vir: IEEE Spectrum
Medicina je ena največjih uporabnic 3D tiskanja, saj tako nastaja vse od delov zobovja do kolčnih zglobov. Toda tu gre za nežive, nadomestne materiale, medtem ko pravih živih tkiv in organov še ne tiskamo serijsko. Smo pa na dobri poti. Kozmetična industrija skuša tiskati kožo, da bi se znebila testov na živalih; letos je čikaška firma Biolife4D natisnila srčno tkivo, medtem ko so na inštitutu Wake Forest v Severni Karolini vzgojili delno sprintan mehur - nastisnjeno je bilo organsko ogrodje, ki so ga nato poselili s pacientovimi celicami.
Prav strokovnjaki z Wake Foresta so ustanovili Precise Bio in nameravajo kot prvi masovno proizvedeni izdelek ponuditi očesno roženico. Izbira ni slučajna, saj je to del telesa brez žil in z malo živci, prav vključevanje teh pa je zaenkrat še glavna hiba biotiskanja, oziroma vzgajanja sintetičnih organov nasploh. Razvejanega žilnega in živčnega sistema še ne znamo dobro vzgajati in vitro, zato si moramo pri transplantacijah pomagati z rastjo nadomestnega tkiva na samem pacientu. Roženica je zelo iskan del človeškega telesa za transplantacijo, saj letno opravijo blizu dvesto tisoč presaditev.
Inženirji iz Karoline najbolj stavijo na nov tip biotiskalnika, v katerem z laserjem segrevajo medij, ki ob napihovanju poriva biotinto - se pravi vzgojene celice - skozi šobo. Kot pravijo, tako celice ostanejo nepoškodovane, za razliko od starejših načinov delovanja takšnih naprav. Je pa potrebno omeniti, da je pri nastajanju organov samo tiskanje v bistvu le del postopka, saj je nastalo strukturo običajno treba postaviti še v bioreaktor, da se celice pravilno organizirajo in različna tkiva povežejo. Zato nekateri biotiskanje imenujejo kar 4D biotiskanje - skupaj z dimenzijo časa, ko mora tkivo še rasti.
