Življenje v neravnovesju in bolezen

Zdi se mi, da je moje življenje precej v neravnovesju in strah me je, da ne bi resneje zbolel. Nekako že skoraj deset let se vozim v zelo oddaljeno službo z javnim prevozom cca. 6 ur dnevno. Vstajam pred 4. uro zjutraj in če v službi oddelam samo rednih osem ur, sem doma okrog šestih popoldne. Ko pridem domov, pojem kosilo, ponavadi nezdravo, ker sem totalno brez energije. Potem se uležem, zaspim, se sredi noči zbudim, se stuširam in grem nazaj spat in potem vse skupaj znova. Služba je tudi kar precej stresna, daljšega dopusta si zato, ker me nihče ne nadomešča, ne morem privoščiti, zato koristim dopust po dnevih. Dostikrat oddelam tudi kaj nujnega po službi od doma, od mene se zahteva dosegljivost na telefon izven delovnega časa, tudi na dopustu. Za vikend grem odteči nekaj kilometrov, da se vsaj malo razgibam, večino vikenda pa preležim, ker sem čisto izžet.

Strah me je, da dolgo več ne bom fizično zdržal tega in bom resneje zbolel. Pridobil sem tudi precej kilogramov v zadnjih dveh letih. Hodim na razgovore za druge službe, vendar redko, ker enostavno nimam energije, da bi se nanje lahko pripravil, pa tudi odsoten ne morem biti veliko iz službe. Znašel sem se v slepi ulici in ne vem, kako naprej... Vem pa, da dolgo več ne bo šlo tako ... Mislim, da bi potreboval kakega pol leta, da bi se vsaj malo rehabilitiral, potem pa začel nekaj na novo...

Je bil že kdo od vas v podobni situaciji in kako ste to rešili?

flyko je 29. sep 2018 ob 21:33 izjavil:

V službi se vsedete skupaj z vodstvom in razložiš to, kar si napisal tukaj. Poveš, da pomanjkanje prostega časa vpliva na tvoje delo in, da da te tak tempu ob podpisu pogodbe ni motil, ščasoma pa ti je postal breme. Poskušajte najti rešitev, vprašaj, če mogoče imajo kak predlog oz. so pripravljeni premislit in ga poiskat, ali pa ti kaj naumi, kje ti lahko pridejo nasproti. Mogoče ti lahko pomagajo pri priselitvi in namesto potnih stroškov najamejo kko stanovanje bližje? Ti lahko imaš širši pogled na situacijo, ker jo pač sam doživljaš...

Selil se ne bi, ker otroci hodijo v šolo v mojem domačem kraju, verjetno bi bil šok zanje. Je pa tako, da na začetku ni bilo takega tempa, potem pa se je zgodil val odpuščanj in sem dobil delo še od odpuščenih sodelavcev.

V tvojem primeru pa mislim da bi bil #YOLO celo na mestu.

Tvoj problem je, da se ne zavedaš svojih kompetenc in se pustiš da te izkoriščajo. Oddelaj tisto, za kar si plačan, ostalo pa pusti. Na telefon se več ne javljaj, te nimajo kaj motiti izven delovnega časa. V glavnem, postavi se zase.

Lp

3 ure na dan pomeni, da se vozi cca 150km v eno smer. Odpoved čimprej in potem iskanje v okolici 25km od doma, za začetek.
p.s. Če bi povedal iz kje si in kaj si po poklicu bi bilo tudi dobro, ti lahko kdo s foruma celo pomaga.

Bila v podobni situaciji, dala odpoved in se sestavljala še tri mesece.

Ampak za pridne roke se vedno najde delo in noben posel ni vreden tega, kar prestajate ti in tvoja družina. Po psihičnem kolapsu boš tvojim samo v breme, zato ne čakaj, da pride do tega.

Vzemi si čas zase, za dušo, zadihaj, spočij se, napolni si baterije, predvsem pa poišči drugo zaposlitev.

Če je nepogrešljiv si lahko pol izbori boljše pogoje.

Sicer vseeno predlagam na spoštljiv način in ne tako:

Tale tema mi ze mickeno deluje na troll temo, ker tole je ...

Zakaj bi bila trol tema?

Saj ni samoumevno, da greš kar med službenim časom ali pa da si vzameš vsak drug dan "dopust" zato, da bi šel na razgovor za drugo službo.

Če je delo, je delo in razumem stisto OPja.

Best bet bi bil, da bi se probal OP spogajat za boljše delovne pogoje. Če mu pokaže vrata, se ve, kok je ura in samo stran od takega podjetja, ki izkorišča svoje zaposlene.

Poznam podobno zgodbo, ko je neka delavka zaprosila za povišico in ker je delodejalec igral na karto finančne krize in je računal, da so delovna mesta v pomanjkanju, ji kar takoj pokazal vrata. Isti trernutek je delavka zamenjala podjetje in šla h konkurenci, ki jo je plačal več. Ko bi videl obraz šefa, ko je ugotovil, da je izgubil enega od boljših zaposlenih

Kot da bi jest to napisal. Pred 10imi leti po faksu sm začel delat v eni firmi. Denar je bil za tiste cajte zelo ok. Sm zacel delat hiso, vzel kredit. Pač nekje moraš živet. V službi pa vsak dan hujš. Delo lahko ocenim skozi opravljene naloge oz produkte in brez heca dons naredim cca 3x več kot sem takrat. Da o stoterih dodatnih zadolžitvah sploh ne bi. Že zdej delam dvoizmensko in to v praksi pomeni, da ko sem dopoldne ustanem ob 4:30 in pridem domov ob ene 15h totalno zmozgan. Za malco na šihtu nimam časa sploh. Kofe al pa jabuk za računalnikam ža 10let. Popoldne si nardim kosilo in grem ponavad spat do ene 7h zvečer. Popoldanska izmena je recimo v pondelk, torek še ok. Potem je pa realnost taka, da načeloma delaš do 10h zvečer + vedno ti še full dela ostane. To je takoj ura ali dve. Domov pridem kdaj tut ob 1h ponoč. Zutri seveda spim, ker sm psihofizično zjeban. Nasledni dan od dopoldneva nimam nič. Grem u trgovino po futr in si skuham kosilo na hitro. Za povrh pa še grozijo z nočnimi v bližnji prihodnosti. Kar se pa dopustov tiče, ko gre sodelavc, ...delaš praktično cel dan še namest njega. To je lahko tut 14dni skupej. Rezultat: zagrenjenost, stalna utrujenost, problemi z želodcam, prebavo, dodatni kilogrami, nobenga nasmeha več. Po 10ih letih sm se iztrošil. Težit šefu nimam kej, ker nima smisla. Par folka je probalo, jim je samo lepo povedal, naj kak dan prej povejo, preden bodo šli. Padeš v začaran krog, nimaš volje hodit na razgovore, iskat nove službe, pisat prošenj. Ne da se to opisat. Psihično te držijo za vrat. Rataš zombie, ki ne dela drucga, kot da hodi na šiht. Pa seveda strah in negotovost, kaj bo v drugi službi. Mogoče bo še slabš. Sm delal v službah,...kjer je blo. Po drug stran pa sm pa tja pride okol folk, k reče, da se dons tko al tko posod tako dela. Da je šiht center in bistvo vsega. Pa da smo si na jasnem, denarja ne rabim, nisem pogolten in totalno ne crkujem tm zarad dons povprečne plače.

Perspektiva, če kaj ne spremeniš:

- najmanj anksioznost (no, ta je že)
- depesija (kar pomeni zelo verjetno jemanje AD do smrti)
- mogoče tudi rak, kot posledica nenehnega pritiska, izgorelosti, stresa

Otroci ti NE BODO hvaležni, če jih boš predčasno zapustil, kar je vtvoji situaciji dokaj realno!

Takojšnji ukrepi:

- meditacija (med prevozom v službo, časa imaš dovolj), duhovnost
- kot pravijo nekateri: takojšnji pogovor z vodstvom
- če ne pa - odpoved.

Srečno pri reševanju sebe!

6ur je z avtom Lendava - Koper (cela slovenija) in nazaj, ce se vozis 10kmh nad omejitvami.
Nabavi si nek poceni avto, pa imas problem zelo verjetno resen.

6ur avtobusa, pa to je kriminal.

Glej s pozitivne strani - žene in frocov ti ni treba prenašat 6 ur dnevno :)

6 ur vožnje v službo?
10 let?

Meni ni jasno kak si zdržal 1 mesec ne pa 10 let.

Magic1 je 29. sep 2018 ob 21:56 izjavil:

Največji problem je to, da se mu ne da iskat nove službe. Šest ur vožnje na avtobusu dnevno pa tudi pove koliko ceni svoj čas.
Se mi zdi, da so otroci že preživeli največji šok in to je, da nimajo sploh fotra.

To je v bistvu res. OP menjaj šiht in naredi uslugo sebi in otrokom. Ali pa selitev, kakor želiš. Da bi 6 ur preživel na javnem prevozu... ma ni šans. Raj bi oddelal še kako naduro na dan in pokril strošek avtomobila.

Kaj pa si po poklicu oziroma izobrazbi?

The Player je 30. sep 2018 ob 08:52 izjavil:

Tale tema mi ze mickeno deluje na troll temo, ker tole je ...

Zakaj bi bila trol tema?

Saj ni samoumevno, da greš kar med službenim časom ali pa da si vzameš vsak drug dan "dopust" zato, da bi šel na razgovor za drugo službo.

Če je delo, je delo in razumem stisto OPja.

Best bet bi bil, da bi se probal OP spogajat za boljše delovne pogoje. Če mu pokaže vrata, se ve, kok je ura in samo stran od takega podjetja, ki izkorišča svoje zaposlene.

Poznam podobno zgodbo, ko je neka delavka zaprosila za povišico in ker je delodejalec igral na karto finančne krize in je računal, da so delovna mesta v pomanjkanju, ji kar takoj pokazal vrata. Isti trernutek je delavka zamenjala podjetje in šla h konkurenci, ki jo je plačal več. Ko bi videl obraz šefa, ko je ugotovil, da je izgubil enega od boljših zaposlenih

zakaj sem najprej pomislil na to? ker je preprosto tako "far-fetched". clovek zgubi 8 ur na sihtu, 6 ur v prometu, povrh vsega je siht stresen. ampak ocitno, ce ne misli nehat, pac ni tako hudo, oz. se bo lepo, kot zabica, pocasi skuhal v vreli vodi.

GreenT je 30. sep 2018 ob 09:31 izjavil:

Kot da bi jest to napisal. Pred 10imi leti po faksu sm začel delat v eni firmi. Denar je bil za tiste cajte zelo ok. Sm zacel delat hiso, vzel kredit. Pač nekje moraš živet. V službi pa vsak dan hujš. Delo lahko ocenim skozi opravljene naloge oz produkte in brez heca dons naredim cca 3x več kot sem takrat. Da o stoterih dodatnih zadolžitvah sploh ne bi. Že zdej delam dvoizmensko in to v praksi pomeni, da ko sem dopoldne ustanem ob 4:30 in pridem domov ob ene 15h totalno zmozgan. Za malco na šihtu nimam časa sploh. Kofe al pa jabuk za računalnikam ža 10let. Popoldne si nardim kosilo in grem ponavad spat do ene 7h zvečer. Popoldanska izmena je recimo v pondelk, torek še ok. Potem je pa realnost taka, da načeloma delaš do 10h zvečer + vedno ti še full dela ostane. To je takoj ura ali dve. Domov pridem kdaj tut ob 1h ponoč. Zutri seveda spim, ker sm psihofizično zjeban. Nasledni dan od dopoldneva nimam nič. Grem u trgovino po futr in si skuham kosilo na hitro. Za povrh pa še grozijo z nočnimi v bližnji prihodnosti. Kar se pa dopustov tiče, ko gre sodelavc, ...delaš praktično cel dan še namest njega. To je lahko tut 14dni skupej. Rezultat: zagrenjenost, stalna utrujenost, problemi z želodcam, prebavo, dodatni kilogrami, nobenga nasmeha več. Po 10ih letih sm se iztrošil. Težit šefu nimam kej, ker nima smisla. Par folka je probalo, jim je samo lepo povedal, naj kak dan prej povejo, preden bodo šli. Padeš v začaran krog, nimaš volje hodit na razgovore, iskat nove službe, pisat prošenj. Ne da se to opisat. Psihično te držijo za vrat. Rataš zombie, ki ne dela drucga, kot da hodi na šiht. Pa seveda strah in negotovost, kaj bo v drugi službi. Mogoče bo še slabš. Sm delal v službah,...kjer je blo. Po drug stran pa sm pa tja pride okol folk, k reče, da se dons tko al tko posod tako dela. Da je šiht center in bistvo vsega. Pa da smo si na jasnem, denarja ne rabim, nisem pogolten in totalno ne crkujem tm zarad dons povprečne plače.

v vsakem trenutku lahko das odpoved. in ceprav verjetno so sihti, ki so slabsi, so tud taki, ki niso. lahko povprasas ljudi, ki tam delajo, da dobis tapravo sliko. z vsakim letom odlasanja vrzes leto stran.

Dobra opcija pa bi bila tudi, da si dobiš nadomestnika zase. Ta bi skrbel za otroke in ženo, ti pa bi lahko bival kar na delovnem mestu, samo skupni tekoči račun z ženo moraš odpret.

Ne vem no, samo naglas razmišljam.

blink je 1. okt 2018 ob 14:48 izjavil:

dronyx je 29. sep 2018 ob 21:41 izjavil:

Moj nasvet dneva...zdravje je preprosto neprecenljivo! Vedno lahko najdeš drugo službo, če ne gre drugače nekoga mahneš po glavi in živiš na račun države par let v zaporu. Zdravja pa ti ne bo povrnil nihče! Če te je strah, da boš umrl od lakote, se vprašaj...kdo pa misliš da hrani ptice na nebo da preživijo!?

https://zakonodaja.com/zakon/kz-1/37-cl...

Najbolje da kar tebe mahne po glavi.

Zakoni so zato da ščitijo bogate.

Hvala vsem za odgovore, ideje. V kratkem bom moral sprejeti odločitev, ker sem že čisto na koncu. Nagibam se ali k odpovedi in počitku nekaj časa ali bolniški (imam diagnozo burnouta). Partnerica ima službo, v kateri uživa, pa tudi finančno stanje z enim samim dohodkom ne bi smelo biti težava.

Službo sem sprejel v času krize, pač tisto, kar je prišlo prvo in se potem nekako kar zasidral tam. Najprej sem mislil začasno, dokler ne najdem nekaj boljšega, potem pa sem padel v ta ritem. Sčasoma sem postajal vedno bolj utrujen, cele vikende zdaj preležim in se ne morem spočiti. Tudi med tednom spim večino časa, ko sem doma in tudi takrat se zjutraj ne zbudim spočit. Mogoče so k temu dodala svoje tudi leta, pred desetimi leti sem verjetno imel več energije. No, ampak kljub vsemu, zdaj če pogledam nazaj, je bil burnout ob takem tempu samo vprašanje časa. Pred parimi leti, ko sem prevzel še naloge odpuščenega sodelavca, sem delal tudi za vikende in pozno v noč, večkrat sem prišel iz službe ob 23h in se vračal naslednji dan ob štirih.

Javni prevoz uporabljam, ker sem prej delal v Ljubljani v centru in mi je bil vlak najboljše možno prevozno sredstvo, zato niti nisem šel delat izpita. Pa tudi če bi imel izpit in avto, je na avtocesti ogromna gneča in se ne profitira časovno kaj preveč napram vlaku. Poleg tega sem po službi precej izžet in me skrbi za varnost za volanom, da ne bi slučajno zaspal na tako dolgi vožnji(na vlaku večino poti prespim, razen ko prestopam). Na postajo za vlak se odpravim peš, nato s tega vlaka presopim na drugi vlak, nato pa še na avtobus. Če ni zamud in se mi ne podrejo veze, ob prestopanju ne porabim veliko časa. Vozim se pa iz JZ Slovenije v celjsko regijo.

Zadnje čase imam občutek, da sploh več ne živim, ampak sem kot zombi ali robot, kot je že nekdo omenil. Za vse stvari, ki delajo življenje polno, mi zmanjkuje energije, poleg tega sem vedno bolj razdražljiv, kar seveda negativno vpliva na medsebojne odnose. Ne potrebujem veliko, nisem materialist, rad bi samo živel kolikortoliko normalno. Trenutno se počutim ujet v vsem skupaj in ne najdem izhoda. Ne upam si narediti koraka naprej in dati odpovedi, ne vem, kaj me tako drži nazaj. Se pa zavedam, da bo treba kmalu, še bolje pa takoj ukrepati, preden bo prepozno.

Hvala še enkrat vsem, ki berete moje jamranje in dajete spodbudo in koristne nasvete.

Vozim se pa iz JZ Slovenije v celjsko regijo.

Najd si drugo sluzbo pa dej odpoved. To ni lajf ampak suzenjska tlaka.

on bi rad bil kmet.

Upam, da si se o tem pogovoril s partnerko.
Če si želiš dobro, daj odpoved čim prej.

En se pa vozi dol iz celja, menjajta sihte. Samo on se pripelje ful hitreje gor in dol, seveda po AC innpred gneco dol na regionalko.

Jaz samo tako recem, nas je 50 ljudi plus minus na sihtu in samo ena sodelavka je skus jamrala in sla na "burnout" bolniske, vsako leto. Je pa tut taki clovek, da jo zmatra bilokako delo, ze prelaganje dvdjev in sortiranje ji je blo too much... Tist ki jo je nadomestil, pa je totaln nasprotje, delo naardi 1 2 3 se zajebava cel dan, boli ga kurac in je dejansko tudi bolj produktiven od nje. Je reku, da je bil prejsnji siht katastrofa in da mu je to ful na easy...

Tako da nevem kaj ta "burnout" zadnje case je, spet neka modna muha?

čimprej daj odpoved! saj sam vidiš da tako ne gre.