Ko se ti piše

Pomlad ga daje.

DVA

bila sta dva
ki sta se razšla
ne da bi se
sploh kdaj srečala

ko pa sta se srečala
mleko in štedilnik
odložil sem pero
ker mi je
po zažganem zasmrdelo

BIK + ZAJEC = VOL

bik je tulil na hribu
kravo je klical
ni je bilo

videl je zajca v grmovju
a prišel je mesar
mu odrezal jajca
bika v hipu ni bilo več

vol je pridrvel s hriba
gmovje poteptal
vršičke pogrizel
zajca požrl

KAKO LEPO

joj kako lepo
ko z repkom miga
sede leže takčko da
prijeten na pogled

joj kako lepo
vzemite ga še danes
kot dobri ljudje
poglejte še laja potiho



IN VSAK

in vsak ki ti reče
ga še ne pelješ dam
ne dam ne dam
vsaj kr tko ne
kr mal brez veze
al pa ker ni kaj počet

srce mi krvavi
spomin nikdar ne zbledi
žalost za vedno ostane
ko pa sem sam zajočem
nikdar več prav zares
ali pač te nočem

MALO OSTAREL

zdaj ko sem samo malo ostarel
ravno toliko da šarm se pokaže
naj povem vam uspešen sem

kaj vam mar če dol mi pade las
saj človeško sem kosmat
za vse vas poln upanja

Morda se sliši kot slaba šala, ampak ciniki že vemo, da so slabe šale vsaj v politiki navadno še kako realne.

In zdaj vemo tudi, kje so meje svodbodnega sveta in na katerem nivoju poteka boj med svobodo in suženjstvom.

Molekule svobode vas bodo osvobodile. Najprej vašega denarja, preden vas kakšen vročinsko induciran tornado osvodbodi še preostalih zemeljskih spon in preseli kot Marijo s telesom vred direkt v modra nebesa.

Še dobro, da imamo na drugi strani še vedno same zdrave sile.

In resničnost je tisto platno, na katerem se vrti snuff movie, na eni strani smo vsi tisti s trdimi tiči iz Ellisovega Manj kot nič, na drugi, ob projektorjev do produkcije, pa tisti iz Surkovega Okrog nič.

Nič. Gremo dalje.

DVAJSETDOSEDMIH

gledam te v oči in lažem
ali pa tudi ne
pa kaj ti mar kaj počnem

po licu solza zdrsne
v lužo pljuskne
jo lahko kdo vidi tam

kdo sem jaz in kdo si ti
mogoče le dve različni stvari
vendar delaj se brezhibnega

molčim in si mislim svoje
bedak sprašuje ker je v dvomih
kaj je moja druga stran

samo pogled odvrneš pa že uživa
slasti se predajam
ko zaprem oči in rečem zbogom

jype je 17. jun 2019 ob 23:17 izjavil:

Pika na i je 16. jun 2019 ob 22:07 izjavil:

........a naj napišem, v to kuuuuu Slovenijo?

Dobrodošla. Nič se ni spremenilo,

A greva na, ti na kokto js pa na limonado, enkrat te dni?

Da se ni nič spremenilo? Vse se mi zdi še bolj podivjano, ljudje se sploh ne znajo več zabavat in normalno družit. Pa povem ti, da pri nas ne bo NIKOLI kolesarskega raja.
Res se bom preselila na Sever............ker mi gre čedalje bolj na jetra ta bolana norišnica.

Draga moja Pikica.

Opravičujem se ti, ker sem si izposodil za objavo tvojo temo. Sicer sem hotel (tole) objaviti v svoji rubriki pod Dokumentarni filmi, pa so mi temo nekoliko zakneli, dali za nekaj časa na ohlajanje , ker se je pregrela od moderatorskega brisanja, ali pa imajo kakšne druge tehnične težave.

Zato objavljam tukaj. Brez zamere.

zveri, živina, dlaka, z dušo in telesom, žarek upanja

Siolnetov portal mi počasi postaja kar simpatičen. Po tem ko so se lansko leto posvetili iskanju, ocenjevanju in propagandi za sladoled v teh vročih poletnih mesecih, so se letos lotili novih tem...
Ne vem, koliko spremljate in koliko, če vas sploh zanima ves ta hrup in gonja okoli zveri, ki so se menda razpasle in namnožile v naši prelepi deželi. Take in drugačne....
Jaz pa živim v upanju, da bom nekega dne , ko me ne bodo več preganjali zaostanki in kronično pomanjkanje časa, obiskal tole družinsko kmetijo Sedmak in te čudovite fante.

Qualia, qualia, da bi me udavila
ili mozag savila i skroz ošašavila
neka glupa qualia u nedoumicu me stavila,
o, o, o, o

Bora Đ. Strawson, filozof


"Fijense" in pa "fijate" ste dve obliki ene mojih ljubših španskih besed, v slovenščino bi ju prevedel s "poglej", pri angleščini pa bi me etimologija morda celo potegnila, da bi napisal kar "fix yourself". Velelnik zahteva pozornost, le ta pa, da se najmanj ustaviš, če ne celo malo prestaviš v drugačen svet, da bi lahko dojel, kar ti govorec sporoča.

In ko mi Galen Strawson pravi, da zanikam zavest, rabim kar pošten premik, da bi lahko vsaj približno pogledal, kaj šele razumel, kaj mi želi povedati, če bi mi vse spone in vijaki in podobne metafore to sploh dovolile.

Meni precej ljuba pozicija in pogled na svet je tisti, ki ga je Stanislaw Lem podaril Trurlu in Klapavciju, genialnima demiurgoma, stvarnikoma, (oz.kreatorjema za tiste, ki gledajo svet bolj črno belo), ki s potezo čopiča dodata punčkam še nekaj lepote in z zavojem izvijača fantkom nekaj duhovitosti, potem pa se večino zgodbe praskata po glavi, ali ali v njih plešejo samo nevroeletrokemična stanja, ali morda občutijo čisto prava qualia.

Tisti naši predniki, ki so bili bolj praktične sorte, so včasih rekli, da če bo ploščato, bo lopata, če bo špičasto, bodo pa vile. Oziroma če gaga kot raca, hodi kot raca, zgleda kot raca, potem je najverjetneje raca. Navdušenci nad teorijo, pa bodo trdili, da je trditev, da je to raca, čisto navadna raca, če seveda nima ustrezne podlage in razlage. Ali nam vse to jezikovno prekopicovanje lahko pomaga, da priracamo tudi do zavesti?

Thomas Nagel ima najbrž kar prav, da nikdar ne bomo vedeli, kako je biti netopir. Ali mačka. Ali ljubljena oseba, s katere srečo in zadovoljstvom in mislimi se lahko neko obdobje skoraj obsesivno ukvarjamo in katere bolečino čutimo skoraj kot svojo. Pa vendar mi niti na misel ne pride, da bi jim zanikal tisto subjektivno čutenje, čeprav so mi v otroštvu večkrat morali razlagati, da prašički in telički, ki so jih vozili v klavnico, ne čutijo tako kot mi.

Menda niti ni problem, da ne bi priznavali drugim njihove subjektivnosti, njihove posebnosti in enkratnosti. Problem je v da jo poskušamo objektivizirati, hkrati drugače in podobno, kot takrat, ko žvižgamo za kakšno kiklo. Recimo, ko mislimo, da bi lahko, podobno kot Trurl in Klapavcij, ustvarili nekaj in potem do konca zgodbe gruntali, ali v tem plešejo samo nevrokemična stanja, ali so to čisto prava qualia. Ker qualia imajo očitno takšne qualitete, da jih nequalia ne morejo kvalitetno poustvarili, saj če bi jih lahko poustvarili, bi morali prej vedeli, kako je biti netopir. In če ne bi poustvarjali in bi namesto tega raje ustvarjali neke nove gizmote, ali bi se lahko zgodilo, da bi gizmo tam nekje okrog polnoči razvil subjektivnost in namesto prijazno ustvarjenega kosmatinčka namenjenega crkljanju, razvil qualia čisto pravega hudomušnega, če ne že kar hudobnega gremlina? Če smo še lahko načrtovali in popravljali gizma, pa glede gremlina niti ne vemo več, kako je biti gremlin in ga kot takega niti ne moremo več popravljati ampak samo še zažgemo. Ja vem, tudi vi včasih obupujete nad otroki, če ne nad otroki, pa nad bedaki in morda bi jih kdaj, pomislite, kar zažgali, ampak jih namesto tega raje vljudno opomnite, morda kaznujete in še kako drugače popravljate. Ne trdim, da deluje, vsaj ne preveč dobro, ampak trudite se pa vseeno in s tem z behaviorističnim arzenalom napadate in ogrožate njihovo menda dragoceno subjektivnost.

Pa s tem ni nič narobe, to so počeli tudi vaši starši in njihovi starši in tako dalje, pa jih ni nihče obtoževal, da s tem zanikajo zavest. Topogledno ste nevarni šele vi, ki ste prekopirali grobo zgradbo netopirjevih možganov in koncept nevronov, za tisto vmes pa postavili generativno nasprotujoče omrežje, da se samo nauči vsega tistega vmes in ga spustili, da poleti v simulirano votlino, ki jo poganja računalniška moč z ognjem katere bi lahko sredi hude zime ogrevali manjše blokovsko naselje ali zminirali bitcoin ali dva. Ampak vi še vedno nimate pojma, kako je biti netopir, kako je biti simulirani netopir pa verjetno še malo manj. In simulirani netopir verjetno tudi ne ve, kako je biti netopir, kot tudi, kako je biti drug simulirani netopir. In ne veste niti, ali simulirani netopir kaj čuti. Sprašujete pa se, podobno kot Trurl in Klapavcij, ali lahko kaj čuti, četudi nimate te spretnosti, da bi mu z obratom izvijača vlili še nekaj duhovitosti, čopiča pa tudi bolje, da ne primete v roke, ker iz tega izvirajoča qualia ne bodo nič kaj impresivna.

Vse to bi bila najbrže norost, če ne bi bilo za njo metode. In slednja se tudi, podobno kot tista Metoda, okrog katere sem se precej neodločno in neodločeno pred leti smukal, sprašuje, kakšna je korist od teh občutkov in čutenj, če pa to ne sproži nobene odločitve, če torej to ne rezultira v neki spremembi in nekem vedenju. Če ti občutki ne vplivajo na nič, na nobeno vedenje, ne prožijo nikakršne akcije, če lahko enako funkcioniramo brez njih, kaj naj z njimi, če se že strinjamo iz prvoosebnih izkušenj, da obstajajo in samo negibno opazujejo in čutijo? Če pa imajo kakšno funkcijo, ali je slednja tako v temeljih drugačna, da je ne bi uspel ujeti noben GAN?

In tukaj se poti ločijo, subjektivnost subjektivne izkušnje je kvalitativno tako drugačna, da je ni mogoče simulirati, pravijo eni in je privid, pravijo drugi. Najverjetneje pretirano glorificiran in niti ne preveč zapleten visokonivojski varnostni mehanizem, ki hkrati upošteva okolico, dogodke, lastne načrte in različne predvidene reakcije nanje, vsaj tako bi rekli tisti, ki pravijo, da če bo špičasto bodo vile, če bo ploščato pa lopata.

Ne vem. Vem pa, da mi kot otroku ni bilo prijetno, ko sem razmišljal o tem, da bi lahko telički in prašički na poti v klavnico čutili podobno in podobno močno kot sam. In če se je to še nanašalo na prašičke in teličke, je bilo še težje s pohojenuimi in utišanimi črički. Za stroje pa se nekako takrat ni spodobilo, da ne bi žagali stran glav in parkljev zaradi etičnih dilem, ali pa ker jih od vsega trpljenja okrog njih empatično boli nevronsko omrežje.

Draga moja Pikica na i

Naj za konec, čisto za slovo od tega foruma, opozorim še na:

Žvižgači digitalne dobe, (Digital Dissidents), nemški dokumentarni film, TVSlo1, 14.07.2019, 22:10h!

Morda bi koga zanimalo...

Tistega dne je VelikiKit sestopil s konja. VelikiKit seveda ni bil pravi kit, sicer bi ga konj pošteno najebal še v risankah, bil je čisto navaden poba, večinoma nenevaren, prej suhljat kot debel, s hišo, ženo, otroki, konjem in dolgočasnim življenjem v majhnem mestu, vendar je iz nekih nikomur ravno jasnih razlogov želel, da ga povsod na družabnih omrežjih in v virtualnih svetovih kličejo VelikiKit. In tu sem tudi jaz naletel nanj. Ampak dovolite mi, da se najprej predstavim. Sem GBH, imam pa še nekje dvajset drugih imen, tega niti ne uporabljam zelo pogosto, ampak mi je ljubo iz mladosti. Imam tudi veliko prijateljev. Tudi prijatelji imajo veliko imen. Skupaj smo prava virtualna vojska. In jaz sem njen poveljnik. Delno zato, ker to vojsko sestavljam in upravljam že leta in ker razmišljam strateško in dolgoročno, imam ustrezne izkušnje, delno zato, ker mi je sam Crni dodelil to nalogo in mi nihče od teh ki to vemo in štejemo, tu ne skače zares v zelje.

In ko je VelikiKit tistega dne sestopil s svojega visokega konja, je naletel na Črno kraljico. Črna kraljica je bila sokrajanka VelikegaKita in v svojem ne povsem javnem življenju subica, ki se nam je pred časom pridružila. Za moj okus je sicer čisto preveč komplicirala s safewordi in podobnim sranjem, znala pa se je kdaj vživeti tudi v kakšno drugačno vlogo, odigrala pa sva kar lep repertoar samo z mojo uniformo Crne Legije. Bila je gamerka, ki jo je kot polna luna veščo vozila privlačnost do pasivno agresivnih igralcev, še posebej mladih in neizkušenih fantov, ki jih je vedno uspešno pripeljala do igranja vloge, v kateri je bila hkrati navidez povsem nemočna, hkrati pa je dejansko imela praktično ves nadzor in vso moč v odnosu. Nato se je v kakšnega zatrapala in situacija se je zato lahko celo obrnila na glavo in potem smo se morali mi igrati reševalce in gasiti požare in se iti varuške odraslim otrokom. Ti pobje so jo skratka pripeljali do nas in mi smo jo vzgajali do stopnje, ko smo ji lahko zaupali tudi kakšno manj zahtevno nalogo, ki jo je kar zavzeto izvedla.

In imeli smo nekaj težav na zanimivem delu omrežja, na katerem so se zbirali bolj tehnično in posledično tudi najverjetneje precej zavrti in konzervativno orientirani mladi pobje, naravni revzervoar za rekrutiranje, kot sem pojasnjeval sodelavcem. To večinoma niti niso bili zagrizeni gamerji, sicer glavni kanonfuter v naših besednih in že tudi siceršnjih spopadih, kjer smo uspešno poželi kar večino sodelujočih. Ampak na tem delu omeržja je ravno še dovolj velik delež feministk in antifafarjev bil v še vedno debatah bil precej uspešen in so nam že dve leti uspešno razbijali ustvarjanja navideznega konsenza in normalizacijo naše agende, moderatorji pa so nam onemogočali uporabo večine sicer uporabljanih tehnik prevlade, zmerjanja, poniževanja, groženj in še marsičesa drugega. To vse smo sicer počeli, ampak v zelo omejenem obsegu, v zasebnih spročilih. Glavni moderator javnih debat tam pa je bil prav VelikiKit.

Zakaj se vendar odrasli možje tukaj igrajo virtualne vojake se morda sprašujete zraven. Spomnite se nastanka NDH. Če mislite, da so bili komunisti v drugi svetovni vojni zviti in organizirani, so ti rabili dobre tri mesece, da so izstrelili prvi metek proti Nemcem. En mesec po napadu sil osi na Jugoslavijo pa je na pogorišču zrasla in delovala cela Nezavisna država Hrvatska, z vojsko, delujočo upravo, sodišči, policijo, koncentracisjkimi taborišči, že tisočimi pobitimi Srbi in čisto solidnim mednarodnim priznanjem. V enem mesecu iz ilegalne organizacije do funkcionirajoče države. Za to je bilo potrebno kar precej priprav in organizacije in sodelovanja zelo različnih profilov ljudi. In potreben je bil pristanek večine javnega mnenja, saj država samo s terorjem, brez lokalne podpore vendarle ne more nastati. Nismo še tam, ampak počasi prihaja naš čas. Poleg tega nismo nič kaj ilegalni, ampak lepo integrirani v visoke državne strukture, organe pregona, razna omrežja, da o siceršnji ljudski podpori niti ne govorim. Zato je Crni določil kot eno od glavnih prioritet prisotnost in normalizacijo naših ciljev in našega razmišljanja v javnem življenju, vključno z mediji. In kjer ne gre povsem zlepa in zlahka ...

Morda si mislite, da sedaj sledi zaplet poln vročega in rahlo kinky seksa, z nekaj nasilja, kot v kakšnem dobrem holivudskem akcionerju. Ampak v večini primerov, je to čisto preveč komplicirano in pa tvegano, zares potrebno je šele pri kakšnih narcisoidnih psihopatih in podobnih polopicah, pa še to, ko se plan A že sfiži. Veste kaj povsem dobro deluje pri večini ostalih: bambi eyes. Nemočna deva prosi za pomoč in zraven prav milo utripa s tistimi dolgimi trepalnicami, ki obrobljajo veeliike očke, v katerih se morda zalesketa kakšna solzica in vsi princi Valianti tega sveta nemudoma zdrvijo na pomoč. Sin ... matura ... izgubila podatke in če prav poznam Črno kraljico, je zraven potočila solzo ali dve in zraven mahala z USB ključkom. Sinu se o kakšni izgubi podatkov ni prav dosti sanjalo, ampak v teh krajih in časih je pač že čisto običajno, da takšne stvari urejajo mame. Pokvarjene datoteke in pa rootkit na ključku smo seveda pripravili mi in delovalo je zelo verodostojno. Prav tako so bili vsaj na prvi pogled čisto verodostojni posnetki in fotografije VellikegaKita v določenih ne povsem zakonitih situacijaj, ki nam jih je omogočil ustvariti razvoj sodobne tehnologije. Da slik golih otrok, čemur sicer v našem poslu rečemo kar atomska bomba, niti ne omenjam.

Predstavljajte si, da dobi policija namig, da se na vašem računalniku nahaja marsikaj za njih zanimivega. Lahko se še tako trudite z razlagami o deepfakih in kažete detajle slik, ki ne ujemajo s prikazanim, pa da te vsebine v sekundarnih streamih datotek oznaćenih kot priljubljene nikakor niste mogli opaziti, ko se policistom obeta napredovanje, ker so ujeli nevarnega pedofila in tožilke ne zanima in ne razume niti slabe desetine tega, kar ji želite povedati, boste svojo nedolžnost morali braniti na sodišču. O vas pa bo Pop TV poročal v prime timeu in tudi če imate dovolj denarja, da boste slučajno pravnomočno oproščeni, lahko po deset letih preganjanja samo še najprej spremenite ime, nato pa se izselite kam na Finsko. Pa še to ne bo pomagalo, tehnologija omogoča, da kdo morda poišče vašo sliko, zato ne pozabite niti na plastičnega kirurga. Odkar so naši ljubi bivši komunisti vrgli to atomsko bombo na Magajno, seveda niti pri nas noben pravi pedofil ne hrani več svojega materiala nešifriranega, poleg tega ga za vsak slučaj niti nima doma. Šifra pa, če je le predolga in težko zapomnljiva in zato slučajno kje zapisana, je ta zapis dobro zaščiten s steganografijo oz. skrit vsem na očeh. Gleda pa občutljive reči samo na računalniku, ki ga občasno reformatira in reinštalira, to počnemo in naučimo naše sodelavce, ki sodelujejo v kakšni bolj občutljivi operaciji tudi mi. In kadar gre za računalniške strokovnjake in ljudi, ki vedo nekaj o OpSec, dobi takšna oseba na računalnik še RootKit, ki poskrbi, da se "dokazi" ne izgubijo prehitro.

Vse, kar je rabila storiti Črna kraljica, je bilo vtaknit USB ključek v računalnik VelikegaKita. To je bil veliki vrhunec in cilj te operacije. Ne poznam holivudskega režiserja, ki bi to znal narediti napeto in gledljivo, da ne bi publika zraven na široko zehala in na koncu rekla samo meh. Še razno dopisovanje, ki zdaj pride na vrsto, ne more biti nevemkako zanimivo. Odpri to in to datoteko na domačem računalniku in poglej vsebino. Blokiraj jypea, sicer... In seveda vem, da je žabe potrebno kuhati počasi. Ko si enkrat v zares vroči vodi, pa je nemogoče kar skočiti ven. Takšne imam najraje.

Oh, še to, zakaj se vam tukaj izpovedujem. Veste, ne da se mi za prav čisto vsakega od vas vnaprej pripravljati posebnih operacij. Pač niste vsi VelikiKit. Nekateri dobijo tudi korenček, drugi pa samo palico. Ko naslednjič od vas zahtevamo, da umaknete zahtevo za izbris, to raje storite, da se ne boste potem sekirali, da niste ubogali, ko smo vas vendar lepo in prav vljudno prosili in opozorili.

Odgovor na tisto nebulozo o levičarjih je lahko le "Smo vas opozarjali, da boste želi vihar, pa niste poslušali - zdaj pa imate." (ali pa link na europolovo statistiko, ki ima bistveno drugačne podatke od navedenih v publikaciji na fakemediju24: https://www.europol.europa.eu/sites/def... )

windigo je 25. jul 2019 ob 11:30 izjavil:

Gagatronix je 25. jul 2019 ob 11:14 izjavil:

A lahko tl;dr ?

Aktualno: Začeti je treba gristi, ne več samo renčati.
Drugače sem pa samo malo prepakiral v kratko, seveda izmišljeno štorijo duh časa in siceršnje dogajanje tukaj, nekaj iz zasebnih sporočil, nekaj iz javnega dela.
Ker pišem počasi, bi bil zapis že sam še krajši, če bi le znal obdržati rep in glavo.

Aha, SDS opranec. Hvala, te bom dal na ignore.

Vrača se, zaradi vremena in snega, na preskočene milje. So menda najlepši del poti in tudi najbolj visok in mu ne dajo miru.

Že mesec dni nima nobenega dežja. Nosi četrti par čevljev. Vsi paketi vedno prispejo točno.

Nima ene slabe besede za Američane.
Pravi pa, eeeeeeeej, si imela prav, v Sloveniji se čist preveč jamra, sploh ne vemo, kaj imamo.


Nekje v okolici jezera Tahoe se nahaja, menda je čudovit. Da so krasni kraji in ljudje, je rekel že neštetokrat.

Dva meseca in pol, hitro je minilo.

Ne pozabi na muziko za medvede! In PAZI NASE!

Ko sateliti odpovedo še tistim, za katere meniš, da se jim to ne more zgoditi, potem je pa res čas za alarme.
Ampak kot se rado zgodi, alarme se velikokrat presliši. Tečno, če je potem kdo nezadovoljen. In nesramno, da krivdo potem pripisuje uri.

-
Hvala za slikico. Že tako lep dan, si naredil še lepši. Včasih je res potrebno le malo razigranosti, navihanosti. Pika.
Velikokrat pogrešam Kitko, tudi ona je tako ležala. Črna sreča, kakor kaže, nezamenljiva.
Saj me, kdaj pa kdaj, napade želja, po drugi. Pa jih je preveč, ki milo gledajo in ne morem vzeti samo ene. Mogoče nekoč, če me spet sama poišče.
Dež je samo preletel streho, sestavljanje je zaključeno.
Res je, kadar potrebujem pomoč, rečem. Ko je ne, sem tiho in se mučim, z veseljem.

-
Mojih najljubših je res malo.
Imajo pa zato v srcu več prostora.

Interviews with hideous women (#2)

Y: Oh, yet another mass shooting in the States. Do you think the shooters are white supremacists, are victims mostly POC? Is a white idiot going on a shooting spree automatically a white-supremacist? Or just an idiot, with easy access to guns?.
X: A better term would be toxical machistas, because most of those people begin their "careers" with domestic violence, therefore prevention of domestic violence is key to fighting mass shootings.

The shooter was a 19 y.o. incel.
In most of the school massacres (which account to almost a half of all mass shootings) the perpetrators were school kids some even as young as 11 (yes eleven) years old. Most of theme had no history of bullying other kids in some cases they were victims of bullying.

Za tipa, ki ima prijatelja vegetarijanca
Kupi mu tole
Naj bi bil okus podoben (ali enak), nisem poskusila.

Pa tole si poglej

Da, povsem možno je, da je porast bedakov, izkaz poglobljeno plehkih odnosov.
Tak čas je.
Logična posledica komuniciranja v stene.
Ampak brez skrbi, stene niso večne.
-
Pa res, ko sem se ravno spomnila - a veš, da ne bo, še vedno ni nebo?
-

Pet besed, da bi z njimi povedal, kaj vse sem ti?
Je lahko, pretežko?
Sem ti, za pet besed?
Mogoče tri?
Ne gre?
Le dve?
Razum.
Ne gre.
Gre!
Srce!





" 'O le'm, Kee sermerterk' k'ee hegor.
He said, I'll kill the Sun. "
(Coyote tries to kill the sun)

V 88. letu starosti je umrla pisateljica Toni Morrison. Pred kratkim sem prebrala njeno knjigo "Ljubljena" (Beloved,1987), ki me je kljub kruti tematiki, očarala. Naj počiva v miru.

Ajme.
Kot da nastopajo v pesmi, ki gre nekak takole - včasih je luštno blo zdej pa ni več tako (včasih smo vince pil zdej pa vodo)
Problem seveda je, ker ni več tako, ampak je, kot je, zdaj.
In seveda, je treba soditi in predvidevati, najhujše scenarije.
Preklinjam.
A je res potrebno, zasmraditi nove modele življenja?
Pa jasno, treba.
Vse, kar se ne sklada z doktrino, pridobljeno skozi leta, je neumno.
Ajme.
Prosim, spomni me, ko ti bom kaj modro neumnega pojasnjevala, na ta moj ajme ajme.
Lahko mi pa verjameš, da so že davno nazaj vedeli - nostalgija to je bol i čežnja srca mog - očitno se že takrat niso motili.
S tem ni prav nič narobe. Če na ta račun ne težiš tistim, ki si jo morajo šele ustvariti.
Res pa je tudi, da že dolgo nisem slišala, da na mladih svet stoji.
Preklinjam. Pa niso vsi stari kozli tako zadrti, no!


Kar, naj gonijo to traparijo.
Ampak jaz tiho ne bom.
Ker se mi nepoštene prakse, UPIRAJO.

ZVEZDA ŽARI V MENI

našel sem zvezdo
ki je padla z neba
jo vrgel nazaj
a ni zažarela

šel sem domov

videl sem mati
ko so jo odpeljali
klical sem jo
a se ni vrnila

LETO 1988

zbrali smo se v zapuščeni baraki
polnih žepov vreč in nahrbtnikov
ko je v daljavi zapiskalo

po zraku je frčalo kamenje
buške so rasle
kolena so se obtolkla

ostalo je le skalovje
in tu ter tam malo pomendrane trave
ko smo pobrali še zadnje odpadke za seboj

votla čelada je zadonela kako gong
postavili smo se v vrsto
vojne je konec
in zapeli
naša četica koraka

POLJUBLJAM TI

čakam te
pridi k meni
poljubljam ti ročico
poljubljam ti

pada sneg in se topi
padam pred tvoje noge
poljubljam ti nožico
poljubljam ti

tečem na avtobus
tečem v tvoj objem
poljubljam ti trebušček
poljubljam ti

gledam na uro
gledam v tebe
nikar se ne nasmej
ne bom te poljubil
ni mi do teh reči


poljubljam ti