Mladi športniki in pregorelost - prekmalu in preveč treninga?

imagodei je 8. nov 2018 ob 15:42 izjavil:

No, to je tisto, s čimer se jaz ne strinjam najbolj. Razvijanje splošne motorike, splošna krepitev in občutka lastnega telesa (propiocepcija) je seveda povezano s tem, da je otrok v pogonu in ne da sedi na riti ter gleda risanke. In nekje do prvih let pubertete je to za večino običajnih otrok absolutno bolj pomembno kot študiranje izmeta pri metu kopja; ali pa študiranja tehnike strela enajstmetrovke; ali pa študiranje pick&roll-a in obvladovanja žoge.

Za večino? Seveda.

Za Luko pa so bili treningi elementov košarke ključni. Pa to seveda ne pomeni le tehničnih detajlov izmeta žoge, ampak tudi splošne motorike. Kar tako ali tako prevladuje na začetku pri majhnih otrocih.

Smurf je 8. nov 2018 ob 16:13 izjavil:

Tukaj sta sedaj 2 debati. Kaj je zdravo za povprecnega otroka iz vidika celostnega odrascanja ali kako proizvesti (maksimizirati) moznost genija na nekem podrocju. Nekdo, ki hoce biti med najboljsimi na svojem podrocju, bo moral zrtvovati nek del drugje.

No, to, ja.

Well, I remain unconvinced. Zgodnji intenzivni treningi so v interesu posameznikov, klubov in na koncu korporacij. V športu se vrtijo enormne vsote denarja. Razvijanje splošne motorike pri otrokih - ni dileme, da je to koristno. Specifični treningi 3-5x tedensko za otroke pred puberteto? V splošnem je to faljeno.

Ja, geniji so posebna kasta ljudi. Običajno sami pokažejo nadarjenost IN interes - zaradi česar gre potem želja otroka in količina treningov z roko v roki. Eno vzpodbuja drugo. Če otroka pri 5. letih izredno zanima vesolje, mu boš tudi kupil en poceni teleskop, pa z njim opazoval planete, Luno ... Če opaziš, da je matematični genij, ga boš tudi vzpodbujal v to smer. Ko takega otroka tvoje znanje ne bo več zadovoljilo, ga boš vpisal v lokalno astronomsko društvo, v dodatni pouk matematike, ali pa se pozanimal v šoli, pri prijateljih, kdo bi otroka lahko inštruiral. Popolnoma enako je menda pri športu: če opaziš, da ima 5-letnik nadpovprečno hand-to-eye koordinacijo, ko mu daš v roke tenis lopar, potem ga vpišeš v teniški vrtec, od tam pa zlagoma naprej. Če je top talent IN ima interes, ga boš valjda usmerjal.

Toliko o specialnih primerih, ekstra talentih in drugih Wonder boyih.

Za ostale primere pa: če otrok ne kaže ravno entuziazma za astronomijo ali matematiko, pa tudi normalni starši otroka ne bodo forsirali. Običajen pogovor o planetih in zvezdah, ki ga obvlada vsak odrasel, če na to nanese tema, bo zadosti. In za povprečnega matematika bo pouk matematike v šoli tudi čisto zadostoval. Enako v športu: če se (tudi po začetnem navdušenju) izkaže, da ga tenis ne veseli ali pa, da niti ni tako zelo talentiran kot je kazalo, potem ne vem, zakaj bi otroku pri 8. letih najel individualnega trenerja 4x na teden.

Ali pa zakaj bi moral otrok pri 10. letih trenirat fuzbal 4x tedensko + vsak teden hodit na tekme?

Kar se dela je to, da se vse (nadarjene in povprečne) trpa v isti kalup. Staršem se obljublja bodočega Messija, Dragiča, Prevca itd. in pobira relativno visoke vadnine; hkrati pa je vsem jasno, da bo 90-95% otrok, ki trenirajo fuzbal pri 10. letih do srednje šole odpadlo. Ampak - kaj če bo ravno naš naslednji Ronaldo?

Zato se meni zdi primernejši način dela, kot je bil včasih: začneš v šoli v obliki krožka, če si talentiran, te pošljejo naprej v lokalni klub.

Za mega talentirane posameznike pa vedno obstaja obvoznica. Je obstajala prej in obstaja tudi danes.

imagodei je 9. nov 2018 ob 10:53 izjavil:

Well, I remain unconvinced. Zgodnji intenzivni treningi so v interesu posameznikov, klubov in na koncu korporacij.

Ja, ter staršev, ki si želijo Luke.

Saj jaz se strinjam z vsem kar si napisal. Ampak zelo verjetno, da bo iz populacije na tvoj, stari način, izšlo manj Luk, oziroma je verjetnost, da bo tvoj otrok postal Luka manjša. Da je delo klubov drugačno, pa je verjetno tudi posledica tega, da je takšnih staršev kot ti manj kot včasih in da je vedno več takšnih, ki svojemu sončku želijo dati možnost postati Luka, Tina ... ne pa zgolj neko osnovo za zdravo življenje.

Kaj je dobro za večino, pa je itak drugo vprašanje.

On pravi, da jih je vedno manj. Če je res ne vem, ampak recimo naključna ljubljanska osnovna šola http://osljhism1.splet.arnes.si/files/2... ima treninge enkrat do dvakrat na teden. In nadarjene usmerjajo v klube:
nadarjene usmerjamo v košarkarske klube s katerimi smo povezani v Konzorcij OKŠ-Ljubljana (KK Olimpija, KD Slovan, KK Janče, KD Ježica, KD Ilirija, KK Pingvini, ŠD Šentvid, KK Globus, ŽKD Ilirija)

Kar je verjetno boljši sistem kot je bil v mojih časih, ko so klubi vabili na podlagi rezultatov športnih kartonov.

Jaz mislim, da je tudi "ljubezen do knjig" ipd. privzgojen in ne toliko stvar genetike.

Prav tako mislim, da se zgodnji zacetki poznajo tudi pri "povprecni" populaciji, ne zgolj best of the best. To sem lepo videl pri svoji generaciji, kjer smo se prakticno skozi celotno odrascanje, na tekmovanjih in podobnih stvareh, srecevali eni in isti (tisti, ki so bili na tekmovanjih uspesni na faksu, sem jih bolj kot ne ze skorajda vse srecal ze na zacetku osnovne sole). Ce danes pogledam za uspesnimi ljudmi na svojih podrocjih (sicer gre vecinoma ze tehnicno podrocje), bi lahko povlekel zelo zelo veliko korelacijo s tistimi, ki so bili uspesni ze pri 10 letih.

ThinkPad je 9. nov 2018 ob 12:38 izjavil:

kako na Norveškem otroci nimajo tekme, ampak samo preizkus, kjer ni prvega in zadnjega. Se bo ta ideja prenesla tudi k nam?

Meni se ne zdi to dobra ideja. Nauciti se izgubiti je ena najpomembnejsih lekcij zivljenja.

Op pomoje je tu se en kup stvari zraven, ki jih nismo niti naceli.
Danes smo v dobi ko se otroke za roko vodi v solo in iz nje, ni to vec cas ko si ga pustil goniti se po okolici do vecerje. Tudi ce kak stars se podpira to je preostanek otrok ze na treningih.
Tako da ga vpises na treninge namesto rekreacije.
Lahko ga vpises zaradi pritiska vrstnikov, ker vsi nekaj trenirajo.
Lahko imas neizzivete ambicije, prav tako zena, otrok pa izraz se zeljo po necem pa bo naenkrat vpisan v tri stvari.
Klubom so seveda v interesu cim mlajsi v cim vecjem stevilu, ker jim to odpira vec moznosti. Njihovo filtriranje itak pokrivajo starsi.
Mediji pac povelicujejo, zgodba o uspehu bo vedno boljsa, ce lahko izpostavis kako je ze od jaslic na neki zacrtani premici k uspehu, tudi ce sta genetika pa sreca opravila levji delez.
Druzba pa dojema sportnike kot bogove. Ni lih velike razlike med romarji v meko pa tistimi na svetovno, eni se klanjajo mohamedu, drugi mohamedu salahu.
Tudi ce jutri dokazes da so vse te slabosti treningov resnicne ne pricakuj sprememb, ker je ponavadi vec kot ena od teh stvari zadaj in bodo namisljeni plusi premagali minuse. Sport brez dvojnih meril pa izklopa par miselnih procesov enostavno ne deluje.

Mehmed je 9. nov 2018 ob 14:33 izjavil:

Tudi ce jutri dokazes da so vse te slabosti treningov resnicne ne pricakuj sprememb, ker je ponavadi vec kot ena od teh stvari zadaj in bodo namisljeni plusi premagali minuse. Sport brez dvojnih meril pa izklopa par miselnih procesov enostavno ne deluje.

Komot pa lastnim otrokom ne težiš s tem in si s tem opravil svojo dolžnost.

DamijanD je 9. nov 2018 ob 07:18 izjavil:

Torej bi nekdo, ki je treniral od 6-10 leta, potem pa imel 4 leta pavze, bil pri 18tih verjetno boljši (kar se motorike, tehnike ipd. tiče) od nekoga, ki je začel šele pri 10tih letih, a brez pavze?

Ja.

Nekdo ki je treniral od 5 do 10 leta kot primer, lahko povsem neha igrat za 15 let.

Nekdo pa lahko recimo od 20 do 25 leta trenira.

Pa bo tisti prvi po 15 letih prvic sel igrat oni pa igra 5 let non stop in bo motoricno, gibalno itd zgledal bolse ko oni drugi, ker je vse to razvil kot mali otrok. To nikol ne pozabis,isto kot hoja, enostavno je to del njega in izvaja vse to avtomatsko in kot instinkt, ne razmislja sploh o tem.

Saj lahko tudi odrasli oz najstnik razvija vse to, ampak je dosti dosti tezje in pocasneje, mogoce bo rabil 15 let pa dosti truda specificno v to da bo priblizno nekak razvil do neke podobne mere kot oni ko je igral kot otrok 5-6 let

Res je smesno

Al pa recimo nekdo ki je treniral sport od 5 do 20 leta recimo, lahko neha igrat za 10 let in je povsem izven tega, pol pa zacne igrat pa kljub temu da ni igral 10 let se vedno igra na visokem nivoju pa izvaja tiste elemente tehnicno pravilno in takoj pride spet not.

Ce bi enostavno rekel, kot voznja z kolesom, nikol ne pozabis.

imagodei je 10. nov 2018 ob 10:12 izjavil:

No, jaz bi rekel (mogoče sem naiven, ali pa samo hočem verjet, da pri 20., 25., 30. letih človek ni ravno za v smeti ), da ni ravno tako. Oziroma je, če zadeve zelo poenostaviš.

Nekomu, ki je treniral od 5-10 leta, nato pa za 15 let nehal in zdaj spet nekaj mesecev trenira, je tisto gibanje vseeno naravno. Ne razmišlja o njem, stvari se kar zgodijo. Včasih pravimo temu "mišični spomin". Drugi, ki je začel pri 20. in trenira neprekinjeno 5 let, bo mogoče res imel prednost in možnost za napredek. Ampak tu je v igri veliko elementov - od psihe (overthinking) dalje.

Ena pomembna stvar, ki mi pride na misel je, tisti, ki je začel npr. tenis igrat pri 20. letih, nikoli ne bo deležen enake obravnave s strani trenerjev. Nihče se ne bo z njim ukvarjal tako, kot bi se z 10. letnikom. Že samo zato je težko priti na visok nivo. Če gledamo tenis, to ni samo neko tolčenje, pomemben je cel kup elementov. Danes udarce, pristop k žogici in kaj vem kaj še, študirajo z ultrahitrimi kamerami in odpravljajo praktično mikro napake. Podobno v atletiki - biofizika študira natančne kote, pod katerimi mora npr. metalec kopja opraviti posamezno fazo meta - drža rok, obrat telesa, položaj komolca, ni da ni.

Z nekom, ki je začel trenirat pri 20., takih študij nihče ne bo opravljal. Ker ima na voljo 50 tekmovalcev, ki so že itak vrhunsko pripravljeni.

Hkrati pa to osvetljuje pogled še iz ene strani: tisto, kar se npr. v atletskem klubu učijo 10-letniki, je lahko kvečjemu ena osnova, dril, kondicija, osnovna tehnika posamezne discipline... Da pa atlet pride na vrhunski nivo, morajo pa itak odpravljat mikro-napake. Npr, pri šprintu malo napačno obračaš stopalo, ali pa komolce držiš malce preveč navzven, pa si nekaj desetink sekunde počasnejši.

Se pravi, če bi nekdo treniral atletiko od 5-10 leta, potem prekinil za npr. 10 let; drugi pa bi začel trenirat pri 15 letih in treniral kontinuirano do 20. leta in bi njegov team že na visokem nivoju študiral njegovo gibanje in odpravljal napake... Prvi pa bi sicer imel prednost zgodnjega treninga, a bi delal cel kup napak pri šprintu, ker pač nihče ni odpravljal tega... A ima res tako prednost?

Napredne tehnike v športu terjajo mnogo več kot samo trening pri 5. letih. Zahtevajo razmišljanje oz. umski napor, da pri ponavljanju gibov ne zapadeš v staro rutino, ampak se potrudiš vsak element opravit biofizikalno najučinkoviteje oz. pravilno.

In ja - če bi otroke od 5. leta naprej drilali, da mora npr. komolec obračati točno tako in nič drugače, če bi jih snemali in analizirali njihove gibe - vse to bi dalo zagotovo ogromno prednost pred tistimi, ki bi začeli trenirat pri 12. letih. Ampak, pričakovat od običajnega 5., 7., 9. letnika, da bo sodeloval v takih pripravah, je pa verjetno že krepko v sferi zlorabe otroka, ker enostavno ni dovolj zrel, da bi dojel kako in zakaj, zato bi bili taki treningi muka, ne pa igra in zabava. Konec koncev - treningi kitajskih gimnastičark bi bili v naših evropskih koncih tudi tretirani kot zloraba otrok.

Bi blo super ce bi bilo tako, ampak nazalost ni, nekdo ki zacne pri mladih letih ima vlko prednost v motoriki in koordinaciji.

Kar pa ne pomeni da nekdo ki zacne pri 25 al 35 nemore dosect solidnega nivoja pri sportu in tudi odlicne tehnike (tega nisem argumentiral) ceprav kot si rekel se vecinoma z njimi ne ukvarjajo kot z otroci, ampak pri dolocenih stvareh bo pac imel zelo vlke pomanjkljivosti, in to je motorika in kooedinacija, zal pri dolocenih sportih so zelo specificna motorika in gibanje in koordinacija, to pa je zelo dobro razvijat pri zelo mladih letih ko se telo tega uci, kako se gibat kako hodit kako tect kako vrect zogo itd..

Pozneje v zivljenju je dosti dosti tezje in pocasneje pri tem napredovat ker imas to ze vse razvito glede na to kaj si v otrostvu pocel, otrok ki recimo se popolnoma nic ni ukvarjal z sporti bo zelo nekoordiniran in motoricno zelo sibki, sploh pri tistem specificnem sportu... seveda so pa tudi vlke razlike, nekdo pac je naravno ze bolsi v tem nekdo pa ne.



The key ingredient to working with pre-adolescent and early adolescent athletes is providing global stimulation from a movement perspective. Younger athletes must experience and eventually perfect a variety of motor skills in order to ensure both future athletic success and injury prevention. Developing basic coordination through movement stimulus is a must, with the eventual goal of developing sport-specific coordination in the teenage years.


Balance, rhythm, spatial orientation and the ability to react to both auditory and visual stimulus have all been identified as elements of coordination. In fact, the development of good coordination is a multi-tiered sequence that progresses from skills performed with good spatial awareness but without speed to skills performed at increased speeds and in a constantly changing environment. As Joseph Drabik points out, coordination is best developed between the ages of 7 – 14, with the most crucial period being between 10 – 13 years of age.



As with anything else, an important issue with respect to coordination development is to provide stimulus that is specific (and therefore appropriate) for the individual. Prescribing drills that are either too easy or too difficult for the young athlete will have a less than optimal result.



An interesting note, as I have suggested in past articles, is that there appears to be a cap with respect to coordination development and ability. Younger athletes who learn to master the elements associated with good coordination (balance, rhythm, spatial awareness, reaction etc), are far better off then athletes who are not exposed to this kind of exercise stimulation until advanced ages. The ability to optimally develop coordination ends at around the age of 16. This validates the claim that global, early exposure is the key from an athletic development standpoint. Again, global coordination will serve as the basis to develop specific coordination in the teenage years.



Once again, it is important to mention that coordination development is a process that encompasses years of exposure and is based on DIVERSITY and VERSATILITY. Young athletes cannot be pigeonholed into sport specific stimulus at a young age and expected to vault into the ranks of elite athletics. As the motto of my company says, ‘You Can’t Become a Champion Until You Become An Athlete’.



Furthermore, it is important to understand that coordination-based exercises must be introduced during the preadolescent ages. Adolescence is not an appropriate time during which to begin elements of coordination training. As strength, speed, height and body mass change significantly during these years, it is much more prudent to reinforce already known movements rather than teach new ones. Herein lies the art and understanding of developing a young athlete. Coaches, trainers and parents must accept the fact that developing a healthy and successful athlete is a journey or process that encompasses several varying degrees of stimulus, all of which build on top of the other.



Coordination training, for example, is introduced during the pre-adolescent ages while nervous system plasticity is high and movement habits have not yet been ingrained as permanent. The scope of coordination training changes during the adolescent ages, during which physical growth alters the young athlete’s previously mastered movement habits. At this time, refinement of movement should take precedent over learning new movement-based skills.


One point to consider about coordination is that genetic pre-disposition plays a significant role. Less coordinated children will likely never exhibit the tendencies of naturally coordinated children regardless of training. That is not to say that improvements cannot be made, however – quite the opposite.