanju. Čeprav se zdita zdravilstvo in umetnost bojevanja povsem nasprotni veščini, ju taoistična misel poenoti: obe poskušata obvladati disharmonijo, obe je treba uporabiti le v skrajnem primeru. Za mitske kitajske mojstre borilnih veščin je bila vsaka raba orožja (tudi telesa kot orožja) le odziv na brezizhodne razmere – ko nasprotnika zaslepi bes ali drugo »negativno«...

Slo-Tech - »Spremimo novinca na bojišče. Ko se mu približujemo, vedno jasnejše grmenje topov končno zamenja tuljenje krogel, ki zdaj pritegne nase pozornost neizkušenega. Krogle začnejo padati blizu pred nami in za nami (...) treskanje topovskih krogel in razletavanje granat v bližini postane tako pogosto, da resnost življenja predre skozi mladostnikovo domišljijsko predstavo. Nenadoma pade znanec (...) še en korak do enot, do pehote, ki v ure dolgem ognjenem spopadu vztraja z nepopisno stanovitnostjo. Tukaj je zrak napolnjen s sikajočimi kroglami, ki kmalu oznanijo svojo bližino s kratkim, ostrim zvokom, s katerim preletijo za palec daleč nad ušesom, glavo in dušo …«

Slikoviti opis vojne vihre, ki ga najdemo v knjigi O vojni (Vom Kriege), nas lahko zlahka zavede k misli, da je hotel pruski častnik Carl von Clausewitz svoje 43-letne vojaške izkušnje preliti v klasičen vojaški priročnik, namenjen bojnim (frontnim) poveljnikom. Vendar že kmalu pove, da nima namena razlagati, kako utrditi...

Slo-Tech - Predstavljajte si svet, v katerem vsemu in vsem vlada matematični razum. Vsak gib je le del (rešljive) enačbe. To je svet, ki ne pozna neskončnosti.

Zamjatin v romanu Mi opisuje ravno tak svet – Enotno državo. Kjer je razum postal temeljni, še več, edini mogoči princip državne ureditve. Kako je prebivalcem Enotne države to uspelo? Da bi sedli z Bogom za isto mizo, so se ogradili, dobesedno. Okrog in okrog ogromnega mesta, poimenovanega Enotna država, so po Dvestoletni Vojni zgradili gromozansko stekleno Zeleno steno, ki ločuje nerazumno od razumnega. Zakaj?

Najvažnejša naloga razuma je nenehno omejevanje neskončnosti. Človekovo spoznanje, ki ga usmerja razum, se vedno bolj širi tako, da spreminja neznano v znano; neznano, ki se razumsko ne da omejiti, se s prehajanjem v znano racionalno opredeljuje; neskončni zbir neznanih pojavov se zmanjšuje, končna vsota znanih pa narašča. Homo sapiens je le tedaj človek v pravem pomenu besede, kadar v njegovi slovnici ni nobenih vprašajev,...

Slo-Tech - Italiji se je godilo petnajsto stoletje. Vladarje so odločale kupice strupa in zarotniška bodala, grešni katoliški papeži so se bili pripravljeni spečati celo s turškim sultanom, če jim je to koristilo pri utrjevanju oblasti. Prostitutke so na svoje stranke čakale pred spovednicami velikih katedral, najemniške vojske pa so med kratkimi prekinitvami med eno in drugo vojno ropale civilno prebivalstvo in prežale na ženski plen.

Prav trohnoba poznega srednjega veka je v zgodnjem 16. stoletju prepričala Firenčana Niccola Machiavellija, da je treba začeti o državi in vladanju razmišljati manj idealistično kot so to počeli grški filozofi, predvsem Platon. »Zavedam se, da so o vodenju države pisali že mnogi pred mano,« prizna v svojem Vladarju (Il Principe, 1513), ampak doda, da pri tem niso nikoli izhajali iz dejanskega stanja. »Zamišljali so si republike in monarhije, ki niso nikoli obstajale, za katere ni nihče slišal ali jih videl. Med tem, kako bi se moralo živeti in vsakodnevno...

Slo-Tech - Najbrž vas je zelo malo takšnih, ki za knjigo iz naslova novice še niste slišali. Mnogi med vami ste jo najverjetneje tudi prebrali, žal pa gre za obvezno branje pri enem od bolj osovraženih srednješolskih predmetov, kar pomeni, da je bila v večini primerov okarakterizirana za dolgočasno, še preden je bila odprta. Vsi, ki ste Cankarjevi drami in nje razumevanju posvetili malce več svojega časa, pa gotovo veste, da gre za izjemno delo.

Zgodba govori o življenju ljudi v manjši vasici v času volitev (v tem času jo je tudi najbolje brati). Na začetku drame vsi nestrpno pričakujejo rezultate in se večinoma navdušujejo za levico oz. naprednjake, a so kmalu razočarani. Oblast dobi klerikalna stran, večina njenih prejšnjih nasprotnikov pa se kmalu prelevi v podpornike. Namesto, da bi se uprli in zavzeli za svoja prepričanja, se nenačelno obrnejo po vetru. Trdna ostaneta le glavni junak Jerman in njegov prijatelj Kalander, ki pa žal ne uspeta razsvetliti hlapčevskega ljudstva in zato...

Slashdot - Že res, da so računalniki ena izmed najboljših pogruntavščin zadnjega časa - z njimi lahko pišemo, se igramo, računamo zapletene enačbe v delčku sekunde in seveda arhiviramo podatke. Ravno zaradi slednjega so nekateri strokovnjaki močno zaskrbljeni, saj se vedno več podatkov shrani v obliki digitalnega zapisa na diske, magnetne trakove, diskete ali kakšna druga sredstva za zapisovanje podatkov. Vedno manj pa je raznih zapisov na ploščice, table ali kakšna druga sredstva za navadno "analogno " zapisovanje podatkov. Zakaj so nekateri tako zaskrbljeni zaradi vedno večjega števila podatkov, ki so shranjeni v digitalni obliki? Največji problem je, da ti podatki nikoli ne bodo trajno zapisani, ampak bodo vedno izpostavljeni določenim nevarnim okoliščinam - disk z magnetnim zapisom se lahko kaj hitro skvari zaradi odpovedi glave, CD-ji se lahko hitro zlomijo ali stopijo na visoki temperaturi, da o disketah, ki se pokvarijo že tako, da jih samo malce grdo pogledaš sploh ne govorimo. Skrb...