Definicij meja Osončja je več; tod govorimo o tisti, povezani s Sončevim vetrom, ki sta jo Voyagerja prečkala. Po drugi strani pa je gravitacijski privlak Sonca prevladujoč še tri svetlobna leta vse do roba Oortovega oblaka. Na tej strani Osončja prevladuje magnetni vpliv Sonca, ki se kaže kot Sončev veter. Z naraščanjem oddaljenosti od Sonca ta slabi in ko dovolj oslabi, da ga premaga medzvezdni veter, je konec Osončja. Voyager 1 je skozi to območje potoval leta 2012. Ko se je približeval meji, se je tok visokoenergijskih kozmičnih žarkov povečeval, medtem ko je bil Sončev veter sorazmerno konstanten. Blizu meje je dvakrat medzvezdni prostor pronical v Osončje, ko je intenziteta Sončevega vetra upadla, tok medzvezdnih delcev pa nekoliko porasel. Kot odsekano pa je intenziteta Sončevega vetra padla kasneje in tedaj je bil Voyager 1 zunaj.
Voyager 2 je imel drugačno zgodbo. Tok kozmičnih žarkov je prav enako zlagoma rasel, a brez vmesnih pulzov. Prav tako je Sončev veter ostajal enak do meje, ko se je začel zniževati. To pot ni upadel skokovito, temveč je linearno izzvenel. Tudi Voyager 2 je nedvomno zapustil Osončje, a skozi drugačna vrata. Razdalji sta bili podobni. Voyagerju 1 se je to zgodilo 122 astronomskih enot od Sonca, Voyagerju 2 pa 119 astronomskih enot od Sonca. Prehodno območje je dolgo okrog osem astronomskih enot, kar kaže, da je Osončje simetrično.
Razlike v obeh potovanjih begajo znanstvenike, ki jih poskušajo razložiti s Sončevimi cikli. Ko je Voyager 1 zapuščal Osončje, je bilo Sonce na minimumu aktivnosti, medtem ko je bilo pri Voyagerju 2 blizu vrha. Ali je to edina pravilna razlaga, še ne moremo reči. Žal pa bosta Voyagerja, ki potujeta že več kot 40 let, sredi prihodnjega desetletja utihnila. Njuna generatorja počasi izgubljata moč, ker radioaktivni material razpada, in po letu 2025 ne bosta zmožna poganjati nobene naprave več. Že sedaj pa je čudež, da sploh lahko poslušamo njune signale, saj oddajata z močjo približno 20 W. Na tolikšni razdalji moramo tako šibek signal ujeti s 70-metrskim krožnikom antene.
Voyagerja sta poletela leta 1977, ko je postavitev planetov v Osončju omogočila dovolj gravitacijskih pospeškov okrog zunanjih planetov, da sta jih lahko sploh obiskala. Po obisku zadnjega sta nadaljevala pot v vesolje, kjer bosta ostala še milijarde let. Trenutno sta v orbiti okrog središča Rimske ceste in nič ne kaže, da bi se kam zaletela. In če se res ne bosta, bosta krožila še milijarde in milijarde let, ko Zemlje davno več ne bo.
