vir: Technology Review
Komercialno brskanje po dednih informacijah je v tem desetletju doživelo eksploziven razcvet. Podjetja, kot sta 23andMe in Ancestry.com, so prodrla z rodoslovnimi storitvami, ki iz našega zaporedja DNK (bolj ali manj uspešno) sklepajo o našem izvoru in na tej osnovi denimo iščejo izgubljene sorodnike. Posebno razvpita so postala po tem, ko so začeli njihove podatke uporabljati policijski in zasebni preiskovalci ter na ta način polovili že kar nekaj hujših zločincev - enostavno tako, da so z ostanki dednine na prizoriščih zločinov našli njihove sorodnike, ki so svoje genetske podatke odložili v katero od omenjenih bank. Ljudi, ki so v iskanju izvora, sorodnikov ali česa drugega uporabili takšne servise, ni malo: do sredine letošnjega leta jih je bilo že preko 26 milijonov.
Takšno množično zbiranje dednih informacij v skupinskih odložiščih že dolgo buri duhove pri tistih, ki jim ni vseeno za zasebnost. Gre ne le za enega naših ključnih identifikatorjev, temveč nosi tudi informacije o možnih boleznih in drugih šibkostih. Pri čemer sploh ni nujno, da DNK oddamo sami, temveč smo izpostavljeni tveganju že, če to stori naš bližnji sorodnik! Pred tednom je tako več raziskovalnih skupin najavilo možnost napadov, s katerimi bi tuje sile lahko sestavile identifikacijsko bazo vseh Američanov (članek z omejenim dostopom). Zato je zelo pomembno, kakšna praksa se bo uveljavila pri varovanju podatkov v takšnih zbirališčih, oziroma na kakšen način se bodo delili z oblastmi in drugimi.
Če gre soditi po svežih novicah s Floride, nas čaka zagrizen boj. The New York Times je izbrskal (omejen dostop) sodni nalog iz meseca julija, s katerim je sodišče detektivu omogočilo poln dostop do celotne banke podatkov GEDmatch - pa čeprav naj bi ta od letošnjega marca svojim strankam omogočala, da svoje dedne informacije pred vohljanjem oblasti skrijejo! S tem se postavlja pomenljiv precedent, ki ga je dobro imeti v mislih, ko uporabljamo njihove storitve.
Velja pa poleg opozoriti na nekatere podrobnosti. GEDmatch je tiste sorte zbirališče, v katerega podatke v digitalni obliki naložimo sami, zaradi česar je njegovo prečesavanje najenostavnejše. Po drugi plati moramo na mnoge druge servise, kot je 23andMe, poslati bris sluznice, iz katerega potem njihovi strokovnjaki izluščijo določene značilnosti naše dednine. Ker je za policijo brskanje po takšnih bazah precej zahtevnejše, lahko ta druga podjetja mnogo lažje zaščitijo zasebnost svojih strank - kar jim trenutno še uspeva.
