Indijski dogovor je največji na svetu in prekaša na primer nemške ali britanske, ki se običajno nanašajo le na posameznega založnika in za manj ustanov. V Indiji pa je v dogovor vključenih 6300 inštitucij, ki so državno financirane. Od teh jih je doslej le 2300 naročalo znanstvene revije v večjem obsegu, tj. približno 8000.
Poleg naročnin, ki omogočajo branje revij, tovrstni dogovori obsegajo tudi večje število žetonov za prosto objavo člankov (APC). Članke je namreč v revijah možno objavljati na dva načina: brezplačno, a so potem dostopni le naročnikom, ali v odprtem dostopu, kjer avtorji plačajo nekaj tisoč evrov, da so potem članki dostop vsakomur. Državno financirane raziskave čedalje pogosteje zahtevajo, da so članki prosto dostopni, zato financirajo APC.
Situacijo v Sloveniji odstira letno poročilo CTK. V minulem letu so za konzorcijske pogodbe potrošili približno pet milijonov evrov. Za ta znesek so dobili naročnino na elektronske revije založb Elsevier, American Chemical Society, IEEE, Wiley, Springer Nature, JSTOR in Royal Society of Chemistry. Vključen je tudi dostop do citatnega indeksa Scopus ter 739 APC-jev. Skupno naročajo 8142 znanstvenih revij, do katerih dostopa 28 konzorcijskih članic, do Scopusa pa 54. Raziskovalci so v tem letu odprli približno 2,5 milijona člankov, torej vsako branje zelo čez prst stane dva evra.
Zakaj je objavljanje v znanstvenih revijah pomembno, smo pisali že večkrat. Tako se meri produktivnost znanstvenikom, renome revije pa je skorajda pomembnejši od kakovosti raziskave. Zato si raziskovalci motivirani za objavo v najboljših revijah - po faktorju vpliva - četudi potem članki niso brezplačno dostopni. Če želimo drugačen sistem, bo treba najprej reformirati principe ocenjevanja znanstvenikov. Prvi koraki v to smer so se že zgodili z odmikom od kvantitativnega vrednotenja.
