Osamosvojitev pri 30+

OP-ju. Če želiš kupiti svoje stanovanje, boš rabil kar korenito spremeniti svoj pristop.

Verjetno si že okvirno tudi sam vrgel številke skupaj. Če je plača 900 eur in imaš 700 eur izdatkov, je mesečni prihranek 200 eur oz. 2400 eur letno. Kar pomeni, da imaš šele čez 10 let za polog slabo ohranjene garsonjere v Ljubljani (ti pa boš takrat imel 43 let). Tudi če podvojiš prihranek je to 48k v 10-ih letih, kar tudi ni nek pretirano zajeten kupček za 10 let odrekanja.

Rabiš torej IMO povečati prihodkovno in zmanjšati odhodkovno stran. Življenje v Ljubljani je z malo grenkim priokusom, če ti bivanje in hrana pobere celotno mesečno plačo.

Mogoče tudi, glede na to da nimaš družine in/ali partnerke, razmisli v smeri tujine.

Vsi pac nocemo stanovanja, za bajto pa smo trenutno se malo prekratki :)

Legitimna odločitev, samo ne krivit države in drugih zadev, če ste raje kot osamosvojitev želeli točno osamosvojitev pod "luksuznimi" pogoji...

Imate do tega pravico logično, samo jamranje kot jamranje OPja izpade potem smešno!

Mato989 je 15. mar 2020 ob 14:10 izjavil:

Vsi pac nocemo stanovanja, za bajto pa smo trenutno se malo prekratki :)

Legitimna odločitev, samo ne krivit države in drugih zadev, če ste raje kot osamosvojitev želeli točno osamosvojitev pod "luksuznimi" pogoji...

Imate do tega pravico logično, samo jamranje kot jamranje OPja izpade potem smešno!

Imeti svojo bajto je res luksuz. Če pa govorimo o kakšni garsonjeri, to ni luksuz, ampak korak, ki bi ga moral narediti vsak. Nemogoče je biti zmeraj v sobivanju in si deliti to in ono.

Mnogo lažji štart ima javni sektor. Kolegica (ima 30 let) je vzgojiteljica v vrtcu. Faks narediš z levo roko v dokaj kratkem času, ni to FE/FRI/FERI... službo dobiš kjerkoli po Sloveniji, saj so vrtci povsod (ona jo je dobila blizu domačega kraja)... pripada pa ji še občinsko stanovanje in plačuje le dobrih 200€ najemnine. Za ta denar v Ljubljani ne dobiš niti kvalitetne sobe.

Poznam pa tudi nekaj primerov, ko so starši malo bolj premožni in jim ni problem v Ljubljani kupiti kakšno stanovanje, da imajo otroci poskrbljeno. Na koncu pa itak šteje le to, ali si na svojem ali pa nisi!

Imeti svojo bajto je res luksuz. Če pa govorimo o kakšni garsonjeri, to ni luksuz, ampak korak, ki bi ga moral narediti vsak. Nemogoče je biti zmeraj v sobivanju in si deliti to in ono.

Napaka, vsaj po moje... Jaz osebno menim da je od vsega najslabše it po poti,
Živim doma - kupim garsonjero - kupim 1-2 sobno - kupim stanovanje za družino/bajto

Ko sem sam pred leti razmišljal o nakupu stanovanja oz. nepremičnine, sem prišel do naslednjih sklepov:

1. Pri nakupu nepremičnine moraš gledat, da imaš namen v njej živet vsaj cca. 10 let... No razen če imaš fetiš na konstantno seljenje!
2. Pri nakupu nepremičnine je cilj, da gledaš nepremičnino katero lahko odplačuješ oz. za katero lahko sam prihraniš oz. položiš cca. 30% vrednosti
3. Pri kreditu moraš gledat, da ne plačaš več kot 20 oz. 25% prihodkov za anuiteto

Ampak vedno je prvo potrebno zadovoljit točko 1... če nimaš želje po rednih selitvah in prodajah in nakupih nepremičnin... lani sem dal skozi tale đumbus nakupa nepremičnine in kreditov in tisočerih papirjev in res nimam veselja in želje dajat to skozi v naslednjih 10 letih spet. OP, je pač (pre)veliko časa že izgubil, zdaj ima na voljo samo troje po moje:

1. Se odloči downgradat in gre živet doma in cilja kako bo delal čimbolj lagodno
2. Se spoka v tujino da ulovi "curve" ki bi ga moral sprožit pri 23-24 letih
3. Za večno živi kot zdaj in jamra kako so krivi drugi (socialistični način)

No 4. opcijo je sam izključil, to pa je da pač ima zvezo, kjer oba skupaj napraskata za 1 sobno stanovanje in nimata otrok, ker je to glede na njune finance katastrofa.

Mnogo lažji štart ima javni sektor. Kolegica (ima 30 let) je vzgojiteljica v vrtcu. Faks narediš z levo roko v dokaj kratkem času, ni to FE/FRI/FERI... službo dobiš kjerkoli po Sloveniji, saj so vrtci povsod (ona jo je dobila blizu domačega kraja)... pripada pa ji še občinsko stanovanje in plačuje le dobrih 200€ najemnine. Za ta denar v Ljubljani ne dobiš niti kvalitetne sobe.

Seveda, kolegica ima velike težave, sicer je učiteljica razrednega pouka, ampak nič od tega ji ne pripada (ne vem od kje podatek da vsaki učiteljici pripada občinski flet) hkrati pa še mora opravit strokovni izpit da jo sploh lahko zaposlijo... sploh pa plača učiteljic na začetku, prvih 3-8 let, sploh ni tako bajna, in je dejansko slabša kot mojih 1.300€ bruto... šele po napredovanjih po 10 letih pridejo do, po moje kolikor toliko OK plače... je pa res zaposlitev dosti bolj varna.

Zakaj se nisi odločil za kredit, ki bi ga odplacal v 10 letih is beyond me. S placo, kot jo imaš, bi ga komot odplaceval.

XLapsus je 15. mar 2020 ob 16:54 izjavil:

Ne bluzi, uciteljica ko magistrira zacne v 32 razredu, kar je 1485 bruto = 1002€ neto + malica + prevoz.

Pred strokovnim izpitom? Bullshit!

XLapsus je 15. mar 2020 ob 17:19 izjavil:

Mato989 je 15. mar 2020 ob 17:18 izjavil:

XLapsus je 15. mar 2020 ob 16:54 izjavil:

Ne bluzi, uciteljica ko magistrira zacne v 32 razredu, kar je 1485 bruto = 1002EUR neto + malica + prevoz.

Pred strokovnim izpitom? Bullshit!

Bullshit je tvoje nabijanje. Govorim iz izkušenj (punca je zaposlena brez strokovnega) za razliko od tebe, ki nabijaš.

Pardon, sem preveril in zaposlena učiteljica začne res v 30. razredu in je to 1485EUR bruto... še vedno pa nikjer ne piše da imajo vse učiteljice pravico do občinskega fleta... niti ne vidim koliko je začetna plača učiteljice v vrtcu,

Pa da ne bomo samo offtopic. Potrebno je imeti neko mero med šparanjem / zabavo. Sam sem si vsako leto privoščil dopust, nove gadgete, nekaj pa dal na stran. Pri 23. sem se zaposlil (živel v najemu - js sem kril najemnino 300EUR, punca stroške) in do 26. leta našparal 40k (preden sem se zaposlil sem že imel cca 15k na kupu), tast je dodal 20k (ker punca ni imela našparano nič) in starša 25k. Takrat (2017) sem nabavil 69kv flat (kompletno obnovljen 2014) v centru mb za 72kEUR. V 2019 sem nabavil še avto za 36k (s kešom), 20k+ mi je še ostalo.
Če pogledam za nazaj, bi tudi brez pomoči bp kupil stanovanje v centru MB (moral bi vzeti nekaj kredita), bi pa v tem primeru verjetno še vozil stari avto, saj imam rad vseeno 10k+ na kupu za hude čase. Sem pa po poklicu programer, tako da nam je lažje.

XLapsus je 15. mar 2020 ob 17:50 izjavil:

Pa da ne bomo samo offtopic. Potrebno je imeti neko mero med šparanjem / zabavo. Sam sem si vsako leto privoščil dopust, nove gadgete, nekaj pa dal na stran. Pri 23. sem se zaposlil (živel v najemu - js sem kril najemnino 300EUR, punca stroške) in do 26. leta našparal 40k (preden sem se zaposlil sem že imel cca 15k na kupu), tast je dodal 20k (ker punca ni imela našparano nič) in starša 25k. Takrat (2017) sem nabavil 69kv flat (kompletno obnovljen 2014) v centru mb za 72kEUR. V 2019 sem nabavil še avto za 36k (s kešom), 20k+ mi je še ostalo.
Če pogledam za nazaj, bi tudi brez pomoči bp kupil stanovanje v centru MB (moral bi vzeti nekaj kredita), bi pa v tem primeru verjetno še vozil stari avto, saj imam rad vseeno 10k+ na kupu za hude čase. Sem pa po poklicu programer, tako da nam je lažje.

Potem pa svizec zavije čokolado

Mato989 je 15. mar 2020 ob 18:11 izjavil:

XLapsus je 15. mar 2020 ob 17:50 izjavil:

Pa da ne bomo samo offtopic. Potrebno je imeti neko mero med šparanjem / zabavo. Sam sem si vsako leto privoščil dopust, nove gadgete, nekaj pa dal na stran. Pri 23. sem se zaposlil (živel v najemu - js sem kril najemnino 300EUR, punca stroške) in do 26. leta našparal 40k (preden sem se zaposlil sem že imel cca 15k na kupu), tast je dodal 20k (ker punca ni imela našparano nič) in starša 25k. Takrat (2017) sem nabavil 69kv flat (kompletno obnovljen 2014) v centru mb za 72kEUR. V 2019 sem nabavil še avto za 36k (s kešom), 20k+ mi je še ostalo.
Če pogledam za nazaj, bi tudi brez pomoči bp kupil stanovanje v centru MB (moral bi vzeti nekaj kredita), bi pa v tem primeru verjetno še vozil stari avto, saj imam rad vseeno 10k+ na kupu za hude čase. Sem pa po poklicu programer, tako da nam je lažje.

Odlično, zdaj pa da boš relevantne, povej koliko si imel v času "šparanja" in tega zdravega razmerja, mesečnega dohodka torej prilivov na račun na mesec v povprečju vsako leto...

Nekako mi matematika ne gre skozi pri neki MEDIANI slovenske plače, niti pri povprečni plači v SLoveniji... tako da kar pokaži številke =)

Ti praviš da si od 23. leta do 26tega, našparal 40k, hkrati pa si imel zdravo razmerje med šparanjem in zabavo in kupoval gadgete... torej si prihranil več kot je bil moj povprečni prihodek v enakem obdobju po koncu šolanja...

Slabo si prebral, 15k sem našparal že do 23. leta, torej v naslednjih treh letih je šlo na kup 25k . Začel pa z 950EUR (magistrant RIT brez izkušenj, sicer bil top 3% študentov), po dveh mesecih + 200EUR in tako naprej, po enem letu cca 1600-1700EUR izplačila (plača + malica + 30EUR prevoza, ker sem živel v MB in tu tudi delal). 2018 sem začel delati za tujo firmo preko normiranega SP, tako da so se prihodki kar precej zvišali (hkrati sem povišal tudi odhodke - 3x letno potovanja, vikend paketi, pogostejše prehranjevanje zunaj).

Hangman je 15. mar 2020 ob 14:48 izjavil:

S tem da se od razvijalcev zahteva še komunikativnost s strankami, razumevanje prodaje itd. Tukaj sem jaz na nuli

Se boš pa naučil. A si tudi sicer tako cagov? Nihče ni padel pameten na svet.

XLapsus je 15. mar 2020 ob 17:36 izjavil:

Je pa dejstvo, da učitelji v povprečju delajo 4 šolske ure na dan.

Haha. Laž, večja laž, statistika. Isto kot da rečeš, da programerji (ali kdorkoli drug) programiramo 4 ure na dan. Ostalo so sestanki, brainstormanje, branje (tech) novic, kofetkanje...

;-) je 15. mar 2020 ob 19:13 izjavil:

Dejstvo je, da ce je op pri 30 zacel razmisljat o osamosvojitvi je prepozen za kaj resnega.

Tega nisem rekel. Razmišljat sem začel že kmalu po 20-ih. Višja izobrazba ti nekako odpre možnosti za bolj kvalificirana delovna mesta, kjer je zaslužek večji od minimalca in lažji od dela v skladišču. Iz tega razloga sem se študiral in takrat mi je bil cilj dokončati faks. Računaj da je marsikateri diplomant brez kakšnih praktičnih izkušenj in je prvo delo težko dobiti oz. je treba vložiti še ogromno truda. Takrat mi je bil cilj samo, da dobim delo in nisem odvisen od drugih. Medtem ko sem mesece pošiljal prošnje, sem delal na tem, da dobim neko uporabno znanje, kar mi je kasneje tudi koristilo. Realnost je taka, da je za osamosvojitev potreben denar oz. veliko denarja, za tega pa dobra zaposlitev in za to je potrebno neko znanje oz. veščine. Drugo je, če imaš nekoga, ki ti lahko finančno pomaga.

Vseeno sem pa pričakoval, da bom z neko zaposlitvijo v IT uspel prihraniti več. Kot sem rekel, če bi se naučil še kakšen programski jezik, bi svoj mesečni dohodek lahko dvignil za kakšnih 100 do 200€. Vprašanje je, koliko se taka investicija splača... ker dokler se bom dobro naučil 2 programska jezika, se bo na razpisih za delo pojavilo 10 novih kratic, kot sta JS in CSS.

Zdaj ko sem tik pred 33 potegnil črto, vidim, da bom s takim prihrankom moral delat še 10+ let, preden bom uspel dovolj prihraniti. Nisem zdaj začel razmišljati o samosvojitvi, zdaj sem samo opazil, da s takim življenskim slogom prepočasi napredujem. V najboljšem primeru sem mesečno prihranil cca 400€, vendar je vsake toliko časa treba vzeti za kakšno nujno stvar (razni nujno potrebni gadgeti, zdravstvene storitve ipd.).

Kaj je zdaj za debatirat. Se odlocis da gres na svoje gres na svoje v dveh urah pogledas dva stanovanja izberes in cao. Rabis se urco na banki za kredit in cao.

Noben ti ne bo odobril kredita brez vsaj 20% lastnih sredstev al kolko pač rabiš.

Moram reci, da se mi prav milo stori, ko berem tole temo. Osamosvojil sem se pri 19ih in takrat ni bilo nic lazje do stanovanja kot danes. Sodec po komentarjih so dandanasnji mladicki pri teh letih se nedonosencki. Pa ni problem denar ampak udobje. In brezjajcnost.

IL_DIAVOLO je 15. mar 2020 ob 21:32 izjavil:

Noben ti ne bo odobril kredita brez vsaj 20% lastnih sredstev al kolko pač rabiš.

Nevem ce drzi, pred pol leta ni.

Mato989 kaj pa imas za razmisljat pri teh odlocitvah? Al zivis pri starsih in si meces pesek v oci da je tezko.

proto je 15. mar 2020 ob 22:22 izjavil:

Moram reci, da se mi prav milo stori, ko berem tole temo. Osamosvojil sem se pri 19ih in takrat ni bilo nic lazje do stanovanja kot danes. Sodec po komentarjih so dandanasnji mladicki pri teh letih se nedonosencki. Pa ni problem denar ampak udobje. In brezjajcnost.

Tocno to. Pr 20 sem zacel delat na temeljih pogorisca vikenda in naredo bajto, bil pol leta noter, ni bilo energije sel v stanovanje. Stanovanje odplaceval z najemninami ki sem jih dobil v bajti. Ko je sel najemnik ven in nisem dobil drugega swingerpaty. Dobil parcelo s papiri v dar, delal drugo bajto, hodo v sluzbo, v prvi najti najemi ali swingerparty...na koncu mi je slo s casom za nohte sem rabo 25k€ financne inekcije da se preselim iz stanovanja v hiso. S swingerpartyji ni slo skozi, ker so zaceli sosedi pritiskat, hop nkbm. Reci pisi kredit dobis prej sem napisal 2 uri? 20minut dobis kredit. Nisem clovek ki se cenga in gleda na pol promil obrestne mere ker ga mam za kratek cas, placuje pa mi ga prva bajta.

Koliko pa je videt pa imamo mladino debatiranja in ne dejanj.

Danes sem 30. Do 40 imam cilj vsaj garsonijero na morju in parcelo kjer bom naredo hiso v kateri bom do penzije.

Da izrazim še svoje mnenje.

Najprej je treba definirati, kaj je osamosvojitev. Zame je to trenutek, ko imaš v žepu dovolj, da si lahko privoščiš lastno stanovanje oz. nepremičnino. Če si najemnik, se za moje pojme nisi osamosvojil, ker nepremičnina ni tvoja last. In kolikor razumem OP tudi cilja na nekaj takega.

Ne glede na to, kdaj človek začne razmišljati o osamosvojitvi, je tu ena velika razlika. Ljubljančani so z eno nogo že v zlati jami: podeduješ neko "luknjo", jo za silo opremiš, vanjo strpaš 3 študente in od vsakega vsak mesec povlečeš 250€ (brez davka). Ne da bi s prstom mignil imaš po 10-ih letih dovolj prihranka za neko spodobno stanovanje.

Zdaleč največ pa je takih, ki v Ljubljano pridejo študirat. Tvoj bančni račun obremenijo naslednje stvari: vlak ali avtobus, ljubljanski mestni avtobus, študentska soba, vpisnina, spodleteli izpiti, študijska literatura (nakup, fotokopiranje, tiskanje ipd). Kakšna resna služba ob faksu je prej izjema kot pravilo (naj ti pojasnijo študentje zakaj). V vseh letih študija se tu zmeče stran kar nekaj denarja. Prištej še 1 leto, ki bo mimo preden najdeš zaposlitev. Žal pa povprečen diplomant štarta z minimalcem oz. marsikdo na tem nivoju tudi ostane. Pri 26-ih si brez nekega solidnega prihranka in daleč stran od dobrega zaslužka. Takih je ogromno!

Kaj je najboljša opcija? Narediš srednjo šolo, se pri 20-ih zaposliš, delaš itak za minimalca, bivaš pri starših in maksimalno varčuješ. Če ti na mesec uspe prihraniti 400€, imaš po 10-ih letih že nek soliden prihranek. Poleg tega je 10 let dolga doba in v tem času lahko napreduješ ter tako še povišaš prihranek. Če ti je faks res tako pomemben, imaš pred sabo še celo življenje, da ga narediš.

Miselnost je še zmeraj takšna, da faks moraš imeti, ker imaš s tem boljše možnosti, čakajo te boljše službe itd., zato jih gre velik delež študirat in tako zapravijo zlata leta, ko bi si lahko kaj privarčevali. IMO do 30. leta se lahko osamosvojiš samo, če ne narediš nobene napake (faks, nepotrebni stroški) in imaš že v štartu dobre možnosti ali pa nekaj sreče.

Kvinta je 18. apr 2020 ob 00:20 izjavil:

Pri 33 haha

Jaz sem šo od doma pri 18 pa,če bi lahko cajt nazaj zasukal nikol ne bi ostal v Sloveniji bay the way kr nekaj držav ti plača da se tja preseliš samo tega takrat nismo mi vedli

Seveda bi ostal v Sloveniji. Bil bi poceni sila v tujini, da bi si pol kupil nepremičnino doma. Pol pa bi bil glavni na vasi. Pol pa se še bunijo zakaj morejo davek plačat v Sloveniji, top šit..

Hangman je 15. mar 2020 ob 11:10 izjavil:

Zdravo! Sem nov član na tem forumu. Vidim da je to eden redkih forumov, ki je še živ in ima zanimive teme ter hitre odzive. Upam, da bo moja prva tema dobila kakšen uporaben nasvet.

Svoje 30. leto starosti sem obeležil že pred leti (kmalu bo 33). Počasi imam dovolj tega "mama hotela" in bi rad šel počasi na svoje, a to ni tako enostavno. Po izobrazbi sem elektrotehnik (stopnja 6/1), vendar izkušenj s tega področja praktično nimam. Študiral sem nekje do 25 leta in vmes delal karkoli, samo da sem zaslužil za študij. Po faksu sem se vpisal na neko srednjo šolo, toliko da sem imel status in po več mesecih iskanja našel neko delo v IT, toliko da sem začel dobivati iskušnje in predvsem imel kakšno uporabno referenco. Ko se je status iztekel, sem sklenil iskati redno zaposlitev. V času iskanja sem se malo priučil programiranja (html, css, wordpress ipd.) in zaposlitev dobil s pomočjo subvencije v neki firmi kot wp urednik. Ko se je subvencija iztekla, sem spet ostal brez zaposlitve. Po pravici povedano IT področje ni ravno zame (mislim da sem zgrešil poklic), ampak nekaj je treba početi. Potem sem opravljal neko nižje kvalificirano delo, a tudi tega nisem obdržal, saj je šlo za določen čas zaposlitve.

Cilj mi je, da grem čim prej na svoje. Trenutno imam v Lj v najemu sobo, kjer stanujem skupaj s cimri. Iz te točke bi rad napredoval, ker se v trenutnih okoliščinah počutim kot kakšen študent v študentskem domu. Predvsem me moti souporaba prostorov (wc, kopalnica, kuhinja), ker se dogaja da je prostor zaseden ravno takrat, ko bi ga najbolj potreboval. Če bi imel v najemu celotno stanovanje, bi se že boljše počutil, vendar so najemnine s stroški vred od 500EUR dalje. Če zaslužim 900EUR, je mesečni prihranek zelo majhen. Na tak način za neko lastno stanovanje v realnem času ne prihraniš. S tem, da lastnega prevoza nimam - avto sem prodal pred 2 letoma, ker sem denar nujno potreboval. Če bi želel imeti še lastni prevoz, prihrankov skoraj ni (jih porabim za vzdrževanje in tehnične preglede). Druga možnost je, da se preselim v domači kraj. Tam sem obsojen na "mama hotel" in delo v kakšnem skladišču ali proizvodnji, saj drugih delovnih mest ni na razpolago. Recimo da zaslužim nekje med 700 in 800EUR in jih 200 investiram v gospodinjstvo... na tak način bi več prihranil, vendar spet nisem na svojem. Rad bi šel čim prej na svoje, da potem lahko načrtujem naprej.

Da bi mi starša lahko finančno pomagala, ne morem računati, saj imata le osnovno šolo in 3 leta poklicne šole, oba sta delavca. Poleg tega imata za sabo že 1 selitev, zato tudi nekih bajnih prihrankov ni. Razmišljam tudi, kje se bolj splača ostat... v Lj so najemnine že zdaj ubijalske in verjetno bodo v prihodnjih letih še višje. Za neko udobno življenje v Lj bi potreboval recimo 1500EUR čistega zaslužka, kar je zame nedosegljivo. Zanima me, kako stanovanjsko problematiko rešujete drugi.

Pač živiš pri starših, dokler ne prišparaš 50kEUR. Potem si s posojilom kupiš lastno stanovanje za 75-100kEUR. In to je to.
Pač 10kEUR/leto na stran in to je to.
Sam to je največji problem ker ljudje ne znajo šparat. Pa bi šli na morje, pa smučat pa mal po evropi igrat turista...

Alien123 je 15. mar 2020 ob 11:46 izjavil:

Minimalec in Ljubljana gresta skupaj, še 1500EUR izplačila bi blo meni premalo.. lepo razmišljaj on selitvi drugam. Ker sam veš, da večje plače ne boš imel, zato pa s takšno plačo idi v cenejše kraje.. minimalec dobiš vsepovsod.. pa to čimprej, malo še pa boš 40

1500EUR je glih nek minimum. Sploh če nimaš lastnega stanovanja.
Minimalca je pa tudi težko dobit. Sodeče po sursu ima minimalno plačo samo 4% zaposlenih. Pa še to verjetno samo začetniki.

Od kje vam ti zneski? Kuhar ima mogoce res 1300 ampak pozabljate da dela sobote, nedelje petek svetek isto je s kelnerji.
Prodajalke kaj vec od minalca nimajo, ajd zdj so jim mal dvignil. Medicinske sestre tudi zalost v primerjavi z AU.
4% mhm....

Kvinta je 18. apr 2020 ob 00:20 izjavil:

Pri 33 haha

Jaz sem šo od doma pri 18 pa,če bi lahko cajt nazaj zasukal nikol ne bi ostal v Sloveniji bay the way kr nekaj držav ti plača da se tja preseliš samo tega takrat nismo mi vedli

Od doma ni težko iti (btw, jaz sem šel že pri 15), drugo je pa iti na svoje - kar ti seveda nisi šel ;)

Ja, če si želiš v Ljubljani kupiti stanovanje potrebuješ nekje 2000 neto mesečno plačo. Drugače bo težka.

Malo sem premislil glede vsega skupaj in prišel do takšne rešitve:

Če se hočem izpopolniti v IT področju, bom moral ostati v Ljubljani, ker v malo manjšem kraju se s tem ne moreš preživljati. Ostati v Ljubljani pa pomeni, da bom celo življenje samo najemnik in nikoli ne bom imel svojega. Vprašaš se, ali mi je tega res treba in ali je služba res vredna tega. Tudi če cene nepremičnin v Ljubljani padejo, se to ne bo zgodilo že jutri in padec ne bo tak, da bi bila stanovanja vsakemu dosegljiva. Dolgoročno imam samo eno rešitev: da se izselim iz Ljubljane, kjer so nepremičnine cenejše - to pa pomeni, da se bo treba prej kot slej prekvalificirati, ker drugače mi tudi dobro znanje IT ne pomaga.

Kratkoročno pa imam 2 možnosti:
1. Izpopolnim se v IT področju in si tako priborim večjo plačo, z upanjem da si bom lahko privoščil najem garsonjere. V njej bivam nekje do 40. leta in varčujem.
2. Takoj se prekvalificiram za nek tak posel, ki bi ga lahko opravljal doma. Živim v stanovanju staršev, vzdržujem gospodinjstvo in probam čim več privarčevati.

Obe možnosti temeljita na tem, da me mogoče čez čas spet prime za kakšno vezo (v dvoje je nepremičnina bolj dostopna) in vsaj malo finančno pomagajo starši. Druge možnosti ni! Edino vprašanje je, katera opcija se bolj splača.

Seveda so krediti poceni, samo dobiš jih ne, če jih nujno rabiš. Trenutno so krediti zgolj za tiste, ki so že tako polni.