Forum » Sedem umetnosti » Filmski kritiki in ocenjevanje filmov
Filmski kritiki in ocenjevanje filmov
FormerUser ::
Ko so znanega filmskega kritika ob upokojitvi vprašali, kaj bo v prihodnje počel, je odvrnil, da bo sedaj končno imel čas v celoti pogledati vse filme, ki jih je kritiziral. To je seveda šala, ampak v vsaki šali je zrno resnice. Tudi kritiki imajo svoj osebni okus in biase, nekateri so celo merljivi https://www.irishtimes.com/culture/film..., kljub temu menim, da je mogoče filme, na podlagi strokovnih meril, objektivno ocenjevati, za kar seveda potrebujemo verodostojne kritike.
Kakšno je pa vaše mnenje glede kritikov in ocenjevanja filmov, imate izbrane osebe in strani, ki jih redno spremljate in jim zaupate, ter se na podlagi njihovih mnenj odločate za ogled filma v kinu, ali bolj po lastnem občutku, glede na priporočila kolegov....Znate ločiti med osebnim okusom/mnenjem in objektivno vrednostjo nekega filma?
Še konkreten primer, ki je bil povod za odprtje te teme. Ste morda gledali film Three Billboards Outside Ebbing, Missouri? Kakšno oceno bi mu dali na lestvici od 1-5?
Kakšno je pa vaše mnenje glede kritikov in ocenjevanja filmov, imate izbrane osebe in strani, ki jih redno spremljate in jim zaupate, ter se na podlagi njihovih mnenj odločate za ogled filma v kinu, ali bolj po lastnem občutku, glede na priporočila kolegov....Znate ločiti med osebnim okusom/mnenjem in objektivno vrednostjo nekega filma?
Še konkreten primer, ki je bil povod za odprtje te teme. Ste morda gledali film Three Billboards Outside Ebbing, Missouri? Kakšno oceno bi mu dali na lestvici od 1-5?
pegasus ::
Ko gre za entertainment, je "objektivna vrednost" oksimoron. So samo večje ali manjše skupine, ki si delijo subjektivna mnenja. Nikakor ne sprejemam situacije, da največja skupina razglasi svoje mnenje za objektivno.
Kar se tiče kritikov pa tako ... če imaš srečo, najdeš nekega kritika, ki si deli mnenja s teboj, da ga lahko vzameš kot filter množice naslovov na trgu in večinoma dobiš to kar te zanima. Jaz te sreče nimam.
Kar se tiče kritikov pa tako ... če imaš srečo, najdeš nekega kritika, ki si deli mnenja s teboj, da ga lahko vzameš kot filter množice naslovov na trgu in večinoma dobiš to kar te zanima. Jaz te sreče nimam.
oo7 ::
Rotten Tomatoes ne zaupam preveč v bistvu čedalje manj. Najbolj zaupam oceni na IMDB ampak ta mora imeti nekaj 10 000 glasov.
Three Billboards Outside Ebbing, Missouri recimo tam okoli 4 (1-5)
Three Billboards Outside Ebbing, Missouri recimo tam okoli 4 (1-5)
FormerUser ::
Ko gre za entertainment, je "objektivna vrednost" oksimoron. So samo večje ali manjše skupine, ki si delijo subjektivna mnenja. Nikakor ne sprejemam situacije, da največja skupina razglasi svoje mnenje za objektivno.
Mislim, da je ravno pogost razkorak med mnenji gledalcev in kritikov dokaz, da temu ni tako. In tudi menim, da je objektivna ocena filma ali vsaj njen približek, mogoča.
neverlucky ::
Rotten Tomatoes ne zaupam preveč v bistvu čedalje manj. Najbolj zaupam oceni na IMDB ampak ta mora imeti nekaj 10 000 glasov.
Three Billboards Outside Ebbing, Missouri recimo tam okoli 4 (1-5)
Samo spet odvisno katero kategorijo. Komedije imajo vedno slabo oceno, superheroj filmi/serije so 5krat precenjene ocene.
Sam osebno gledam na oceno in tematiko. Tudi ce sem slabo izbral, me tiste 1.5h filma ne bo ubilo.
oo7 ::
neverlucky je izjavil:
Rotten Tomatoes ne zaupam preveč v bistvu čedalje manj. Najbolj zaupam oceni na IMDB ampak ta mora imeti nekaj 10 000 glasov.
Three Billboards Outside Ebbing, Missouri recimo tam okoli 4 (1-5)
Samo spet odvisno katero kategorijo. Komedije imajo vedno slabo oceno, superheroj filmi/serije so 5krat precenjene ocene.
Sam osebno gledam na oceno in tematiko. Tudi ce sem slabo izbral, me tiste 1.5h filma ne bo ubilo.
Bolj zaupam oceni, ki jo je dalo npr 100 000 + ljudi kot pa nekaj 100 kritikov.
Lep primer je film Black panther, ko kritiki niso upali, dati slabe ocene. Prva ženska, ki je to naredila je bila Avstralka in uničila 100% je bila takoj ožogosana, da je rasistka...
Phantomeye ::
neverlucky je izjavil:
Rotten Tomatoes ne zaupam preveč v bistvu čedalje manj. Najbolj zaupam oceni na IMDB ampak ta mora imeti nekaj 10 000 glasov.
Three Billboards Outside Ebbing, Missouri recimo tam okoli 4 (1-5)
Samo spet odvisno katero kategorijo. Komedije imajo vedno slabo oceno, superheroj filmi/serije so 5krat precenjene ocene.
Sam osebno gledam na oceno in tematiko. Tudi ce sem slabo izbral, me tiste 1.5h filma ne bo ubilo.
V bistvu komedije IN grozljivke. Pomojem mnenju dva najbolj zahtevna žanra. Kot pravijo, 'drama is easy, comedy is hard' (ali nekaj takšnega). Najbolj zanimivo pa je, da so komedije-grozljivke najboljše komedije. Vsaj po mojem mnenju.
Phantomeye ::
Rotten Tomatoes ne zaupam preveč v bistvu čedalje manj. Najbolj zaupam oceni na IMDB ampak ta mora imeti nekaj 10 000 glasov.
Three Billboards Outside Ebbing, Missouri recimo tam okoli 4 (1-5)
Rotten tomatoes in metacritics (kjer so ocene še bolj stroge) itak pobirajo mnenja + ocene po raznih portalih.
---
Gagarin ::
FormerUser je izjavil:
Ko gre za entertainment, je "objektivna vrednost" oksimoron. So samo večje ali manjše skupine, ki si delijo subjektivna mnenja. Nikakor ne sprejemam situacije, da največja skupina razglasi svoje mnenje za objektivno.
Mislim, da je ravno pogost razkorak med mnenji gledalcev in kritikov dokaz, da temu ni tako. In tudi menim, da je objektivna ocena filma ali vsaj njen približek, mogoča.
Pogost razkorak med mnenji gledalcev in kritikov je zgolj dokaz da kritiki zelo radi igrajo elitizem in jim ujemanje njihovega mnenja z mnenjem neuke mase zgolj pokvari image...Sam tudi ne sprejemam situacije, da majhna kvazi izobražena skupina (kritiki) razglasi svoje mnenje za objektivno.
dronyx ::
Jaz rad gledam tole. Sploh ko začne recenzijo z ..."O, boy..."
Three Billboards Outside Ebbing sem gledal ponovno par dni nazaj in bi mu dal oceno 4. Malo me spominja na Fargo.
Three Billboards Outside Ebbing sem gledal ponovno par dni nazaj in bi mu dal oceno 4. Malo me spominja na Fargo.
Vazelin ::
Mah super hero filmi so ocensko itak precenjeni.
Če super hero movie nima ocene čez 7.5 so itak smeti.
Tudi ocena end game je en sam lol. Mislim 8.7. Več kot terminator 2, alien ipd. 0.2 manj os pulp fiction. Cmon. Filmsko so avengersi smeti v primerjavi s prvima terminatorjema
Jaz pri superhero filmih ocene jemljem z rezervo.
Precej strogo pa se ocenjuje grozljivke in komedije ja
Če super hero movie nima ocene čez 7.5 so itak smeti.
Tudi ocena end game je en sam lol. Mislim 8.7. Več kot terminator 2, alien ipd. 0.2 manj os pulp fiction. Cmon. Filmsko so avengersi smeti v primerjavi s prvima terminatorjema
Jaz pri superhero filmih ocene jemljem z rezervo.
Precej strogo pa se ocenjuje grozljivke in komedije ja
Zgodovina sprememb…
- spremenilo: Vazelin ()
dronyx ::
Precej strogo pa se ocenjuje grozljivke in komedije ja
Komedija ali grozljivka z oceno 7/10 je preračunano v bistvu film ranga 8.5/10. Ocena 5/10 je nekje 7/10. Pri teh žanrih moraš vedno preračunavat, da prideš do neke realne številke.
Je pa tudi meni zanimivo, kako so ti kritiki prizanesljivi do raznih super hero filmov, sploh če imajo v naslovu Avengers. Tam moraš pa v bistvu odštet vsaj 1 če ne še kaj več. Recimo super hero z oceno 8.5/10 je v bistvu preračunano 7/10 ali še nekaj manj.
Zgodovina sprememb…
- spremenil: dronyx ()
Phantomeye ::
Precej strogo pa se ocenjuje grozljivke in komedije ja
Komedija ali grozljivka z oceno 7/10 je preračunano v bistvu film ranga 8.5/10. Ocena 5/10 je nekje 7/10. Pri teh žanrih moraš vedno preračunavat, da prideš do neke realne številke.
Je pa tudi meni zanimivo, kako so ti kritiki prizanesljivi do raznih super hero filmov, sploh če imajo v naslovu Avengers. Tam moraš pa v bistvu odštet vsaj 1 če ne še kaj več. Recimo super hero z oceno 8.5/10 je v bistvu preračunano 7/10 ali še nekaj manj.
Kritičen je treba biti do vsega, tudi do kritikov.
Recimo, če na RT vidiš grozljivko, ki ima oceno 80-90 %, gre skoraj zagotovo za neko artsy-atmosfere grozljivko. Takšne pa so običajno zelo težke za gledat.
Vazelin ::
Meni je najbolj lol ocena od superhero filmov ravno Thor: Ragnarok. 7.9 za smeti grade zadevo
Izi ::
A nismo to vprašanje obdelali že vsaj stokrat?
Objektivna kritika ne obstaja. Prav vsaka kritika je subjektivna.
Še najbolj objektivne oceno se tise, kjer se se skupaj zbere velikanska količina različnih mnenje in potem se dobi neko povprečje, ki bi mu morda lahko celo rekli objektivna ocena. Najbližje temu je IMDb, kjer oceno poda več deset tisoč ljudi. Za vse ostale kritike ni vredno izgubljati časa, saj so samo displayi različnih okusov.
Ko človek čustveno dozori, kar se zgodi nekje pri 50-ih, kritik ne bere več in že vnaprej ve kaj mu bo všeč in kaj ne.
Kritike so namenjene predvsem mladini, ker si sami še niso sposobni izdelati trdega mnenje in nujno rabijo potrditev. Tako ali drugačno. Zato so kritike tudi odlično sredstvo za manipulacijo mladine.
Tipičen primer takega mladca, ki išče potrditev je na primer Vazelin. Kar trikrat v tej temi nam je pojasnil, da ne mara superherojskih filmov. Saj smo dojeli. Podzavestno jih obožuje, ampak nekje je slišal ali prebral, da so Šund, ki ni vreden pozornosti, sedaj pa išče potrditev.
Vazelin, naj te razsvetlim. IMDb ocene so kar prave. Večinoma so komedije in grozljivke tiste s previsokimi ocenami. Redko katera je vredna več kot 5/10. Ta dva žanra sta tisti pravi Šund, ki se ga posname z nekaj tisočakov budgeta in podpovprečnimi igralci.
Bistveno pa je, da so filmi vedno namenjeni izključno zabavi, če hočeš kaj "globokega" je treba v roke vzeti knjigo.
Objektivna kritika ne obstaja. Prav vsaka kritika je subjektivna.
Še najbolj objektivne oceno se tise, kjer se se skupaj zbere velikanska količina različnih mnenje in potem se dobi neko povprečje, ki bi mu morda lahko celo rekli objektivna ocena. Najbližje temu je IMDb, kjer oceno poda več deset tisoč ljudi. Za vse ostale kritike ni vredno izgubljati časa, saj so samo displayi različnih okusov.
Ko človek čustveno dozori, kar se zgodi nekje pri 50-ih, kritik ne bere več in že vnaprej ve kaj mu bo všeč in kaj ne.
Kritike so namenjene predvsem mladini, ker si sami še niso sposobni izdelati trdega mnenje in nujno rabijo potrditev. Tako ali drugačno. Zato so kritike tudi odlično sredstvo za manipulacijo mladine.
Tipičen primer takega mladca, ki išče potrditev je na primer Vazelin. Kar trikrat v tej temi nam je pojasnil, da ne mara superherojskih filmov. Saj smo dojeli. Podzavestno jih obožuje, ampak nekje je slišal ali prebral, da so Šund, ki ni vreden pozornosti, sedaj pa išče potrditev.
Vazelin, naj te razsvetlim. IMDb ocene so kar prave. Večinoma so komedije in grozljivke tiste s previsokimi ocenami. Redko katera je vredna več kot 5/10. Ta dva žanra sta tisti pravi Šund, ki se ga posname z nekaj tisočakov budgeta in podpovprečnimi igralci.
Bistveno pa je, da so filmi vedno namenjeni izključno zabavi, če hočeš kaj "globokega" je treba v roke vzeti knjigo.
Zgodovina sprememb…
- spremenil: Izi ()
neverlucky ::
Deluješ kot da si zgrešil ocene na filmih o superherojih in komedijah/grozljivkah. Bi jih preveril še enkrat?
Cruz ::
neverlucky je izjavil:
Deluješ kot da si zgrešil ocene na filmih o superherojih in komedijah/grozljivkah. Bi jih preveril še enkrat?Problem je, da (pri takšnih filmih) ljudje gredo ocenjevat takoj, ko končajo s filmom. Nabiti s čustvi(film jih odlično servira) dajo nadpovprečno oceno. Če bi jih pustil nekaj dni, da razmislijo in jih takrat prosil za oceno, bi dali občutno manjšo.
One of the most moral acts is to create a space in which life can move forward.
Zgodovina sprememb…
- spremenilo: Cruz ()
dronyx ::
Večinoma so komedije in grozljivke tiste s previsokimi ocenami. Redko katera je vredna več kot 5/10.
Če si želiš zabave in humorja boš to prej našel pri filmih z ocenami v rangu 5/10 kot pa 8/10.
pegasus ::
Še najbolj objektivne oceno se tise, kjer se se skupaj zbere velikanska količina različnih mnenje in potem se dobi neko povprečje, ki bi mu morda lahko celo rekli objektivna ocena.Hehe ... za moj okus daleč najboljše delo ever v mediju gibljivih slik ima na IMDBju celih 20 komentarjev. Toliko o "velikanski količini". Pravzaprav je "velikanska količina" mnenj precej dober znak, da se pogovarjajo o mainstream izdelku, ki v veliki večini primerov ni vreden ogleda.
Phantomeye ::
A nismo to vprašanje obdelali že vsaj stokrat?
Objektivna kritika ne obstaja. Prav vsaka kritika je subjektivna.
Še najbolj objektivne oceno se tise, kjer se se skupaj zbere velikanska količina različnih mnenje in potem se dobi neko povprečje, ki bi mu morda lahko celo rekli objektivna ocena. Najbližje temu je IMDb, kjer oceno poda več deset tisoč ljudi. Za vse ostale kritike ni vredno izgubljati časa, saj so samo displayi različnih okusov.
Ko človek čustveno dozori, kar se zgodi nekje pri 50-ih, kritik ne bere več in že vnaprej ve kaj mu bo všeč in kaj ne.
Kritike so namenjene predvsem mladini, ker si sami še niso sposobni izdelati trdega mnenje in nujno rabijo potrditev. Tako ali drugačno. Zato so kritike tudi odlično sredstvo za manipulacijo mladine.
Tipičen primer takega mladca, ki išče potrditev je na primer Vazelin. Kar trikrat v tej temi nam je pojasnil, da ne mara superherojskih filmov. Saj smo dojeli. Podzavestno jih obožuje, ampak nekje je slišal ali prebral, da so Šund, ki ni vreden pozornosti, sedaj pa išče potrditev.
Vazelin, naj te razsvetlim. IMDb ocene so kar prave. Večinoma so komedije in grozljivke tiste s previsokimi ocenami. Redko katera je vredna več kot 5/10. Ta dva žanra sta tisti pravi Šund, ki se ga posname z nekaj tisočakov budgeta in podpovprečnimi igralci.
Bistveno pa je, da so filmi vedno namenjeni izključno zabavi, če hočeš kaj "globokega" je treba v roke vzeti knjigo.
Kaj ti bluziš, ker je medij vizualen, je namenjen zgolj zabavi, knjiga (fikcija) pa ni?
Filme se da objektivno ocenjevat, ampak je težko. Objektivno se npr. lahko ocenjuje tehnične vidike. Svetloba, kamera, scena itd. ampak vedno osebno mnenje lahko vpliva.
Zgodovina sprememb…
- spremenilo: Phantomeye ()
neverlucky ::
Samo vsak v svoji oceni vkljuci zgodbo, konverzacije, snemalne efekte itd. Spet ima tukaj vsak svoj okus in zelo tezko bos nasel "objektivno" oceno.
FormerUser ::
Pogost razkorak med mnenji gledalcev in kritikov je zgolj dokaz da kritiki zelo radi igrajo elitizem in jim ujemanje njihovega mnenja z mnenjem neuke mase zgolj pokvari image...Sam tudi ne sprejemam situacije, da majhna kvazi izobražena skupina (kritiki) razglasi svoje mnenje za objektivno.
In kaj točno je narobe z elitami, če niso barabinske, ravno one držijo družbo pokonci in jo vlečejo naprej. Izbor ljudstva v Sloveniji: najboljši časopis so Slovenske novice, najboljši portal 24ur, najboljši film pa Pr'Hostar. Thanks, but no, thanks.
Zgodovina sprememb…
- spremenilo: FormerUser ()
Raptor F16 ::
FormerUser je izjavil:
In kaj točno je narobe z elitami, če niso barabinske, ravno one držijo družbo pokonci in jo vlečejo naprej. Izbor ljudstva v Sloveniji: najboljši časopis so Slovenske novice, najboljši portal 24ur, najboljši film pa Pr'Hostar. Thanks, but no, thanks.
Ne vem zakaj ampak kot zakleto tovrstni "elitisti" ocenjujejo področje, na katerem so popolni laiki. Včasih pripeljejo na plano take neumnosti, ob katerih se moram na silo zadrževat, da ne bi eksplodiral. Gleda te v oči in še ponosen je na svoj umotvor...
Tehnično gledano Šarlatani, ki si zaslužijo pet kep okoli glave.
Strokovni ocenjevalec/presojevalec naj bo tisti z referencami in dobrim poznavanjem problematike.
Leva ... Leva ... leva desna ena dva
FormerUser ::
Seveda, tudi kritiki niso imuni na kritiko, svojo verodostojnost si gradijo skozi čas in z doslednostjo.
Raptor F16 ::
FormerUser je izjavil:
Seveda, tudi kritiki niso imuni na kritiko, svojo verodostojnost si gradijo skozi čas in z doslednostjo.
Pravi ekspert je običajno skromen in vedno nekoliko (kritično) dvomi v svoje prepričanje. Odgovor bo zato podal s primerno negotovostjo. Elitist se običajno obnaša kot dogmatik.
Leva ... Leva ... leva desna ena dva
Zgodovina sprememb…
- spremenil: Raptor F16 ()
kuglvinkl ::
Če se mi res da prebrat kritiko, potem jo od Richarda Brodya, New Yorker, če si je film ogledal. Tudi piše sijajno. Prav vidiš, kolk nimaš pojma/se lahko še naučiš...
Drugače pa, film je objektivno slab in objektivno dober. Faking šit, ne aplicirajte svojo brezveznosti in nevednosti na druge. Stavim da 80% v tej temi ne ve, kaj pomeni fotografija v filmu.
Ni pa nič tragičnega, če ima raja rada film = zaslužek, kritiki ga pa spluvajo. In obratno jasno. Včasih je pa tle tle.
Drugače pa, film je objektivno slab in objektivno dober. Faking šit, ne aplicirajte svojo brezveznosti in nevednosti na druge. Stavim da 80% v tej temi ne ve, kaj pomeni fotografija v filmu.
Ni pa nič tragičnega, če ima raja rada film = zaslužek, kritiki ga pa spluvajo. In obratno jasno. Včasih je pa tle tle.
Your focus determines your reallity
FormerUser ::
Ne, nič tragičnega, dokler znajo ljudje ločevati med osebnim okusom in objektivnimi dejstvi. Ko te pa želi nekdo prepričati, da je nek film slab, ker njemu osebno ni bil všeč, sicer je pa kritiško priznan, pa nastane problem. Tudi vsaka kritiška ocena je, po moje, sestavljena iz strokovnega dela in osebnih preferenc, zato ni nikoli absolutno objektivna, nek približek pa je. Zato so mi pa boljše opisne kritike, kjer avtor utemelji svoje razloge, tudi vpliv posameznega žanra, ne samo tista številčna ocena na IMDb-ju in podobnih straneh.
Mene malo arogantnosti pri ljudeh, ki zadeve obvladajo, ne moti, ni ga pa hujšega od arogantnega idiota.
Raptor F16 je izjavil:
FormerUser je izjavil:
Seveda, tudi kritiki niso imuni na kritiko, svojo verodostojnost si gradijo skozi čas in z doslednostjo.
Pravi ekspert je običajno skromen in vedno nekoliko (kritično) dvomi v svoje prepričanje. Odgovor bo zato podal s primerno negotovostjo. Elitist se običajno obnaša kot dogmatik.
Mene malo arogantnosti pri ljudeh, ki zadeve obvladajo, ne moti, ni ga pa hujšega od arogantnega idiota.
Zgodovina sprememb…
- spremenilo: FormerUser ()
Cruz ::
FormerUser je izjavil:
Ne, nič tragičnega, dokler znajo ljudje ločevati med osebnim okusom in objektivnimi dejstvi. Ko te pa želi nekdo prepričati, da je nek film slab, ker njemu osebno ni bil všeč, sicer je pa kritiško priznan, pa nastane problem. Tudi vsaka kritiška ocena je, po moje, sestavljena iz strokovnega dela in osebnih preferenc, zato ni nikoli absolutno objektivna, nek približek pa je. Zato so mi pa boljše opisne kritike, kjer avtor utemelji svoje razloge, tudi vpliv posameznega žanra, ne samo tista številčna ocena na IMDb-ju in podobnih straneh.Jaz nisem nikogar želel prepričati(bi rekel, da prej ti mene), hotel sem le razložiti moje mnenje, ti pa si bila užaljena. Tisti moj prvi post je bil malce provokativen in sem se že opravičil za njega. Drugače pa sem film ocenil z 2/2,5 , torej recimo povprečno oceno in ne z 1. Drugače pa verjamem, da če bi hotel, bi lahko našel kakšnega kritika, ki se je lotil "strokovnega ocenjevanja" in film ocenil z 1. Vedno se nekdo najde, tudi profesionalec. En članek, ki sem ga prilepil v drugi temi. Sicer nič posebnega, pa vseeno. Everything Is Personal: Criticism Isn’t Objective, and It Shouldn’t Be
P.S. Lahko pa poveste kaj mislite, da so objektivna merila za film. Tehnične stvari? Tukaj bi lahko še največ povedali, ampak jih še vedno lahko kršiš s primernim razlogom. Pravila zgodbe? Morda, ampak jih še vedno lahko kršiš s primernim razlogom. Pravila igranja? Morda, ampak jih še vedno lahko kršiš s primernim razlogom. Pravila režije? Morda, ampak jih še vedno lahko kršiš s primernim razlogom. Če hočeš izstopati, moraš iti ven iz teh "objektivnih okvirov". Če se že gremo to igro, bi rekel, da lahko prej objektivno izmerimo kaj pomeni slab film(v smislu ne-izvirnosti, čeprav še to avtomatsko ne pomeni, da je film slab) kot pa dober.
Kritike pa je običajno zabavno brati, ker so velikokrat zanimive primerjave in interpretacije. To pa je tudi to.
P.S. 2 Po dogovoru še enkrat objavljam izbrisano sporočilo.
Ko si postaviš neke meje, do kam lahko film seže, se nepotrebno omejiš. Point umetnosti pa bi naj bila svoboda. Jaz sem nekaj časa bil critic slave in gatekeeper "dobrih" filmov, pa sem opazil, da se brezveze mučim in sploh ne uživam v filmih. Od takrat ne gledam napovednike, ne berem kritik ali ocen - pred ogledom filma. Preberem si le povzetek na Wikipediji ali Imdb. Če se mi zdi zanimivo, si ga ogledam. Po filmu pustim nekaj dni, da si ustvarim mnenje in komaj takrat preberem kakšna druga mnenja, če si želim. Veliko bolj mi je všeč tak pristop in veliko bolj uživam v filmih, ker nimam omejitev. Še Sharknado sem si ogledal, katerega si nikoli ne bi v obdobju, ko sem bil critic slave(razen, da bi se cel film smejal iz njega in se delal boljšega).
FormerUser je izjavil:
Kakšno oceno bi mu dali na lestvici od 1-5?2/2,5.
Phantomeye je izjavil:
V bistvu komedije IN grozljivke. Pomojem mnenju dva najbolj zahtevna žanra. Kot pravijo, 'drama is easy, comedy is hard' (ali nekaj takšnega). Najbolj zanimivo pa je, da so komedije-grozljivke najboljše komedije. Vsaj po mojem mnenju.Humor je zelo subjektivna stvar, zato se razume, da je najtežje nagoditi večini. Meni so tudi všeč komedije-grozljivke. :)
One of the most moral acts is to create a space in which life can move forward.
Zgodovina sprememb…
- spremenilo: Cruz ()
FormerUser ::
Jaz nisem nikogar želel prepričati(bi rekel, da prej ti mene), hotel sem le razložiti moje mnenje, ti pa si bila užaljena.
Jaz tvoje mnenje povsem razumem, tebi ta film pač ni všeč, tisto kar TI nočeš razumeti, je pa to, da to o dejanski kvaliteti filma ne pove veliko.
Drugače pa verjamem, da če bi hotel, bi lahko našel kakšnega kritika, ki se je lotil "strokovnega ocenjevanja" in film ocenil z 1.
Seveda bi ga lahko našel, enega, dva, tri...ampak velika večina kritikov je pa film ocenila nadpovprečno. Trije plakati niso imeli mešanih kritik, kot nekateri drugi filmi, ampak so bile ocene izrazito pozitivne.
Ko si postaviš neke meje, do kam lahko film seže, se nepotrebno omejiš. Point umetnosti pa bi naj bila svoboda. Jaz sem nekaj časa bil critic slave in gatekeeper "dobrih" filmov, pa sem opazil, da se brezveze mučim in sploh ne uživam v filmih. Od takrat ne gledam napovednike, ne berem kritik ali ocen - pred ogledom filma. Preberem si le povzetek na Wikipediji ali Imdb. Če se mi zdi zanimivo, si ga ogledam. Po filmu pustim nekaj dni, da si ustvarim mnenje in komaj takrat preberem kakšna druga mnenja, če si želim. Veliko bolj mi je všeč tak pristop in veliko bolj uživam v filmih, ker nimam omejitev. Še Sharknado sem si ogledal, katerega si nikoli ne bi v obdobju, ko sem bil critic slave(razen, da bi se cel film smejal iz njega in se delal boljšega).
Razumem ta pogled na stvari, ampak ob današnji produkciji in omejenem času za gledanje, se mi zdi precej neučinkovit. Mi imamo že vseskozi naročen tv vodič Vikend, ne vem kdo tam notri piše ocene (1-5), ampak v vseh teh letih lahko na prste ene roke naštejem bisere, ki sem jih našla med filmi, ki so bili ocenjeni z manj kot tremi zvezdicami, veliko je bilo tudi takšnih s petimi, ki mi zaradi osebnega okusa niso bili všeč, pa takšnih s tremi, ki so mi bili, ampak v glavnem se s tistimi, ki niso 4 ali 5 ne ukvarjam več. Za razliko od tebe sem kriterije še zvišala, gledam precej manj filmov kot včasih, ampak tisti morajo biti pa ne samo zelo kvalitetni temveč tudi v skladu z mojimi vrednotami. Da bi pa danes šla v kino na blef, v stilu, pejmo v kino, pa bomo tam videli če je kak vredu film, mi pa na kraj pameti ne pade.
FormerUser je izjavil:
Kakšno oceno bi mu dali na lestvici od 1-5?2/2,5.
Ja, si že povedal, da se ti zdijo Trije plakati podpovprečni, vprašanje je bilo bolj namenjeno drugim, ker sem želela dobiti širše mnenje. Medtem je algoritem povedal, da ima tukaj celo svojo temo in da so mu uporabniki naklonjeni, pa tudi to, da se tebi zdi "Birdman" eden boljših filmov zadnjih let, mogoče ti lahko na tem primeru razložim razliko med osebnim okusom in objektivno kvaliteto filma, ki je nočeš razumeti. Birdmana sem začela gledati, zdržala sem kakšnih 15 minut, malo naprej prevrtela.... ampak me enostavno ni pritegnil, zdel se mi je dolgočasen in pretenciozen, kot ti praviš za Three Billboards, pa so mi Inarritujevi filmi, tisti, ki sem jih gledala (Babel, 21 Grams, Biutiful), sicer všeč, ampak ta pa preprosto ni bil my cup of tea, zaradi česar pa mu še ne odrekam kvalitete, tudi zato ker je kritiško priznan.
kuglvinkl ::
FormerUser je izjavil:
Jaz nisem nikogar želel prepričati(bi rekel, da prej ti mene), hotel sem le razložiti moje mnenje, ti pa si bila užaljena.
Jaz tvoje mnenje povsem razumem, tebi ta film pač ni všeč, tisto kar TI nočeš razumeti, je pa to, da to o dejanski kvaliteti filma ne pove veliko.
To je v bistvo vseh debat o laični ocenah filmov, lepo povedano.
Aja, o Treh plakatih je govora? hahaha.
Your focus determines your reallity
Zgodovina sprememb…
- spremenil: kuglvinkl ()
Cruz ::
FormerUser je izjavil:
Jaz ne verjamem v objektivno oceno umetniškega dela. Ja, večini ljudi je bilo všeč in lahko povemo, da je film dober, ker je bil večinsko sprejet. Ampak to še ne pomeni, da je objektivno dober, ker ne more biti. Je večinsko sprejet, kar je po svoje največji dosežek.Jaz nisem nikogar želel prepričati(bi rekel, da prej ti mene), hotel sem le razložiti moje mnenje, ti pa si bila užaljena.
Jaz tvoje mnenje povsem razumem, tebi ta film pač ni všeč, tisto kar TI nočeš razumeti, je pa to, da to o dejanski kvaliteti filma ne pove veliko.
Čar dobrih kritikov je v glavnem "odkrivanje" različnih simbolizmov v filmu, simbolizem pa je totalno subjektivna zadeva. Če je nek režiser pokazal morje in si je nek kritik to razlagal kot prikaz svobode, še ne pomeni, da je to pravilen pogled na omenjeno sceno. Janez bi lahko rekel: "Karakter se je hotel iti kopat." in ne bi bil nič manj narobe. Bi pa seveda bilo bolj zanimivo poslušati kritika kot pa Janeza. :)
FormerUser je izjavil:
Razumem ta pogled na stvari, ampak ob današnji produkciji in omejenem času za gledanje, se mi zdi precej neučinkovit. Mi imamo že vseskozi naročen tv vodič Vikend, ne vem kdo tam notri piše ocene (1-5), ampak v vseh teh letih lahko na prste ene roke naštejem bisere, ki sem jih našla med filmi, ki so bili ocenjeni z manj kot tremi zvezdicami, veliko je bilo tudi takšnih s petimi, ki mi zaradi osebnega okusa niso bili všeč, pa takšnih s tremi, ki so mi bili, ampak v glavnem se s tistimi, ki niso 4 ali 5 ne ukvarjam več. Za razliko od tebe sem kriterije še zvišala, gledam precej manj filmov kot včasih, ampak tisti morajo biti pa ne samo zelo kvalitetni temveč tudi v skladu z mojimi vrednotami. Da bi pa danes šla v kino na blef, v stilu, pejmo v kino, pa bomo tam videli če je kak vredu film, mi pa na kraj pameti ne pade.Jaz sicer tudi ironično gledam zdaj manj filmov kot sem jih prej. Sem pa ugotovil, da se v vsakem filmu skriva nekaj zanimivega. Jaz jemljem kritike kot sladico po končanem kosilu. Vi pa raje sladico pojeste pred kosilom in si povečate ali uničite apetit. Vsakemu svoje.
FormerUser je izjavil:
Ja, si že povedal, da se ti zdijo Trije plakati podpovprečni, vprašanje je bilo bolj namenjeno drugim, ker sem želela dobiti širše mnenje. Medtem je algoritem povedal, da ima tukaj celo svojo temo in da so mu uporabniki naklonjeni, pa tudi to, da se tebi zdi "Birdman" eden boljših filmov zadnjih let, mogoče ti lahko na tem primeru razložim razliko med osebnim okusom in objektivno kvaliteto filma, ki je nočeš razumeti. Birdmana sem začela gledati, zdržala sem kakšnih 15 minut, malo naprej prevrtela.... ampak me enostavno ni pritegnil, zdel se mi je dolgočasen in pretenciozen, kot ti praviš za Three Billboards, pa so mi Inarritujevi filmi, tisti, ki sem jih gledala (Babel, 21 Grams, Biutiful), sicer všeč, ampak ta pa preprosto ni bil my cup of tea, zaradi česar pa mu še ne odrekam kvalitete, tudi zato ker je kritiško priznan.Samo zato, ker je bil kritiško priznan še ne pomeni, da ga je potrebno ceniti. Ceniti trud in delo(snemanje filma je hudičev proces, vsak ki je kdaj poskusil ve) seveda spada k vsakemu filmu, da pa bi cenil sam film pa se mi zdi nepotrebno. Ti jemlješ kritike kot avtoriteto, jaz pa ne(iz omenjenih razlogov), to je razlika in razlog za to nepotrebno prepiranje. Še vedno sem odprt, da mi ti ali nekdo drug razloži kako bi se lahko film objektivno ocenil, ampak mislim, da bova zaključila z agree to disagree.
One of the most moral acts is to create a space in which life can move forward.
Zgodovina sprememb…
- spremenilo: Cruz ()
mikhail ::
Bi rekel da je vsaka ocena sestavljena subjektivno in objektivno.
Gledano v celoti, je ocena filma zelo subjektivna, saj je finalno 'zaokroženje' ocene (če se gremo lestvice) odvisno predvsem od subjektivnih aspektov. Navsezadnje tudi osebne (osebnostne) razgledanosti gledalca, intelektualne širine, tudi zrelosti, ker vse to vpliva na sposobnost objektivnosti.
Lahko pa prvo osnovo te ocene baziraš na objektivnosti, napr. gledaš kako je film tehnično izpeljan; kamera, luči, scena, kadri, tek zgodbe in pripovedi, casting, režiranje... ampak to dandanes ta del ocene niti ne daje več neke teže, ker je proces filmskega ustvarjanja že tako dovršen. Seveda če imaš dovolj cvenka, da si privoščiš top-level produkcijo. Če je budget nizek, potem je tehnični aspekt ocene toliko bolj veljaven.
Danes mammoth work itak delajo animatorji, art direktorji, scenografi, konceptualni risarji, itd. Prestiž režiserja je bolj ali manj zato ker je na vrhu piramide. Produkcija filma je korporativni m.o. Igralci dobivajo in želijo vloge, ki bi jačali njihov ugled in hranili njihov ego, ne pa ker bi preizkušali njihov igralski acumen. Je že tako, da je večina igralcev izbrala ta poklic zaradi prevzetnosti in potrebe po tem, da so čislani in v pozornosti čimveč ljudi.
Kar večina laikov ne vidi je scenarij. To je osnovna struktura filma in dejansko je od kvalitete scenarija odvisno vse. Igralci in režiserji (in budget) lahko le do določene mere zakrijejo slabost scenarija. Žal so scenaristi zelo podcenjeni in premalo vidni.
Dobri kritiki se lahko ločijo po tem, koliko so sposobni njihovo subjektivnost izluščiti in ločiti od objektivnosti in obratno.
Film Three Billboards (...) bi 1-5 ocenil na okoli 2,5. V bistvu me spominja na tak high-budget slovenski film.
Gledano v celoti, je ocena filma zelo subjektivna, saj je finalno 'zaokroženje' ocene (če se gremo lestvice) odvisno predvsem od subjektivnih aspektov. Navsezadnje tudi osebne (osebnostne) razgledanosti gledalca, intelektualne širine, tudi zrelosti, ker vse to vpliva na sposobnost objektivnosti.
Lahko pa prvo osnovo te ocene baziraš na objektivnosti, napr. gledaš kako je film tehnično izpeljan; kamera, luči, scena, kadri, tek zgodbe in pripovedi, casting, režiranje... ampak to dandanes ta del ocene niti ne daje več neke teže, ker je proces filmskega ustvarjanja že tako dovršen. Seveda če imaš dovolj cvenka, da si privoščiš top-level produkcijo. Če je budget nizek, potem je tehnični aspekt ocene toliko bolj veljaven.
Danes mammoth work itak delajo animatorji, art direktorji, scenografi, konceptualni risarji, itd. Prestiž režiserja je bolj ali manj zato ker je na vrhu piramide. Produkcija filma je korporativni m.o. Igralci dobivajo in želijo vloge, ki bi jačali njihov ugled in hranili njihov ego, ne pa ker bi preizkušali njihov igralski acumen. Je že tako, da je večina igralcev izbrala ta poklic zaradi prevzetnosti in potrebe po tem, da so čislani in v pozornosti čimveč ljudi.
Kar večina laikov ne vidi je scenarij. To je osnovna struktura filma in dejansko je od kvalitete scenarija odvisno vse. Igralci in režiserji (in budget) lahko le do določene mere zakrijejo slabost scenarija. Žal so scenaristi zelo podcenjeni in premalo vidni.
Dobri kritiki se lahko ločijo po tem, koliko so sposobni njihovo subjektivnost izluščiti in ločiti od objektivnosti in obratno.
Film Three Billboards (...) bi 1-5 ocenil na okoli 2,5. V bistvu me spominja na tak high-budget slovenski film.
kuglvinkl ::
FormerUser je izjavil:
I don't like your "hahaha", it sounds sinister.
Film je dbest, objektivno. Subjektivno se pa s to oceno c celoti strinjam.
Your focus determines your reallity
kuglvinkl ::
FormerUser je izjavil:
Your guy Brody doesn't agree.
Really? Grem pogledat zakaj :).
Ne morem, sem skuril limit :(. Jutr lahko.
Your focus determines your reallity
Zgodovina sprememb…
- spremenil: kuglvinkl ()
FormerUser ::
Da te ne bo firbec matral, jbg, tud Stenmark ni vedno zmagal:
Richard Brody
"Three Billboards Outside Ebbing, Missouri" and "Jigsaw" Are the Same Movie
By Richard BrodyNovember 8, 2017
Woody Harrelson and Frances McDormand in "Three Billboards Outside Ebbing, Missouri."Photograph by Fox Searchlight / Everett
Callum Keith Rennie and Clé Bennett in "Jigsaw."Photograph by Brooke Palmer / Lionsgate
It turns out that, except for a few remote-controlled torture devices rebuilt from a Rube Goldberg funhouse, "Jigsaw"--the eighth installment in the "Saw" franchise, which is in theatres now and bears a Rotten Tomatoes rating of thirty-two per cent--is basically the same film as "Three Billboards Outside Ebbing, Missouri," the widely touted Oscar candidate that, with a rating of ninety-six per cent, opens this Friday. Both films are rooted in a fanatical quest for justice born not of an abstract devotion to principle but of a personal agony that sparks anger and cruelty and leads to gore and mayhem.
In "Jigsaw," the recurring antihero, John Kramer (Tobin Bell), who was killed off long ago, turns out not to be dead; he's back, tormenting people whom he somehow knows to be responsible for unpunished misdeeds (ranging from actual crimes to moral transgressions). His mode of punishment is a series of macabre games, inaugurated with a one-word command: "Confess!" (John, a cancer survivor, went through agonies of his own when a technician mislabelled his X-ray; that technician is one of his subjects.) The film is directed by the Spierig brothers, Michael and Peter, whose 2014 time-travel thriller, "Predestination," is one of the most inventive recent science-fiction films. "Jigsaw" begins with a seemingly routine chase of a suspect by uniformed officers. The chase soon turns eerie, when the cornered man turns out to be armed with a remote-controlled device that he threatens to trigger; Halloran (Callum Keith Rennie), a plainclothes detective on the scene, recognizes the terror that the officers risk unleashing unwittingly, but he himself has a background of official misconduct and extrajudicial violence, and may be in on the conspiracy.
"Three Billboards," too, centers on a local police department's internal affairs. Frances McDormand plays Mildred Hayes, a middle-aged woman whose teen-age daughter was raped and killed seven months earlier. The assailant hasn't been found, and Mildred--who lives in a house on the edge of a small town, in clear sight of the three long-abandoned roadside billboards of the title--suddenly gets the idea to jump-start the investigation by renting those billboards and posting on them three phrases: "Raped while dying"; "And still no arrests?"; "How come, Chief Willoughby?" Sheriff Bill Willoughby (Woody Harrelson) is a beloved figure in the town of Ebbing, but one of the handful of folksy and bumbling officers (all of whom are white) under Willoughby's command, Jason Dixon (Sam Rockwell), is a brazen racist who is known to have tortured a black suspect but has never faced punishment for it. When the billboards--which Mildred rents from the local advertising salesman, Red Welby (Caleb Landry Jones)--go up, they enrage the town's residents, who, despite their sympathy for Mildred, resent the insult to their police chief. In a melodramatic touch that, like all such twists, rises or sinks on the substance with which it's infused (in this case: scant), Willoughby is dying of pancreatic cancer. His illness is an open secret, which enrages the townsfolk and the officers all the more against Mildred, and renders her, and anyone associated with her, the target of vigilante action, whether at the hands of Dixon or of others.
Both movies feature a straitlaced but street-smart police official played by a black actor (in "Three Billboards," the role is played by Clarke Peters, whose performance in Spike Lee's "Red Hook Summer," from 2012, is among the most memorable of recent years; in "Jigsaw," the character is played by Clé Bennett), and both movies involve suspicions cast upon other officials. ("Jigsaw" features a pair of medical examiners, one an Army veteran, played by Matt Passmore, and the other a colleague with unusual hobbies, played by Hannah Emily Anderson, in a memorably chilly turn.) And, above all, both films feature some horrific violence and bodily wreckage that turn even seemingly random events into a sort of expiation in blood, invested with a high moral purpose. In "Jigsaw," this comes off as comically absurd; in "Three Billboards," it is played with a righteous earnestness.
If it weren't for the extended scenes of mechanized and remote-controlled torture being inflicted on the ordinary miscreants of "Jigsaw"--if those scenes took place offscreen and "Jigsaw" were centered on a search by a bunch of officers--the two movies would be conspicuously similar. In "Three Billboards," Mildred's quest for justice veers quickly toward a desire for revenge; her anger at fate leads her to a general and universal anger that fixates on Willoughby as the agent of a fierce justice. Mildred renders herself an outcast, and drags others into the vortex of her rage, by taking justice personally, by distrusting in process, and, above all, by denying chance and coincidence--by looking at social processes as mechanistically, as deterministically, and as strictly causally as the game-loving criminal mastermind of "Jigsaw" does, and trying to exert control.
"Three Billboards" is a game, too--a cinematic game in which the writer and director, Martin McDonagh, feigns empathy with a magician's sleight of hand. His characters' ordeals, demands, sacrifices, and redemptions fit together like, well, a jigsaw puzzle, and he retrofits their traits and experiences to fit. In "Three Billboards," I have the sense that, despite the fulsome emotional displays, McDonagh is far more interested in his narrative contraptions and contrivances than in his characters, who exist solely to play their part in the plot. His characters are robotic silhouettes spouting gaudily profane wisdom that is dispensed two hundred and eighty characters at a time; his excellent actors have to sweat every line, weigh every gesture, and pose every gaze, pouring every ounce of their skill into humanizing the flimsy simulacra that are written for them. (McDormand's controlled fury, more than any other factor, keeps the film unified and dramatically engaging even when little else does.) McDonagh also scatters progressive political crumbs throughout the film, and his obscene trivialization of their substance is displayed in the cavalier casualness with which a black woman's arrest and imprisonment on trumped-up charges drops in as a plot point and out with a smile.
As for violence and gore, McDonagh seems more turned on by it than the Spierigs are. Though I'm squeamish, I found the scenes of grotesquely and meticulously imagined torture in "Jigsaw" to reflect a degree of restraint, bordering on aversion--which suggests that the filmmakers' actual interests lie elsewhere. McDonagh's theme of expiation by violence plays a repellent double game; even as his plot pivots on the acknowledgment of misdirected anger and the emotional effort to overcome it, the movie reflects an almost erotically tantalizing excitement at the prospect of showing the gory impact of that warped rage. McDonagh seems excited by it, and he displays it with a blend of suspense-building anticipation and blatant enthusiasm that reflects his own arousal and is meant to arouse viewers as well.
Both "Jigsaw" and "Three Billboards" depict quests for justice veering toward injustice, present obsession veering toward madness, show frustration with process veering toward monstrosity, show abuse of police power as a primal evil that sickens the system and the people who depend on it. "Three Billboards" is naturalistic, detailed, and earnest; "Jigsaw" is cartoonish, sketchy, and absurd. Yet "Jigsaw" is made with a high degree of directorial self-consciousness, which anchors the action and conditions the tone on its own thematic grid. "Three Billboards" sinks with vain and self-important moral bombast into dramatic titillation. "Jigsaw" is positioned as an exploitative piece of torture porn; "Three Billboards" is positioned as a work of mature humanism, but it's the sleazier film.
Richard Brody
"Three Billboards Outside Ebbing, Missouri" and "Jigsaw" Are the Same Movie
By Richard BrodyNovember 8, 2017
Woody Harrelson and Frances McDormand in "Three Billboards Outside Ebbing, Missouri."Photograph by Fox Searchlight / Everett
Callum Keith Rennie and Clé Bennett in "Jigsaw."Photograph by Brooke Palmer / Lionsgate
It turns out that, except for a few remote-controlled torture devices rebuilt from a Rube Goldberg funhouse, "Jigsaw"--the eighth installment in the "Saw" franchise, which is in theatres now and bears a Rotten Tomatoes rating of thirty-two per cent--is basically the same film as "Three Billboards Outside Ebbing, Missouri," the widely touted Oscar candidate that, with a rating of ninety-six per cent, opens this Friday. Both films are rooted in a fanatical quest for justice born not of an abstract devotion to principle but of a personal agony that sparks anger and cruelty and leads to gore and mayhem.
In "Jigsaw," the recurring antihero, John Kramer (Tobin Bell), who was killed off long ago, turns out not to be dead; he's back, tormenting people whom he somehow knows to be responsible for unpunished misdeeds (ranging from actual crimes to moral transgressions). His mode of punishment is a series of macabre games, inaugurated with a one-word command: "Confess!" (John, a cancer survivor, went through agonies of his own when a technician mislabelled his X-ray; that technician is one of his subjects.) The film is directed by the Spierig brothers, Michael and Peter, whose 2014 time-travel thriller, "Predestination," is one of the most inventive recent science-fiction films. "Jigsaw" begins with a seemingly routine chase of a suspect by uniformed officers. The chase soon turns eerie, when the cornered man turns out to be armed with a remote-controlled device that he threatens to trigger; Halloran (Callum Keith Rennie), a plainclothes detective on the scene, recognizes the terror that the officers risk unleashing unwittingly, but he himself has a background of official misconduct and extrajudicial violence, and may be in on the conspiracy.
"Three Billboards," too, centers on a local police department's internal affairs. Frances McDormand plays Mildred Hayes, a middle-aged woman whose teen-age daughter was raped and killed seven months earlier. The assailant hasn't been found, and Mildred--who lives in a house on the edge of a small town, in clear sight of the three long-abandoned roadside billboards of the title--suddenly gets the idea to jump-start the investigation by renting those billboards and posting on them three phrases: "Raped while dying"; "And still no arrests?"; "How come, Chief Willoughby?" Sheriff Bill Willoughby (Woody Harrelson) is a beloved figure in the town of Ebbing, but one of the handful of folksy and bumbling officers (all of whom are white) under Willoughby's command, Jason Dixon (Sam Rockwell), is a brazen racist who is known to have tortured a black suspect but has never faced punishment for it. When the billboards--which Mildred rents from the local advertising salesman, Red Welby (Caleb Landry Jones)--go up, they enrage the town's residents, who, despite their sympathy for Mildred, resent the insult to their police chief. In a melodramatic touch that, like all such twists, rises or sinks on the substance with which it's infused (in this case: scant), Willoughby is dying of pancreatic cancer. His illness is an open secret, which enrages the townsfolk and the officers all the more against Mildred, and renders her, and anyone associated with her, the target of vigilante action, whether at the hands of Dixon or of others.
Both movies feature a straitlaced but street-smart police official played by a black actor (in "Three Billboards," the role is played by Clarke Peters, whose performance in Spike Lee's "Red Hook Summer," from 2012, is among the most memorable of recent years; in "Jigsaw," the character is played by Clé Bennett), and both movies involve suspicions cast upon other officials. ("Jigsaw" features a pair of medical examiners, one an Army veteran, played by Matt Passmore, and the other a colleague with unusual hobbies, played by Hannah Emily Anderson, in a memorably chilly turn.) And, above all, both films feature some horrific violence and bodily wreckage that turn even seemingly random events into a sort of expiation in blood, invested with a high moral purpose. In "Jigsaw," this comes off as comically absurd; in "Three Billboards," it is played with a righteous earnestness.
If it weren't for the extended scenes of mechanized and remote-controlled torture being inflicted on the ordinary miscreants of "Jigsaw"--if those scenes took place offscreen and "Jigsaw" were centered on a search by a bunch of officers--the two movies would be conspicuously similar. In "Three Billboards," Mildred's quest for justice veers quickly toward a desire for revenge; her anger at fate leads her to a general and universal anger that fixates on Willoughby as the agent of a fierce justice. Mildred renders herself an outcast, and drags others into the vortex of her rage, by taking justice personally, by distrusting in process, and, above all, by denying chance and coincidence--by looking at social processes as mechanistically, as deterministically, and as strictly causally as the game-loving criminal mastermind of "Jigsaw" does, and trying to exert control.
"Three Billboards" is a game, too--a cinematic game in which the writer and director, Martin McDonagh, feigns empathy with a magician's sleight of hand. His characters' ordeals, demands, sacrifices, and redemptions fit together like, well, a jigsaw puzzle, and he retrofits their traits and experiences to fit. In "Three Billboards," I have the sense that, despite the fulsome emotional displays, McDonagh is far more interested in his narrative contraptions and contrivances than in his characters, who exist solely to play their part in the plot. His characters are robotic silhouettes spouting gaudily profane wisdom that is dispensed two hundred and eighty characters at a time; his excellent actors have to sweat every line, weigh every gesture, and pose every gaze, pouring every ounce of their skill into humanizing the flimsy simulacra that are written for them. (McDormand's controlled fury, more than any other factor, keeps the film unified and dramatically engaging even when little else does.) McDonagh also scatters progressive political crumbs throughout the film, and his obscene trivialization of their substance is displayed in the cavalier casualness with which a black woman's arrest and imprisonment on trumped-up charges drops in as a plot point and out with a smile.
As for violence and gore, McDonagh seems more turned on by it than the Spierigs are. Though I'm squeamish, I found the scenes of grotesquely and meticulously imagined torture in "Jigsaw" to reflect a degree of restraint, bordering on aversion--which suggests that the filmmakers' actual interests lie elsewhere. McDonagh's theme of expiation by violence plays a repellent double game; even as his plot pivots on the acknowledgment of misdirected anger and the emotional effort to overcome it, the movie reflects an almost erotically tantalizing excitement at the prospect of showing the gory impact of that warped rage. McDonagh seems excited by it, and he displays it with a blend of suspense-building anticipation and blatant enthusiasm that reflects his own arousal and is meant to arouse viewers as well.
Both "Jigsaw" and "Three Billboards" depict quests for justice veering toward injustice, present obsession veering toward madness, show frustration with process veering toward monstrosity, show abuse of police power as a primal evil that sickens the system and the people who depend on it. "Three Billboards" is naturalistic, detailed, and earnest; "Jigsaw" is cartoonish, sketchy, and absurd. Yet "Jigsaw" is made with a high degree of directorial self-consciousness, which anchors the action and conditions the tone on its own thematic grid. "Three Billboards" sinks with vain and self-important moral bombast into dramatic titillation. "Jigsaw" is positioned as an exploitative piece of torture porn; "Three Billboards" is positioned as a work of mature humanism, but it's the sleazier film.
Zgodovina sprememb…
- spremenilo: FormerUser ()
kuglvinkl ::
Ja, bi se lahko z njim strinjal, je pač videl več kot jaz, ne vpliva pa to na moje priporočilo za ogled.
Your focus determines your reallity
FormerUser ::
Jaz se pa ne strinjam z njim. Občutek je, kot da režiserju zameri, da se občutljive tematike, sploh v dani atmosferi, ne loteva dovolj resno in politično korektno. Meni je pa ravno ta humorni, grenko sladki pristop, ki je McDonagha krasil že v "Morilca na kolektivca", najboljši del filma. Tematika je resna, stvari so žalostne, pa vendar prikazane na izrazito humoren način, se spomnim, da se je v kinu občinstvo precej smejalo. Nisem gledala "Jigsaw" a nekako dvomim, da ima podobno zabavne dialoge kot Trije plakati..., niti se ne spomnim, da bi bilo v sledenjem prav veliko eksplicitnega, nagravžnega nasilja, tako da res ne vidim te analogije, ki jo avtor izpostavlja.
FormerUser ::
Bi rekel da je vsaka ocena sestavljena subjektivno in objektivno.
Gledano v celoti, je ocena filma zelo subjektivna, saj je finalno 'zaokroženje' ocene (če se gremo lestvice) odvisno predvsem od subjektivnih aspektov. Navsezadnje tudi osebne (osebnostne) razgledanosti gledalca, intelektualne širine, tudi zrelosti, ker vse to vpliva na sposobnost objektivnosti.
Lahko pa prvo osnovo te ocene baziraš na objektivnosti, napr. gledaš kako je film tehnično izpeljan; kamera, luči, scena, kadri, tek zgodbe in pripovedi, casting, režiranje... ampak to dandanes ta del ocene niti ne daje več neke teže, ker je proces filmskega ustvarjanja že tako dovršen. Seveda če imaš dovolj cvenka, da si privoščiš top-level produkcijo. Če je budget nizek, potem je tehnični aspekt ocene toliko bolj veljaven.
Danes mammoth work itak delajo animatorji, art direktorji, scenografi, konceptualni risarji, itd. Prestiž režiserja je bolj ali manj zato ker je na vrhu piramide. Produkcija filma je korporativni m.o. Igralci dobivajo in želijo vloge, ki bi jačali njihov ugled in hranili njihov ego, ne pa ker bi preizkušali njihov igralski acumen. Je že tako, da je večina igralcev izbrala ta poklic zaradi prevzetnosti in potrebe po tem, da so čislani in v pozornosti čimveč ljudi.
Kar večina laikov ne vidi je scenarij. To je osnovna struktura filma in dejansko je od kvalitete scenarija odvisno vse. Igralci in režiserji (in budget) lahko le do določene mere zakrijejo slabost scenarija. Žal so scenaristi zelo podcenjeni in premalo vidni.
Dobri kritiki se lahko ločijo po tem, koliko so sposobni njihovo subjektivnost izluščiti in ločiti od objektivnosti in obratno.
Film Three Billboards (...) bi 1-5 ocenil na okoli 2,5. V bistvu me spominja na tak high-budget slovenski film.
V bistvu se v vsem strinjam s tabo, razen v tem, da je TBOEM podoben slovenskemu filmu, če bi bilo to res, bi bila naša kinematografija svetovno uveljavljena.
FormerUser ::
Jaz ne verjamem v objektivno oceno umetniškega dela. Ja, večini ljudi je bilo všeč in lahko povemo, da je film dober, ker je bil večinsko sprejet. Ampak to še ne pomeni, da je objektivno dober, ker ne more biti. Je večinsko sprejet, kar je po svoje največji dosežek.
Po moje pa sprejetost filma, to da je bil večini všeč, nima prav veliko veze z njegovo kvaliteto, sicer bi lahko trdili, da je Endgame najboljši film vseh časov, pa seveda ni. Tudi nisem povsem prepričana, da v primeru hollywodske produkcije govorimo o čisto pravi umetnosti in ne zgolj obrtništvu. In še vedno verjamem v objektivno oceno saj bi v nasprotnem veljalo, da ima janez prav, če denimo trdi, da je Brizgalna brizga najboljša pesem ever, 3. Beethovnova simfonija pa le brezvezni cigumigu.
Ti jemlješ kritike kot avtoriteto, jaz pa ne(iz omenjenih razlogov), to je razlika in razlog za to nepotrebno prepiranje.
Jaz jemljem kritike kot svetovalce, ki mi lahko s svojimi uslugami prihranijo čas in denar, ampak na koncu je odločitev kateri film si bom ogledala še vedno moja.
FormerUser ::
Še najbolj objektivne oceno se tise, kjer se se skupaj zbere velikanska količina različnih mnenje in potem se dobi neko povprečje, ki bi mu morda lahko celo rekli objektivna ocena. Najbližje temu je IMDb, kjer oceno poda več deset tisoč ljudi. Za vse ostale kritike ni vredno izgubljati časa, saj so samo displayi različnih okusov.
Raje zaupam mnenju stotih kritikov, ki se profesionalno ukvarjajo s filmi kot pa mnenju deset tisočih povprečnih janezov in mick. Prvi so vseeno zavezani določenim standardom, drugi le svojemu okusu.
Ko človek čustveno dozori, kar se zgodi nekje pri 50-ih, kritik ne bere več in že vnaprej ve kaj mu bo všeč in kaj ne.
Kritike so namenjene predvsem mladini, ker si sami še niso sposobni izdelati trdega mnenje in nujno rabijo potrditev. Tako ali drugačno. Zato so kritike tudi odlično sredstvo za manipulacijo mladine.
No, se strinjam, da je z mladino lažje manipulirati kot s starino, se pa ne strinjam, da človek čustveno dozori šele pri 50-ih, čeprav gotovo kakšen tudi, ampak ta je bolj počasne sorte. Kritika kot nasvet pa vedno prav pride, s tem da daljše spremljanje nekega kritika odkrije tudi njegove biase in ti omogoča, da v primerih, ko udarijo na plano, njegovo oceno vzameš s kančkom soli.
Bistveno pa je, da so filmi vedno namenjeni izključno zabavi, če hočeš kaj "globokega" je treba v roke vzeti knjigo.
Se strinjam, da je za globoke misli bolj primeren format knjiga, osebno raje prebiram strokovne knjige kot gledam dokumentarce, nekoliko je to odvisno tudi od posameznika, ali je bolj vizualno ali tekstovno naravnan. Imajo pa tudi filmi svojo vlogo, po moje so namenjeni predvsem pripovedovanju zgodb, včasih so si jih ljudje pripovedovali ob ognju,širile in ohranjale so se od ust do ust, pa potem preko knjig, radia... Te pa film, zaradi vklopljenosti več čutil, najbolj posrka vase, nekateri ga priporočajo tudi kot terapijo proti stresu, odklop od vsakdanjih skrbi, verjetno je gledanje telenovel zato tako popularno, s tem, da imamo nekateri tudi za odklop postavljene malo višje kriterije.
opeter ::
Naj mi nekdo razloži, zakaj je pri spodnjem filmu takšna razlika med ocenami:
https://www.imdb.com/title/tt4157728/?r...
Imaš ocene od 8 do 10 (ter nekaj sedmic), potem pa cel kup enic.
https://www.imdb.com/title/tt4157728/?r...
Imaš ocene od 8 do 10 (ter nekaj sedmic), potem pa cel kup enic.
Hrabri mišek (od 2015 nova serija!) -> http://tinyurl.com/na7r54l
18. november 2011 - Umrl je Mark Hall, "oče" Hrabrega miška
RTVSLO: http://tinyurl.com/74r9n7j
18. november 2011 - Umrl je Mark Hall, "oče" Hrabrega miška
RTVSLO: http://tinyurl.com/74r9n7j
Cruz ::
FormerUser je izjavil:
Po moje pa sprejetost filma, to da je bil večini všeč, nima prav veliko veze z njegovo kvaliteto, sicer bi lahko trdili, da je Endgame najboljši film vseh časov, pa seveda ni.Zakaj pa tega ne bi mogli trditi? Tako lepo vabo sem vrgel v tej ali prejšnji temi, ko sem omenil film o Batmanu kot 4. najboljši film vseh časov na IMDb. Sem upal, da bo kdo povedal: "Zakaj pa ne?"
Kakšen pa bi moral biti najboljši film vseh časov? Pri odgovoru na to vprašanje se zgolj pokaže osebnost posameznika in vse skupaj postane subjektivno.
FormerUser je izjavil:
Tudi nisem povsem prepričana, da v primeru hollywodske produkcije govorimo o čisto pravi umetnosti in ne zgolj obrtništvu.Se strinjam, da je v prvi vrsti obrtništvo, še vedno pa se kvalificira za umetniško delo. "Prava umetnost" je elitizem, sem pa tudi jaz občasno guilty pri tem.
FormerUser je izjavil:
In še vedno verjamem v objektivno oceno saj bi v nasprotnem veljalo, da ima janez prav, če denimo trdi, da je Brizgalna brizga najboljša pesem ever, 3. Beethovnova simfonija pa le brezvezni cigumigu.Bravo, ravno to velja. Janez ima prav in se nima smisla z njim prepirati, da nima prav. Ravno tako nima smisla, da bi se on prepiral, da ima prav. Seveda se bo ljubitelju klasične glasbe zdela trditev smešna, ampak Janez ni ljubitelj klasične glasbe. To še ne pomeni, da je slabši človek ali da je manj vreden. Tudi, če bi bil ljubitelj klasične glasbe bi lahko to rekel. Klasična glasba je bolj kompleksna, ampak to še avtomatsko ne pomeni, da je boljša. Če se vživiš v njegovo kožo, se ga da razumeti. To je njegovo mnenje. Basta. Totalno subjektivno in odvisno od preferenc, izkušenj ter še koga. Kritik klasične glasbe ima morda več izkušenj, ampak to še ne pomeni, da bi ga Janez moral ipso-facto poslušati, saj nima njegovih izkušenj - torej istega pogleda na vse skupaj in se mu ni potrebno truditi, da bi ga imel samo za to, da bi ga imel. Obe mnenji sta pravilni. Vsak bo našel pripadnike, nekdo več, nekdo manj.
Da pa bi zaj nekdo poslušal Beethovnovo simfonijo in se nekaj šopiril, češ znana je, uveljavljen je, torej: odlična je, pa se mi zdi skrajno neumno in poniževalno do sočloveka. Vedno pa obstaja možnost, da nekoga prepričaš in če se že to greš, daj s spoštovanjem. Ni lepšega kot nenadoma viditi stvari z drugega zornega kota, četudi se ne strinjaš.
FormerUser je izjavil:
Jaz jemljem kritike kot svetovalce, ki mi lahko s svojimi uslugami prihranijo čas in denar, ampak na koncu je odločitev kateri film si bom ogledala še vedno moja.Debatable.
Naj mi nekdo razloži, zakaj je pri spodnjem filmu takšna razlika med ocenami:Želja po balanciranju končne ocene.
https://www.imdb.com/title/tt4157728/?r...
Imaš ocene od 8 do 10 (ter nekaj sedmic), potem pa cel kup enic.
One of the most moral acts is to create a space in which life can move forward.
Zgodovina sprememb…
- spremenilo: Cruz ()
Izi ::
FormerUser je izjavil:
Jaz jemljem kritike kot svetovalce, ki mi lahko s svojimi uslugami prihranijo čas in denar, ampak na koncu je odločitev kateri film si bom ogledala še vedno moja.Debatable.
Se bom tukaj vtaknil v debato.
Tudi če jemlješ prebrane kritike samo kot nasvet še vedno vplivajo nate in podzavestno tudi na tvojo odločitev.
Takoj ko prebereš eno samo filmsko kritiko končna odločitev o ogledu filma ni več samo tvoja. Več kritik ko prebereš manj je odločitev tvoja.
-S\/\/- ::
Pogost razkorak med mnenji gledalcev in kritikov je zgolj dokaz da kritiki zelo radi igrajo elitizem in jim ujemanje njihovega mnenja z mnenjem neuke mase zgolj pokvari image...Sam tudi ne sprejemam situacije, da majhna kvazi izobražena skupina (kritiki) razglasi svoje mnenje za objektivno.
Razkorak med kritiki (predpostavimo, da gre za večinoma bolje "filmsko razgledane" osebe) in množico je posledica naravne oz. Gaussove porazdelitve. To pomeni, da imamo največ ljudi s "povprečnim" okusom za filme ter malo ljudi z zelo slabim ali dobrim okusom. Tako bodo povprečno dobri filmi všeč precej večjemu številu ljudi kakor izrazito slabi ali dobri filmi. Pojav je znan in se aplicira tudi drugje. Tako si zadevo razlagam sam in kritikom ne pripisujem zganjanja elitizma.
V preteklosti sem imel priložnosti večer po ogledu filma preživeti v družbi priznanega tujega kritika in umetnika. Šele ob takih priložnostih spoznaš oz. se zaveš, kako površno gledamo filme. Ta kritik je imel za vsak kader, sceno, postavitev, ... razlago, zakaj je temu tako in kakšen je pomen za tem. Cel večer smo le z odprtimi usti poslušali njegovo razčlenitev filma.
Čar umetnosti je tudi v tem, da dopušča različne interpretacije. In v tej luči ni primerno razglašati svojega (ali tujega) mnenja kot objektivnega.
Ravno zaradi tega se recenzijam na splošno izogibam. Najbolj dam na mnenje nekaterih znancev, ki mi v večini primerov svetujejo dobre filme (ne pa vedno!). Sem pa nedavno poiskal in bral recenzijo srbskega filma Panama. Film sem si pogledal, vendar mi na koncu precej stvari ni klapalo. Zanimalo me je, ali meni kaj ni bilo jasno ali je zabredel sam film. Na spletu sem na hitro našel dve omembi filma. V prvi je Marcel Štepančič na hitro zmetal skupaj par stavkov (po moje filma ni niti videl), druga ocena pa je potrdila moje mnenje, da filma niso znali primerno zaključiti (avtorja te ocene se ne spomnim več).
Bistveno pa je, da so filmi vedno namenjeni izključno zabavi, če hočeš kaj "globokega" je treba v roke vzeti knjigo.
Tale izjava mogoče drži, če se omejiš na Holivudsko produkcijo ter filem o superherojih. Poleg tega pa obstaja še marsikaj drugega.
Zgodovina sprememb…
- spremenil: -S\/\/- ()
FormerUser ::
Kakšen pa bi moral biti najboljši film vseh časov? Pri odgovoru na to vprašanje se zgolj pokaže osebnost posameznika in vse skupaj postane subjektivno.
Hint: mislim, da je bil za najboljši film vseh časov razglašen Državljan Kane. Dobro bi bilo, da bi upoštevali tudi vpliv različnih žanrov, vsak ima svoje presežke in poden, so pa seveda rangirani po pomembnosti. Če je film umetnost potem najboljši ne more biti zgolj zabaven ampak mora podati tudi kak pomemben družbeni komentar.
Bravo, ravno to velja. Janez ima prav in se nima smisla z njim prepirati, da nima prav. Ravno tako nima smisla, da bi se on prepiral, da ima prav. Seveda se bo ljubitelju klasične glasbe zdela trditev smešna, ampak Janez ni ljubitelj klasične glasbe. To še ne pomeni, da je slabši človek ali da je manj vreden. Tudi, če bi bil ljubitelj klasične glasbe bi lahko to rekel. Klasična glasba je bolj kompleksna, ampak to še avtomatsko ne pomeni, da je boljša. Če se vživiš v njegovo kožo, se ga da razumeti. To je njegovo mnenje. Basta. Totalno subjektivno in odvisno od preferenc, izkušenj ter še koga. Kritik klasične glasbe ima morda več izkušenj, ampak to še ne pomeni, da bi ga Janez moral ipso-facto poslušati, saj nima njegovih izkušenj - torej istega pogleda na vse skupaj in se mu ni potrebno truditi, da bi ga imel samo za to, da bi ga imel. Obe mnenji sta pravilni. Vsak bo našel pripadnike, nekdo več, nekdo manj.
Da pa bi zaj nekdo poslušal Beethovnovo simfonijo in se nekaj šopiril, češ znana je, uveljavljen je, torej: odlična je, pa se mi zdi skrajno neumno in poniževalno do sočloveka. Vedno pa obstaja možnost, da nekoga prepričaš in če se že to greš, daj s spoštovanjem. Ni lepšega kot nenadoma viditi stvari z drugega zornega kota, četudi se ne strinjaš.
Janez seveda ni slab človek, ima pa slab (preprost) glasbeni okus, s čimer načeloma ni nič narobe, dokler se ne postavi v čevlje glasbenega kritika in začne trditi, da je turbofolk odličen, klasična glasba pa za en dr*k. Ena prvih stvari, ki so nam jih v šoli pri predmetu povedali, je bila ta, naj nehajmo govoriti, da je neka pesem dobra ali slaba, ker za to nismo kvalificirani, ampak raje rečemo, da nam je ena pesem všeč druga pa ne. Mislim, da je to dobro vodilo.
FormerUser ::
Tudi če jemlješ prebrane kritike samo kot nasvet še vedno vplivajo nate in podzavestno tudi na tvojo odločitev.
Takoj ko prebereš eno samo filmsko kritiko končna odločitev o ogledu filma ni več samo tvoja. Več kritik ko prebereš manj je odločitev tvoja.
Vse kar si v življenju videl, slišal, doživel... vpliva podzavestno nate in oblikuje tvoj okus, zakaj bi potem problematiziral samo filmsko kritiko? In kaj naj bi bila alternativa? A tudi pri drugih zadevah trdiš, da je edina prava pot ta, da vsak posameznik na novo izumi kolo, da bodo njegove odločitve prave in res avtentične?
Vredno ogleda ...
| Tema | Ogledi | Zadnje sporočilo | |
|---|---|---|---|
| Tema | Ogledi | Zadnje sporočilo | |
| » | Vpliv socialnih medijev, na splošno mnenje ljudi (strani: 1 2 3 )Oddelek: Problemi človeštva | 13139 (9957) | vostok_1 |
| » | Lista dobrih filmovOddelek: Loža | 4577 (3617) | Vitez |
| » | TOP filmi 2017Oddelek: Sedem umetnosti | 9110 (6709) | bambam20 |
| » | Three Billboards Outside Ebbing, Missouri (2017)Oddelek: Sedem umetnosti | 3788 (3189) | dronyx |
| » | Ghost in the Shell (2017) (strani: 1 2 3 4 )Oddelek: Sedem umetnosti | 27757 (20649) | bambam20 |